Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: PBČ, Ičo Vidmar

Arabeska

Mamljivi zvoki kulturnih janičarjev

Prepričan sem, da med bralci te številke revije ne bo manjkalo tistih, ki se bodo že ob prvem listanju revije spotaknili ob prevod referata o arabeski in pomislili, da smo zdaj končno zares padli na glavo. Saj nima turška popularna glasba niti najmanjšega vpliva na osnaženo zvočno okolje na solnčni strani Alp, če izzvzamemo igračkarijo "š-k-dm", ki so jo z lestvice turških uspešnic pobrali Pop design. A ne, da je tako?! Samo tako in nič drugače. NE, ni tako! Prešerni zvoki turškega pop undergrounda že slabega četrt stoletja v prirejenih oblikah zadevajo tudi ob naša ušesa. Tako je arabeska močno vplivala na novokomponirano glasbo (razen njenih panonskih oblik) po nekdanjih jugoslovanskih republikah, zelo neposredno na mnoge pomembne pevce v Bosni in Hercegovini in Makedoniji, pod rjuho pa so se od nje učili tudi skoraj vsi razvpiti srbski narodnjaki. Na tone v nebo vpijočega patosa, značilna zgradba skladb in preobilni aranžmaji krasijo vsaj 80 "balad", narejenih med Bitolo in Bihačem. Še posebej intenzivno so v arabesko zabredli balkanski Romi. Še danes tvorijo v romski jezik prepesnjene najpopularnejše arabeske temelj sentimentalnega repertoarja makedonskih romskih svatb. Večina največjih uspešnic Muharema Serbezovskega, po dvajsetih letih še vedno najpopularnejšega balkanskega romskega pevskega heroja srednje generacije, je nastala prav na osnovi predelave popularnih arabesk. Prek romske glasbe in narodnjakov so arabeskni motivi okužili tudi jugoslovanski pop rock in rock sedemdesetih in osemdesetih let. Marsikakšen veliki hit poznejših balkan partijev je imel prave korenine v turških pop logih. Arabeskni motivi in aranžmaji preplavljajo tudi razvpito glasbo Gorana Bregoviča, od uspešnic Bijelog dugmeta do poznejših "velikih" filmskih soundtrackov.

Kako boste najlažje na počitnicah v Turčiji, Makedoniji in BIH prepoznali arabesko? Po aranžmajih, kakršne je rad pisal tudi Ennio Morricone, po obilici solz in vzdihov ter po tem, da vas bo ob njenih melodramatičnih tonih in nerazumljivem besedilu naenkrat začel neustavljivo preganjati občutek že slišanega. Dobrodošli!

PBČ

Arabeska od daleč

"Ko se z orkestrom na odru pojavi zvezdnik Müslüm Gürses v srebrni obleki in igra hit za hitom, je množica v ekstazi, v solzah. Skandiranje: 'TRT'e hayir! Magic Box'e hayir! Muslum Baba...' - 'Ne TRT, Ne Magic Box! Očka Muslum!..'" (TRT - Turški radio in televizija, Magic Box - privatna televizija, ki je leta 1990 začela oddajati 24-urni glasbeni program zahodne popularne glasbe).

Utrinek iz ene od mnogih epizod turškega vsakdanjega življenja, ki ga je v knjigi The Arabesk Debate (Clarendon, 1992) opisal Martin Stokes, opozarja na vso ambivalentnost, kontroverznost glasbenega stila, ki je v Turčiji dobil ideološko oznako arabesk (prevajamo z arabeska).

Za nas ima Stokesova študija še dodatno vrednost, saj arabeska še ni zašla na festivalska prizorišča "weltmuzik". Je še preveč turška, preveč regionalno markirana, da bi jo, tako kot alžirski rai, zahodni trg posvojil? A polemika okrog arabeske se je dogajala/se dogaja ravno o njeni domnevni "ne-turškosti", natančneje, spogledovanju urbanega glasbenega stila turških delavskih migrantov z otožnim vzhodom, s pesimizmom in fatalnostjo "lahke" arabske glasbe, predvsem egiptovskega popa, egiptovskih filmov in filmske glasbe. K stigmi arabizacije lahko dodamo vsaj to, da se je v enaki meri napajala pri indijski glasbi in indijskih filmih.

Ideološko konstruirano delitev turške glasbe na halk (ljudsko) glasbo, ki naj bi bila predvsem glasba vzhodne Anatolije, in sanat (umetno, dvorsko) glasbo je v določenem socialnem miljeju, revnih četrtih turških industrijskih središč, v vsakodnevnih glasbenih praksah nažrla vsiljena distinkcija.

