Blixa Bargeld

Einstürzende Neubauten

Med poletno evropsko turnejo se je Nick Cave z The Bad Seeds ustavil tudi v nam bližnji Avstriji in nastopil na festivalu v vasici Wiesen. To priložnost sem izrabil za pogovor s kitaristom Blixo Bargeldom, kajti po več kot treh letih premora se je le pojavil novi album njegovih Einstürzende Neubauten. Že zaradi imena, ki poudarja stalno raziskovanje - rušenje in gradnjo, so pričakovanja, kaj vse nam še lahko ponudijo ti berlinski artisti, vedno visoka. Vsak izvajalec, ki se že toliko časa trudi v polju inovativnih glasbenih smeri, pade slej ko prej v ustvarjalno praznino. Pri Einstürzende Neubaiten je ta povzročila še osebne spremembe, ki so povratno vplivale na (ne)delo skupine. Le redki ustvarjalci nam bodo odkrito priznali, da nam kaj bistveno novega nimajo več povedati, a največji to "hibo" celo obrnejo sebi v prid. Plošča Ende Neu raziskuje problem ustvarjalne krize in s samorefleksijo išče nove perspektive...

Ende Neu je naslov nove plošče Einstürzende Neubauten; zanima me, ali je to osebno priznanje ali je komentar o splošnem položaju umetnosti konec tega stoletja?

Ne, to je komentar Einstürzende Neubauten o sebi. Ne gre za splošen pogled, razen če Neubatni ne odsevajo česa širšega; v tem smislu bi lahko sprejel to tezo, vendar je plošča bolj ali manj le priznanje o položaju same skupine.

Na plošči najdemo veliko gostujočih glasbenikov.

To se je kar zgodilo. Pravzaprav je bil Rowland Wolf edini, ki bi ga lahko imenoval gostujoči glasbenik. Zamenjal je Marka Chunga, a je kmalu umrl, zato je prisoten le v eni ali dveh pesmih. V isti pesmi pomagajo nekateri spremljajoči vokalisti, ki so bili ravno tisti hip pri roki in sem pač izrabil priložnost. Orkestracija je bila moja zavestna odločitev, res sem želel, da bi ti ljudje naredili aranžmaje.

V zadnjih letih si bil precej zaseden z delom v gledališču.

Ne toliko, kot se morda zdi. Vedno me sprašujejo stvari o gledališču, ampak Einstürzende Neubauten obstajajo od leta 1980, torej 16 let, in v tem času smo kot skupina ustvarili glasbo za dve gledališki predstavi; najprej leta 1984 in nato, mislim, da leta 1994. To se mi ne zdi prav veliko.

Kaj pa ti osebno?

Jaz osebno sem prispeval glasbo za eno gledališko predstavo in nastopil v dveh kot igralec. Mufti, ki je medtem že zapustil skupino, je bil ves čas zaseden s tovrstnimi projekti, mogoče je sodeloval celo pri desetih gledaliških predstavah na leto! To je stvari precej zapletlo: ko smo načrtovali snemanja, je bil zaposlen z drugimi stvarmi. Ja, Mufti je vedno počel še kaj drugega. To dela zagotovo ne poenostavi.

Zadnji nastop Einstürzende Neubauten v Ljubljani je bil več kot samo predstavitev glasbe v živo, bil je pravi performance. Zato menim, da je tvoje vključevanje v gledališče vplivalo na delo v matični skupini.

Ne, temu bi oporekal. Ko smo začeli igrati v živo, so bili nastopi, sicer ne popolnoma, ampak dokaj spontani. Nikoli nismo ničesar ponovili, od koncerta do koncerta smo celo uporabili druge inštrumente. Zbirali smo različne stvari, jih uporabili in zavrgli oziroma pustili kar na koncertnem prizorišču. Ľez nekaj časa se ni bilo mogoče pretvarjati, da delaš kaj popolnoma spontano. Logična odločitev je bila, da začnemo delati kot v gledališču, da jih postavimo na sceno; ne vem, kako se temu pravilno reče v angleškem jeziku, mi pravimo, da so "inscenirane". To še ne pomeni, da igramo glede na sceno oz. da imamo vnaprej dodeljene vloge v predstavi. No, do neke mere so včasih naše vloge res dodeljene, kot recimo nazadnje, ko smo predstavili Headcleaner, ki je bila skoraj koreografska predstava. Vsak od nas je vedel, kaj početi v določenem trenutku in na katerem mestu, a še vedno je tu dovolj prostora za spontanost. A ne verjamem, da ima to kakor koli opraviti s sodelovanjem kogar koli od nas pri pravih gledaliških predstavah.

