Med kolesi, taksiji in trinajsticami

Štiridnevnik kratkega obiska Svetovnih glasbenih dnevov

Koebenhaven, 11. - 14. september 1996

Sreda, 11. 9.

7:00 zjutraj. V avtu z Igorjem, ki me pelje na Brnik, v mislih pa še vedno v zmešnjavi zadnjih dveh dni pred odhodom. V ponedeljek še kontrola noge na polikliniki: pred dobrim mesecem nerodna vožnja z mopedom, poškodba noge z opeklino na levi peti, operacija in skoraj dva tedna v bolnici. Potem, ko sem se že dokončno odpovedal Koebenhavnu, pridem na kontrolo vdan v usodo, da bo potrebna ponovna hospitalizacija, vendar je rezultat drugačen. Dr. Testenova, ki me je operirala, mi - z vsemi potrebnimi napotki za negovanje rane - zaželi srečno pot. V telefonskem pogovoru z Adrio Airways zvem, da je sredin direktni let že zaseden, pa še to, da je cena letalske vozovnice, če se vrnem v soboto, skoraj trikrat večja od tiste, če bi ostal čez vikend, na katero sem računal. Popoldan dobim po faksu sporočilo, da je eno mesto še prosto, naslednji dan, to je v torek zjutraj, pa mi z izjemno prijaznostjo omogočijo še popust, to je plačilo po vikend tarifi. Hvala, Adria Airways.

Med poletom, ki traja slabo uro in pol, je dovolj časa za klepet z Mojco, ki kot odgovorna urednica glasbenega programa radia Slovenija potuje v dansko prestolnico na srečanje predstavnikov EBU-ja (Evropska zveza RTV postaj). V Koebenhavnu je torej letos vse na kupu: evropska prestolnica kulture z vsemi mogočimi manifestacijami in prireditvami, Svetovni glasbeni dnevi, kongres EBU-ja. Kot se izkaže kasneje, prav ta nakopičenost dogodkov rahlo zamegli prodornost in učinkovitost festivala, ki ima med vsemi festivali sodobne glasbe prav gotovo največjo tradicijo.

Svetovni glasbeni dnevi potekajo vsako leto v drugi državi in v drugem mestu - v organizaciji Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM), ki je bilo ustanovljeno že leta 1922, med drugim tudi na pobudo tedanjih vodilnih skladateljev sodobne glasbe, kot so bili Schönberg, Berg, Webern, prvi festival pa je bil naslednje leto v Salzburgu. Takrat je v izvršnem odboru združenja igral pomembno vlogo tudi naš skladatelj Slavko Osterc, ki se je s svojimi deli kar trikrat udeležil festivala. ISCM je danes konstituirano kot skupščina sekcij posameznih držav (vseh je 47, Slovenija je postala po osamosvojitvi stalna članica leta 1993, našo sekcijo vodi skladatelj Pavel Mihelčič), naravnanost festivala pa je, da omogoči skladateljem predstavitev in uveljavitev novih del na vseh mogočih področjih. Vsako leto je praviloma zastopana tudi elektroakustična glasba, zato Mojci pripovedujem, kako je prišlo do moje udeležbe.

Februarja lani sem prek Društva slovenskih skladateljev - kot je običajno pravilo - poslal na izbor skladbo ŠTIRJE LETNI ČASI in v začetku je kazalo, da ne bo izvedeno nobeno slovensko delo. Potem pa sem novembra dobil pismo umetniškega vodje letošnjega festivala, v katerem mi je sporočil, da je delo uvrščeno v enega izmed treh koncertov elektroakustične glasbe, hkrati s prošnjo in povabilom, da skladbo vizualno opremi danski umetnik, in s predlogom, da bi bila izvedena v šestkanalni reprodukciji. Po pritrdilnem odgovoru na Radiu naredimo novo verzijo, pisati začnem prošnje potencialnim sponzorjem za pomoč pri obisku festivala in rezerviram sobo v hotelu, ki je kljub nezgodi na srečo nisem odpovedal.

11:00 dopoldan. V hotelu, med čakanjem na sobo. Prvo srečanje, ki se je kasneje razvilo v štiridnevno druženje: “Are you here for World Music Days?” - “Yes” - “Hi! I am Mark Wingate from USA. Where are you from?” - “From Slovenia” - “From where?” - “From Slovenia, ex former Yugoslavia.” - “Oh yes.” - Preskočiva ta majhen geografski problem in ugotoviva, da imava izvedbi skladb na isti dan. Tako se razdalja med Austinom (Teksas), od koder Mark prihaja, in Ljubljano izniči. Nato s taksijem, ki je bil ves čas mojega bivanja najpogostejši način gibanja po Koebenhavnu, do urada festivala, kjer dobiva katalog in vstopnice za koncerte. Eno za koncert ob popoldanskih urah, drugo za večerne koncerte in tretjo za opero.

Nobene od teh nama ni bilo treba uporabiti.