Turški muzikološki krogi v žanru vidijo končni rezultat degeneracije, "podivjanosti", ki sta jo doživela umetna in ljudska glasba. Za njih je turška umetna glasba kozmopolitska, srednjevzhodna glasba, ki je rezultat stoletne fuzije arabskih, perzijskih in turških stilov v istanbulski otomanski palači. Odlikuje jo visoka raven teoretiziranja, racionalnost in sistemskost. Arabeska naj bi z vpeljavo nenadzorovanih emocij in patosa nažrla bistvo sanat.

Toda že bežen pregled dejanskega stanja pokaže, da tako halk kot sanat glasbeniki poljubno prehajajo iz enega polja v drugega. Tisto, česar ni bilo na nacionalnem radiu, so vsi poslušali na ulici, v zaprtih družbah, v taksijih, na tržnici. Arabeska je kasetna kultura, katere razcvet so turške oblasti napičile z zloglasnimi bandirolami na ilegalnih kasetah. Dovolimo si malce statistike. Po raziskavah so leta 1988 v Turčiji proizvedli in prodali blizu 200 milijonov kaset. Od tega je 150 milijonov pripadlo arabeski. Danes ni več glasba določene družbene skupine, ni več zgolj subkulturni stil.

In še primerjava z drugim polom. Verjetno nam bi vsak v Turčiji znal povedati, da je saz (generično ime za glasbilo) - baglama - osrednje glasbilo, brenkalo, turške halk (ljudske) glasbe. Morda je "urbani halk" ravno tisti pojem, ki ga upravičuje razvejanost klubov in šol (dernek) za učenje baglame, distinktivnih regionalnih stilov, a tudi njihovega prepletanja, oplajanja pri nezaželenih, eskcesnih "tujih vzorih" (primer elektrosaza v arabeski). Med njimi je tudi podžanr virtuozov na baglami, po poreklu so večinoma Alevi, Šiiti neortodoksnih navad, ki sicer bivajo v pogorju Tauras, torej v južni in jugovzhodni Anatoliji, in v urbanih centrih, predvsem v Istanbulu in Ankari. Arif Sag, nekdanji TRT glasbenik, je med največjimi virtuozi na baglami. Njegovo igranje na vse različice glasbila odlikuje izrazita ornamentika, poseganje po improvizaciji, avtorstvu, ki je v nasprotju z zapovedjo o ljudskosti, anonimnosti in je v svojem izvajanju, permutiranju tradicionalnih skladb iz Anatolije, mešanju različnih regionalnih tehnik, pravzaprav že blizu "pregrešnosti" arabeske. Sag je bil v turški politični klimi leta 1987 celo kandidat leve stranke v Ankari, njegov stil, ki evocira zgodovino nasilja in družbenega protesta Alevi bardov pod otomanskim škornjem v 16. stoletju, pa je v novem socialnem kontekstu zadobil povsem nove konotacije.

Arabeska je popularnoglasbeni stil, ki mu ne moremo pripisati enoznačne opredelitve in družbene rabe. Lahko jo izvaja električni bend, ansambel tradicionalnih glasbil, mešani orkester, ki vključuje godala. Vedno jo pojeta pevec ali pevka, robato ali sofisticirano, umetelno ali preprosto. "Bolj ko pijem, bolj mislim na svojo ljubljeno," je pel eden prvih zvezdnikov arabeske, Orhan Gencebay. "Boleče resnice me spravljajo v obup."

Ičo Vidmar

Ibrahim Tatlises in popularnoglasbeni žanr arabeska v Turčiji

Predstavila vam bom zelo kontroverzno osebnost iz Turčije: Ibrahima Tatlisesa, ki ga imenujejo tudi "Ibo" in ki je najslavnejši zvezdnik arabeske (turško: arabesk), pravi simbol tega glasbenega žanra. Potem ko se je s svojimi skladbami več let uvrščal na vrhove lestvic hitov, je leta 1991 postal najbolje prodajani turški glasbenik (Ellingsen 1995). Kjerkoli se v Turčiji sprehajate po mestnih ulicah, boste zaslišali Ibov močni tenor. Kadar taksist ustavi, da bi pobral potnika, skozi odprta vrata njegovega taksija po vsej verjetnosti zaslišite glasbo. Razlega se na bazarju, kjer vrtijo posnetke z izrabljenih kaset.