Verjamem, da boste novo ploščo predstavili tudi v živo.

Dobro je, da verjameš v to.

Zato, ker na plošči najdemo skladbo NNNAAAMMM, ki je narejena s pomočjo motorjev, in jo bo...

...zelo težko izvajati v živo, ja, vem.

Boste poskušali s samplerji?

Ne, to mi ne bi bilo v veselje. Poskušali jo bomo predstaviti z motorji, ampak nisem še našel prave rešitve. Poanta skladbe NNNAAAMM je, da so motorji posneti, in ne posamplani, s tem, da hitrosti vrtenja zelo pozorno nadzorujemo in se vsi motorji vrtijo z isto hitrostjo. To bo v živo zelo težko izvesti, a slej ko prej bom našel koga, ki bo lahko uresničil te zamisli, kajti motorji bodo morali biti res natančno uglašeni.

In to le za eno skladbo!?

Seveda, zakaj ne? Nisem še resneje razmišljal o tem, vendar bo to res dokaj zapleteno. Podobno je s Stella Maris ali kako drugo pesmijo. Stella Maris bi morda lahko izvajali brez orkestra, ampak v Ende Neu bi zagotovo rad simfonični orkester.

V uvodni skladbi Was Ist Ist se soočimo z besedno igro.

Zato sem jo tudi napisal.

Gre: "Le česar ni, je možno."

Ko smo začeli s snemanjem te plošče, smo se vsega lotili, ne bom rekel ravno natančno, ampak nadvse pozitivno. Želel sem, da bi glasba nosila pozitivno energijo in bi imela psihično optimističen učinek. Zato sem želel, da bi nas odvrnil od političnosti glasbe. Resda sem želel podobno silovitost, kot jo ima politično angažirana glasba, a brez konkretnih in aktualnih sloganov, kot so jih uporabljali Mayakovsky, Brecht in Weill, no, tadva morda nista najboljši primer, ampak upam, da razumeš, kaj hočem povedati. Zato je dokaj logično, da smo objavili pesem, kot je Was Ist Ist. Verz "Was ist ist, Was nicht ist ist moglich" je tisto najmanj, da dosežeš učinek političnosti brez aktualnega angažmaja. Je zelo jasen, tudi zelo resničen stavek, nima konkretnega sporočila, a še vedno zveni kot politična parola. V studio smo pripeljali 20 ljudi, ki so z njo "protestirali".Kar nekaj let nisem bil sposoben napisati niti verza, nisem se mogel domisliti nič takega, kar bi nosilo to osnovno idejo. Tako sem prišel na zamisel, da napišem besedilo v obliki formularja, kamor vpisuješ besede na mesta s pikami. Tako sem sam vpisal nekatera dejstva, ki so lahko smešna ali bi jih lahko napisal kdor koli. Povsem jasno je, da ne pomenijo prav nič, a vseeno delujejo kot slogan. Manjkajoče besede so izpolnili ljudje v studiu, in ker si je vsak izmislil drugo besedo in so bile zapete istočasno, na koncu nisi razumel nič. Imaš preproste stvari kot: "Želim vozovnico za prvi razred iz ... za Berlin". Tisti del vmes so izpolnili različni ljudje z različnimi idejami, od kod bi radi šli v Berlin. To je zelo enostaven primer, drugje sem cele stavke napisal sam, a edino resnična izjava, ki jo lahko podam, je ta, da so izjave različnih ljudi popolnoma različne. Promocijska kampanja v Nemčiji je osnovana ravno na besedilu te skladbe. Ljudje vidijo v tem nekaj velikega, iščejo globji politični pomen, a gre le za vzklikanje nesmiselnih stavkov.

