VIENNA ART ORCHESTRA IN URSZULA DUDZIAK

Cankarjev dom, Ljubljana, 25. 11. 1997

Počastitev dvajsetletnice delovanja nekega ustvarjalnega organizma - še posebej, če je tako zahteven in občutljiv, kot je orkester - je vse pozornosti in celo zavidanja vreden dogodek. Zato že obvezna fasciniranost s tako redko priložnostjo nujno navdušuje, a hkrati jemlje kritičnost iz jader. Vienna Art Orchestra so v takšnem kontekstu še posebej dragocen pojav, saj jim lahko - primerjajoč njihovo svojskost, smelost in značilnosti poetike - postavimo ob bok le redkokateri orkester. Seveda je bilo na njihovi dobro dokumentirani ustvarjalni poti veliko nihanj v kakovosti, prepričljivosti in zgoščenosti pomena, ki so ga imeli za sočasno evropsko in širšo jazzovsko ustvarjalnost. A vse do danes so obveljali za standard sodobno naravnanega jazzovskega orkestra druge polovice tega stoletja. Po svoje so vse to dokazali tudi na priložnostnem ljubljanskem koncertu v sklepnem delu svoje obsežne evropske turneje.

Razsežnosti in kvalitete tega koncerta je mogoče najbolj nazorno ilustrirati z navedbo nekaterih preverljivih dejstev, ki - umeščena v kontekst dvajsetletnega opusa - zelo nazorno povedo, s čim smo imeli tokrat zares opraviti. Orkester je igral (z eno hišno izjemo) samo skladbe Mathiasa Ruegga. Le dve sta bili iz obdobja do leta 1985; v dodatku pa je nastop končal celo z njegovo najstarejšo Tango from Obango iz leta 1979. V repertoar niso vključili nobene izmed skladb s štirih ključnih albumov Suite from the Green Eighties, From No Time to Rag Time, The Minimalism of Erik Satie in hommagea Mingusu in Ellingtonu s konca 80. let, ki so Ruegga ravno uveljavili kot enega najboljših prirejevalcev jazzovske tvarine. V sedanji zasedbi razen bratov Scherer ter trobentačev Fiana in Joosa (ki pa doslej niso naredili veliko za svojo uveljavitev) ni več prepoznavnih vrhunskih avstrijskih in mednarodnih solistov (spomnite se Lauren Newton, Sassa, pihalcev Radovana, Sokala, Puschniga, Schwallerja, pa Schabate in Reisingerja - desetletje in več stalnih članov zasedbe). In ne nazadnje: potencial gostje Urszule Dudziak je bil zelo slabo izkoriščen. Zato smo imeli opraviti s korektnim nastopom rutinirane zasedbe, ki je odigrala malo šolo duhovitosti, sodobnih orkestrskih pristopov in bogate skupinske igre, a smo bili prikrajšani za presežek vrhunskih individualnih eskapad ter pronicljivih aranžerskih domislic samega Ruegga - ki so bile, mimogrede, ves čas najboljši del njegove ustvarjalnosti -, kar vse bi šele podkurilo ognje vrhunskemu dogodku. Skratka: spodobna počastitev obletnice z željo, da bi Vienna Art Orchestra zdržali še vsaj deset let in nam tako omogočili še kak boljši ljubljanski nastop.

Zoran Pistotnik