O Ibrahimu Tatlisesu krožijo številni miti. Zanesljivo je le to, da sklada, poje, se ukvarja s politiko in zelo verjetno tudi z mafijskimi posli. Njegovo zasebno življenje - tako menijo njegovi oboževalci in drugi - pa je precej prikrito. Tu ne nameravam razkrivati "resnice" o Ibu, ampak bom skušala predstaviti nekatera mnenja o njem v turški družbi in pokazati, kakšen pomen imajo za razpravo o stvareh, kot so religija, spol, narodnost in razred. Da bo podoba popolnejša, bi vam rada predstavila tudi nekatere druge izstopajoče pevce arabeske, s katerimi ga povezuje ta glasba.

Spornost arabeske

Stil arabeske se je prvič pojavil leta 1970 v revnih četrtih velikih mest. To je bila glasba priseljencev v urbana središča, ki se v prenaseljenih mestih niso počutili doma (Gungor 1990). Turška vlada je arabeskni stil vse od nastanka obravnavala kot grožnjo. Turške oblasti, ki so s cenzuro običajno skušale nadzorovati kulturno življenje, so tako ravnale tudi pri arabeski. Čeprav je bila - in je še vedno - to najbolj priljubljena glasbena zvrst v Turčiji, je bila na državnem radiu in televiziji vse do leta 1992 prepovedana. Razlog za to, da glasbo z vsemi njenimi konotacijami razumejo kot nevarnost, je treba poiskati v turški zgodovini. Vsaka turška vlada mora varovati in prenašati dediščino Atatürka, ustanovitelja Turške republike, ki je bila osnovana leta 1923. Turške vlade naj bi vedno skrbele za ohranjanje nekaterih splošnih načel Atatürkove države, in sicer načel sekularizma (laiklik), prozahodne usmerjenosti in pripadnosti turštvu (nacionalizem) (Mete Pamir 1993:143). Uradna retorika zbuja vtis, da je arabeska resna grožnja za vse omenjene vrednote.

Arabesko, ki pomeni tako popularno kulturo kot glasbeni stil, skoraj vsi glasniki uradne politike v Turčiji zavračajo, vendar se večina Turkov s tem ne strinja. Ravno nasprotno: obožujejo Iba in druge zvezdnike arabeske, slavne osebnosti, med njimi blesteče pevke in nič manj blesteče pevce travestite. Z mnenji "navadnih ljudi", ki imajo radi glasbo, lahko dopolnimo podobo o tem, kaj arabeska Turkom resnično pomeni. Ali na primer to, da ljudje poslušajo arabesko, pomeni, da nanje vplivajo ideje, ki izvirajo iz verskega fundamentalizma? Ľeprav je pogosto prisotna ta podmena, sem pri svojem terenskem del našla le malo dokazov zanjo.

Kaj je arabeska?

Najprej nekaj besed o tem, kaj sploh pomeni beseda arabeska. Sam izraz je pravzaprav protisloven. Njeni pristaši in večina glasbenikov, ki izvaja glasbo s to oznako, neradi uporabljajo ta izraz. "To je preprosto turška glasba," pravijo poslušalci. "Nobene razlike ni med turško 'umetno glasbo', 'ljudsko (halk) glasbo' in to vrsto glasbe." "Kaj je arabeska? To je izmišljeno ime, ki so ga dali tej glasbi," je leta 1988 za neko revijo izjavil Ibrahim Tatlises (Nokta, 14. 8. 1988). Dodal je, da je prepričan, da nihče ne more pojasniti pomena te besede.

Britanski socialni antropolog in muzikolog Martin Stokes že več kot desetletje proučuje arabesko, zadnji dve leti tako, da živi in igra z glasbeniki v Carigradu. Stokes ugotavlja, da ni nobenih zanesljivih kriterijev, s katerimi bi lahko definirali, v čem se arabeska bistveno razlikuje od drugih oblik turške glasbe. O državni podpori "halku", ki pomeni "ljudstvo, ljudska glasba", in njegovem razmerju do arabeske pa pravi: "Halk in arabesko je treba razumeti predvsem kot različna načina govorjenja o glasbi, ne pa izvajanja ali doživljanja glasbe." (Stokes 1992:50) Težko je dokončno opredeliti in razmejiti, kaj je arabeska. Prizadevati si moramo, da bi razumeli, kako arabeska govori o glasbi in drugih stvareh.Vprašati se moramo: koga označujejo kot izvajalca arabeske - kako se obnaša oziroma kaj je? Odgovori na ta vprašanja so različni, odvisni so od časovnega obdobja in vprašanih oseb.