Stella Maris se zdi kot dokončna ljubezenska pesem Neubautnov.

Neubatni smo vedno imeli ljubezenske pesmi, morda je Stella Maris le najbolj očitna. Vendar sem že napisal njen drugi del. Pred kratkim se mi je na letalu utrnila ideja, kako bi se zgodba lahko nadaljevala. Upam, da bom našel pravo priložnost, da jo posnamem. Začel sem pisati tudi drugi del Haus Der Luege, prav za to ploščo, vendar je še nisem dokončal. Imam popolno zamisel, kako naj bi bila slišati, a za zdaj je iz tega nastala Instalation Number One. Ja, to bi moral biti prvotno drugi del Haus Der Luege. A upam, da jo bom nekega dne dokončal in posnel.

Rad bi te povprašal za povsem splošno mnenje. Kakšen je osnovni motiv glasbe Einstürzende Neubauten? Gre v prvi vrsti za osebno zadovoljstvo?

Ja, v mojem primeru gre za osebno zadovoljstvo. Bil sem zelo nezadovoljen... prav ničesar nisem bil sposoben narediti vse od leta 1993 do letos. Ničesar nisem napisal, niti nisem želel poslušati tistega, kar smo ustvarjali, bil sem brez idej in perspektive. Vse se je spremenilo, ko smo posneli Stella Maris, in stvari sem začel gledati z drugega zornega kota. Vedno sem želel narediti ploščo, ki bi jo v določenem obdobju rad poslušal tudi sam. Čas od februrja do maja letos, ko smo snemali ploščo v Belgiji, je od mene zahteval veliko dela in psihičnih naporov, a mi je prinesel kup uspešnih izkušenj in ob koncu sem bil zadovoljen s celotnim izdelkom. To je tudi v splošnem moj motiv; da najdem lastno perspektivo. Glasba ima od vseh umetniških praks največ opraviti z namišljenim. Zato je bolj utopična od drugih umetniških oblik. V osebnem življenju potrebujem perspektivo in glasba mi jo daje vsaj v določenem časovnem obdobju.

Ko pišeš ali snemaš glasbo, ali se istočasno sprašuješ, kakšen bo odziv poslušalca?

Zelo me zanima, kakšen bo odziv na to ploščo. Včeraj sem se pogovarjal z nekim novinarjem in rekel mi je, da je doživel pravi šok, ko je slišal single (Stella Maris). Şe ko smo snemali to pesem, sem vabil prijatelje, naj pridejo v Belgijo v studio. S traku sem predvajal Stella Maris in opazoval njihove odzive. Ja, zelo me zanimajo reakcije na to. Imamo naslov na elektronski pošti, ki je zapisan tudi na ovitku plošče, in na njem se je že pojavilo nekaj sporočil. Eno od njih gre nekako takole: "Hvala za pesem, sedaj ni več treba, da pride poletje." To me je razveselilo.

Kako so razdeljene vloge v skupini?

V splošnem so načini skladanja razdeljeni glede na naše potrebe. Ľe želim narediti kaj v povsem glasbenem duhi, recimo, da delam na harmoniji, potem to naredim z Alexom. Ena od pozitivnih plati nove plošče je, da ima sedaj Andrew več svobode, več prostora za igranje. Na prejšnjih ploščah, to lahko pomeni že kar 5 prejšnjih plošč, je bil Andrew vedno bolj potisnjen v ozadje, če govorimo o njegovem bobnanju oz. načinu, kako je igral tolkala. Vse je bilo že podobno dekoraciji, kajti prevladal je Mufti s svojim neposrednim in močnejšim ritmom. Ker je Mufti naenkrat odšel, je Andrew prišel v prvi plan, in šele sedaj lahko ugotoviš, kako dober tolkalec je.

Torej sta oba, Mark Chung in Mufti, zapustila skupino?