Primer dvoumnosti izraza je odnos do zvezdnice Emele Sayine, ene izmed najbolj spoštovanih glasbenic v državi. Tisti, ki ne marajo arabeske, je sploh nimajo za zvezdo arabeske, drugi pa, ki jim je glasba arabeske všeč, pravijo, da je trenutno ena največjih zvezd arabeske! Med drugim je tako tudi pri pevcu travestitu Zekiju Mürenu. Vsi pa se strinjajo, da je Ibo pravi simbol arabeskne glasbe. Ľeprav je raba izraza arabeska slejkoprej odvisna od okoliščin, pa ima ta glasbena zvrst brez dvoma nekaj značilnosti, ki jih lahko opišemo takole: v glasbi arabeske lahko deloma zaznamo sestavine arabske glasbe, prenešene v turško okolje. V nekaterih primerih sta besedilo in melodija turškega izvora, uporabljeni pa so tudi elementi arabske glasbe, denimo ritem, violinski "korus" itd. Drugi vir inspiracij je klasična otomanska glasba. Poleg teh elementov vključujejo tudi domačo ljudsko (halk) glasbo, pa glasbo Zahoda, Indije in od drugod. Zato vsebuje glasba arabeske, podobno kot turška glasba nasploh, elemente različnih glasbenih tradicij.

Danes se kultura arabeske širi s prodajo glasbenih posnetkov, video kaset in posterjev. Igrajo jo v velikih mestih, predvsem v najrevnejših četrtih, kjer je nastala, pa tudi v vaseh in manjših mestih po vsej državi. Domači glasbeniki, ki nastopajo na vaških poročnih slavjih in slovesnostih ob obrezovanju, prevzemajo melodije slovitih zvezdnikov arabeske. V turških vaseh lahko ob poročnih slavjih pogosto opazite desetletne dečke, ki se prizadevno oklepajo dolgega vratu turške lutnje in skušajo pri petju ljubezenskih pesmi ali igranju plesnih melodij oponašati Ibrahima Tatlisesa. Arabeskne pesmi pojejo tudi možje na svojih tradicionalnih glasbenih zabavah, ženske pa se zbirajo v hišah ob magnetofonu in razpravljajo o zvezdnikih in glasbi.

Revni mladenič s podeželja

Svet arabeske sestavljajo glasbeniki, ki sporočajo zelo različne vrednote. Nekateri pevci arabeske, npr. Ibo, razmišljajo o turškem podeželju in njegovih vrednotah, o gostoljubju, veselju do plesa, o vrednotenju verskih obredov in slavij, kot so verske poroke in obrezovanje. Višji sloj prebivalcev Carigrada jih imenuje neuki kmetje. Drugi zvezdniki arabeske, npr. nekateri travestitski pevci, se ponašajo z zelo urbanim imidžem. V njihovem glasbenem repertoarju ni slišati veliko "ljudskih" melodij, temveč hite, ki jih navdihuje egiptovska melodika, in lahkotnejše verzije otomanske umetne glasbe.

Arabeskni žanr video filmov v številnih produkcijskih podvigih predstavlja kup dejstev in izmišljotin o zvezdnikih. Igralci v filmih so pogosto resnični ljudje s pravimi imeni, filmi pa pogosto pripovedujejo o resničnih dogodkih iz življenja glavnega igralca. Filmska zgodba je zato delno avtentična. Tako vsa Turčija pozna življenjsko zgodbo Ibrahima Tatlisesa, kakor so jo predstavili arabeskni filmi. Ta zgodba pa je takšna: Ibo je bil reven gradbeni delavec, ki je prišel z Vzhoda in ni znal ne brati ne pisati. Njegovo borno življenje je bilo polno krivic in različnih dolžnosti, ki jih ni mogel izpolnjevati. Edina uteha mu je bila pesem. S prepevanjem je bodril sodelavce in lajšal svojo bolečino. Nekega dne, ko so Ibo in njegovi kolegi gradili hišo, je prišel mimo iskalec talentov in zaslišal čudoviti mladeničev glas. Povabil ga je v snemalni studio in Ibrahim Tatlises je kmalu postal vzor glasbenika v vsej deželi. Toda čeprav je neverjetno slaven, še vedno nosi tipična obeležja povprečnega reveža, ponavadi dodajajo. Višji sloji pravovernih Atatürkovcev mu pogosto ne priznavajo niti tega, da je izvrsten izvajalec tradicionalnih "ljudskih" pesmi. Neki pripadnik višjega srednjega sloja iz Carigrada je o Ibu dejal tole: "Okrog vratu nosi zlato verigo, fotografom vedno pozira z odpeto srajco. Poleg tega nima prav nobene izobrazbe!" Nato je nadaljeval: "Ibrahim Tatlises ni nič. Prišel je z Vzhoda, saj veste, da je Kurd. Niti brati in pisati ni znal, danes pa je glavni. To se lahko zgodi samo pri arabeski!" Iz te izjave, ki je glede izrazov zelo značilna za nekatere družbene skupine, lahko razberemo, da je pričakovano uresničevanje toge družbene vloge, ki je povezana z narodnostjo in razredom, pomemben element za razpravo o arabeski v Turčiji. Kadar se Ibo sooča z namigovanji na to, da mu v družbi pritiče nižji status, občinstvo navadno opozori na svojo priljubljenost med množicami. Pravi, da je glasbenik za milijone in da mu je prav njegova publika dala ljubeč vzdevek: Tatlises (kar pomeni "sladko-dobri glas"). Razprava o arabeski očitno opozarja na skorajda nepremostljivo razliko med mestom in podeželjem v turški družbi.

Religija

Arabesko običajno obtožujejo, da odseva globoko religiozen pogled na svet, in zato ogroža v Turčiji tako slavljeni racionalizem in državni sekularizem. Ibu bi težko očitali, da je zagovornik radikalnega fundamentalističnega islama. Največ, kar lahko trdimo, je to, da razglaša nekatera gesla, ki sodijo v širši okvir religije. Pogosto izrecno poudarja muslimanske vrednote, vendar ne živi v skladu s temi ideali. Vedno poudarja, da ne nastopa na prireditvah, kjer strežejo alkoholne pijače, po drugi strani pa dopušča občasno kajenje marihuane, česar Islam ne prepoveduje. Zdi se mi, da je za Iba tipičen odkrit konzervativizem (vendar nikoli radikalizem) glede religioznih vprašanj in pragmatizem v dejanjih. Primer: ves mesec ramadana je trebušna plesalka v Ibovem televizijskem showu plesala "pokrita" s prosojno črno tančico, to naj bi bilo v skladu z muslimanskimi moralnimi vrednotami. Vendar pa je po muslimanskem šariatskem pravu v tem času ples nasploh nezaželen.

Spolna identiteta: travestiti

V turški družbi vlada izrazita spolna segregacija. To je dobro znano dejstvo. Manj znan pa je pojav nekakšnega tretjega spola, travestitov. Ta velika skupina, zajema moške in "ženske", ki imajo pomemben položaj v turški družbi in ki jih najdemo v žarišču sveta glasbenih zvezdnikov. Ti glasbeniki dajejo "machotom", kot je Ibo, priložnost, da se distancirajo od homoseksualnosti, pa čeprav na nenavaden način. Ibo je eden redkih ljudi, ki sem jih slišala kritizirati Zekija Mürena, zelo priljubljenega in dostojanstvenega travestita. "Ni mi všeč to, kar počne, nisem tak kot on," je dejal Ibo o Zekiju Mürenu. S tem je očitno hotel poudariti, da je sam, v nasprotju z Zekijem, "pravi" moški. Precej drugače, kot je v navadi v moji domovini Norveški, poudarja svojo moškost, tako da se širokousti, koliko homoseksualcev se gnete okrog njega po koncertih! "Hočejo me, vendar me ne zanimajo," pravi.

Po drugi strani pa je Ibo še vedno dober prijatelj nekdanjega glasbenika, zdaj glasbenice Bülent Ersoy. Prirejata skupne koncerte. Med enim od Ibovih bivanj v zaporu ga je prišel Bülent obiskat, oblečen v izzivalno žensko obleko, obut v čevlje z visokimi petami, močno naličen in ovešen z nakitom. Ameriška antropologinja Carol Delaney omenja neko televizijsko oddajo, v kateri so povedali, da sodijo turški moški v svetovni vrh po številu operacij, s katerimi jim spremenijo spol. Delaneyjeva pravi, da so v 80. letih, ko je bila v Turčiji, mediji skoraj vsak dan podrobno poročali o spolni preobrazbi Bülenta Ersoya (Delaney 1991:50).