Mark Chung je bil preveč zaposlen, da bi bil še stalno dejaven glasbenik. Ima založniško podjetje, ima družino - in preprosto ni mogel usklajevati vseh dejavnosti. To se ni zgodilo čez noč, povedal nam je že eno leto prej, da odhaja, pomagal je še na projektu Faust, ki se mu je zdel zanimiv, potem je odšel. Zamenjal ga je Rowland Wolf, ki je umrl.

Kaj je bil vzrok?

Avtomobilska nesreča. Pravzaprav nihče ne ve natančno, ali je bil samomor ali dokaj nenavadna nesreča. Zapeljal je namreč naravnost v zid.

Zakaj je odšel Mufti?

Nihče ne ve natančno. Vmes je skupina že popolnoma razpadla, predvsem zato, ker sem bil brez idej in besedil, in res ni bilo razloga, da bi nadaljevali. Nisem vedel, kako dolgo bo trajal premor. Potem sem šel nenadoma v studio, da bi dokončal ta album, in takrat sem šele ugotovil, da je Mufti odšel. Od takrat ga nisem več videl in ne poznam njegovih razlogov za odhod. Ugibam, da sem jaz tisti razlog. A samo ugibam...

Večina besedil je v nemškem jeziku...

Taka so tradicionalno vedno bila.

A slišimo tudi angleška, celo japonska besedila v vaši glasbi.

Ja, ampak to je bilo za prejšnji projekt.

Za Malediction.

To je bil del koncepta, ko nobena pesem ni bila napisana le v enem jeziku, vedno je bil kakšen verz napisan vsaj v dveh jezikih. To je bila le šala. Če uporabim drug jezik, je to bolj zaradi stila, ki ga želim doseči. Na singlu (Stella maris) je skladba Bili Rubin, ki je napisana v španskem jeziku, povsem primernem za stil te skladbe. The Garden je v angleškem jeziku, ker je bila tako tudi napisana, in ne zveni prav dobro v nemščini. Ľe je prvotno stavek vzet iz angleščine, potem tak tudi ostane.

Ali še vedno velja, da je Japonska odlično tržišče za Einstürzende Neubauten?

Nemčija je bila vedno naše najboljše tržišče. Res pa je, da smo na Japonskem vedno prodali veliko plošč. Že po tradiciji nemške skupine tam prodajo ogromno plošč, celo Beethoven in Wagner. Tam je ogromen trg za klasično glasbo.

Kako vidiš evropski integracijski proces? Nemčija je tu vedno imela posebno mesto.

Res ne vem, kaj bi ti odgovoril na to, nisem politik. Moj osebni pogled na to pa je... Ti si verjetno odraščal v Jugoslaviji?

Ja.

Jaz sem odraščal v Zahodnem Berlinu. Ta dva prostora ne obstajata več. Vzhodni Nemci so prav tako odraščali v državi, ki ne obstaja več. Po vsem tem bi prej lahko govorili o dezintegraciji Evrope. Prostori izginjajo.

Hvala za pogovor in upam, da se kmalu vidimo v Sloveniji.

Mogoče res pridem.

Na počitnice?

Nikoli ne hodim na počitnice. Mogoče bom obiskal prijatelje v Ljubljani, mogoče se bom preselil v Ljubljano, res ne vem. Ivan iz Laibacha mi je govoril o čudovitih krajih v Sloveniji. Sedela sva skupaj na stanovanjski terasi v Londonu, pila in vsaj pol ure mi je pripovedoval o lepotah vaše dežele; in kako jih pogreša. Midva pa na terasi stanovanja v neumnem Camdenu.

Mimogrede, kako vidiš razvoj Laibacha?

Nikoli nisem bil strokovnjak za Laibach. Od vseh res dobro poznam le Ivana, in ne morem reči, kako se njihova glasba razvija in spreminja. Vem, kaj trenutno pripravljajo, in verjamem, da boš presenečen, ko boš slišal te stvari. Lahko bi ti zabrundal nekaj melodij, a nočem pokvariti presenečenja. Isto velja za moje nove stvari.

Janez Golič