Bülent Ersoy, Ibov stari prijatelj, je vodilni transseksualni zvezdnik oziroma zvezdnica. Potem, ko je spremenila spol, ji niso dovolili nastopati na turških odrih. Zato je za več let odšla v Nemčijo. Večina Turkov, s katerimi sem se pogovarjala, jo ima za izjemno pevko. Nekaterim gospodinjam ob Ľrnem morju se zdi nedopustno, da so ji oblasti povzročale toliko problemov zaradi njenega "stila".

Presenetljivo je, koliko žensk v turški zabavni industriji se naposled izkaže, da so moški. Bülent Ersoy sem prvič opazila na posterju v nekem tovornjaku. Oblečena je bila v rdeče kopalke. Na sliki je bila lepa ženska, ozadje njenega portreta pa je bilo okrašeno s cvetjem. Vendar nečesa nisem razumela: imena. Vprašala sem voznika: "Ali ni Bülent moško ime?" "Seveda," je dejal voznik. "Bil je moški. Vendar na to ne pomisli nihče več," me je potolažil. Turški jezik ne zahteva, da bi ljudi naslavljali z on ali ona. Ali so potemtakem transseksualci in travestiti moški ali ženske? Ne vem - in večino Turkov najbrž vznemirja ravno ta negotovost. V časopisnih intervjujih Bülenta vsekakor naslavljajo z "gospodična" (hamm). Zekija Mürena, ki je najznamenitejši moški travestit, imenujejo "Princ" (Pasa).

Posebno pozornost zasluži Zeki Müren, ki je danes vodilna osebnost turškega kulturnega življenja in po priljubljenosti prekaša celo samega Iboja. Nek sociolog mi je nekega večera neumorno pripovedoval o ustvarjalnosti tega glasbenika starejše generacije, o njegovih čudovitih skladbah in njegovih nespremenjenih vokalnih sposobnostih. Pri tem pa vendarle ni omenjal glasbenikove obleke in njegove navade, da nastopa naličen in nosi "ženski" nakit. To je značilen način govorjenja o Zekiju Mürenu: njegova oseba je nad vsako kritiko. Zeki je preprosto fantastičen. Zeki Müren je za Turke simbol ugleda, lepega jezika, visoke kulture: zanje predstavlja absolutni okus. In če starejše ženske že nimajo nobenih drugih plošč ali kaset s posnetki arabesknega stila, imajo najverjetneje vsaj nekaj Mürenovih plošč. Ta fascinacija in oboževanje, s katerim Turkinje čislajo travestite, kot je Zeki, bi bila vredna poglobljenega proučevanja.

Za zaključek bi navedla izjavo ženske iz mesta ob Črnem morju: "Ibrahim Tatlises se mi zdi zelo naraven, spontan pevec. Nobene druge razlage ni, zakaj mi je všeč." Druga gospodinja v istem mestu pa pravi o svojem odnosu do njega naslednje: "Ibo je morda šarlatan in morda je to, kar poje, laž. Toda še vedno nam daje upanje. S svojim petjem nam daje nekaj, kar potrebujemo. Glasba pomaga ljudem živeti!" Ta ženska, ki je tako kot Ibo doma iz vzhodnega dela države, odobrava tudi njegovo trdno vztrajanje pri človeških vrlinah, ki so značilne za kurdske predele. Toliko predsodkov o Vzhodnjakih je v Zahodni Turčiji, pravi. "Na Vzhodu živijo kristjani, Arabci, Kurdi in Turki drug ob drugem. Vsak ima svoje kulturne navade in znanje, na primer različne vrste glasbe. In to je dobro!"

Reference

Delaney, Carol. The Seed and the Soil. Gender and Cosmology in Turkish Village Society. California, University of California Press. 1991.

Ellingsen, Anne. Resistance, Gender and Experience: Arabesk Music and State Boycott in Turkey. Dept. of Social Anthropology, University of Oslo. 1995.

Gungor, Nazife. Arabesk: Sosiokulturel acican arabesk Muzigi. Ankara, Bilgi Yayinevi. 1990.

Pamir, Mete. Determinants of Late Development. A Study of Turkish Late Industrialization Attempt until 1946. Bergen, CMI Report. 1993.

Stokes, Martin. The Arabesk Debate. Music and Musicians in Turkey. Oxford, Oxford University Press. 1992.

(Prevod in priredba: S. S.)


[1] Besedilo je osnutek referata Anne Ellingsen iz Peace Research Institute iz Osla za konferenco o balkanski popularni glasbi, ki je potekala v KUD France Prešeren v Ljubljani od 22. do 24. 11. 1996.