Med vožnjami s taksijem v rahli sivini oblačnega septembrskega vremena razpoznavam arhitekturo mesta, znano z razglednic, razpotegnjenost tega mesta na vodi, in mu pridajam rdeče-rjavkasto-sivo barvo z ostrimi robovi. Drugo značilnost zaznamuje gibanje: pred odhodom sem sanjal, da sem nekje sredi mesta, med ogromnim številom koles, vendar jih je v resnici še več. Morda prav zaradi narave tega vozila dobim vtis, da je gibanje v celoti mirno in da kljub velemestu deluje nekakšna mirna urejenost, nekakšna odsotnost izbruha ali ekscesa, in to četudi se na ulicah, zlasti v conah, ki so rezervirane za pešce, dogaja vse mogoče. Tudi glasbeno gledališče ob Okroglem stolpu, kamor se z Markom počasi povzpneva na koncert komorne glasbe.

Večer preživim v družbi slovensko-danskega para Petje in Klausa ter male šnaucerke Rome ob kozarcu Kristančičevega Caberneta.

Četrtek, 12. 9.

Zjutraj ob zajtrku. Kot v vseh podobnih hotelih samopostrežba. Tu se znajdem pred veliko in večno dilemo pripadnika majhnega in ne tako bogatega naroda, ko obišče deželo, ki živi v izobilju: ali vzeti toliko, kolikor moreš pojesti (in se prenajesti), ali vzeti ravno prav, česar pa nikakor ne ve, kajti tretja možnost je, da vzame, kakor doma, le sok, kavo in cigareto. Na koncu se odločim za kompromis in vzamem toliko, da pustim mali lonček s češnjevo marmelado, ki ga vrnem, in pol žemljice, ki je ne vrnem. To malo prehrambeno dogodivščino sem opisal zato, da jo uporabim kot prispodobo za poslušanje glasbe. Na vsakem festivalu je kot pri samopostrežnem zajtrku, tudi glasbe v izobilju. Torej: kaj si izbrati in kaj si vzeti, da ne bo premalo in hkrati preveč, ali toliko, da se potem zgodi, da kot pustiš košček žemljice, pozabiš košček glasbe. Kaj je to jutro, ko sem o tem premišljeval, ali celo danes, ko o tem pišem, ostalo od glasbe koncerta prejšnjega dne ali od glasbe koncerta, ki ga bom obiskal ta dan popoldne ali zvečer? Sam se, tako ob hrani kot ob poslušanju glasbe, rad prepuščam užitku; so zvoki, delčki glasbe, ki jih okušam in jih sprejemam, in so tudi taki, ki jih puščam ob strani, da se jih ne bi prenasitil. Tako to jutro ostane okus po komornih zvokih duov sopranov in trobent, po triu oboe, harfe in kitare, ki so jih izvajali, ujete med zidove stolpa, THE PRISON PLAYERS.

15:00, Tycho Brahe Planetarium. Zgradba se imenuje po danskem astronomu, ki je živel v drugi polovici 16. stoletja, in tu bo jutri poleg še drugih dveh izvedba moje in Markove skladbe. Prvi vtis je fascinanten: na eni strani se z vrha strmo navzdol v dno, ki se ga skoraj ne vidi, spuščajo vrste sedežev, nasproti pa je polkupola, pokrita s platnom, na katero je projicirano nebo - bil sem pač prvič v planetariju. Prostor naj bi bil idealen - to se je delno potrdilo, delno pa tudi ne - za predvajanje elektroakustične glasbe. Vsekakor je to držalo za virtuozno ESPACE/ESPACE kanadskega Francoza Francisa Dohmonta in moram priznati: kljub kar velikim izkušnjam v poslušanju elektroakustične glasbe se nisem mogel odpovedati občutku potovanja z zvokom med zvezde. Ko pa zvezd ni, na platno (lahko) projicirajo diapozitive z več projektorjev in tako bolj ali manj uspešno vzpostavijo že dolgo pestovano pa še vedno priljubljeno povezavo med zvokom in sliko; z njo vred se ponovno postavi vprašanje o njeni upravičenosti in problematičnosti. Izmislila si jo je avantgarda, ko je razbila klasičen centralni fokus glasbenega dogajanja in razširila glasbo v prostor, priljubljena pa je postala v času, ko so se začeli množiti koncerti elekrtoakustične glasbe in multimedialni projekti, danes pa se zdi kot relikt, ki bi mu bilo potrebno ponovno definirati vrednost.

Sprašujem se, kaj bo potem zvečer, ko bom prvič videl “svoje” slajde.

19:30, koncertna dvorana Tivoli, simfonični koncert. Tivoli je kot v Ljubljani park, le da je v središču mesta in je zabaviščni park, kjer se dogaja vse vrste cirkusa, kjer zvečer in ponoči vse migota, zvončklja, vrvi, šumi in se blešči - kot veliko otroško igrišče iz sodobne Andersenove pravljice. Ob robu je velika koncertna dvorana, ki daje občutek zračnosti in je zelo prijetna. Morda je bil malo manj prijeten koncert sam; pa ne zaradi izvrstnega orkestra ali obilnega menuja, ki nam ga je ponudil, pa tudi ne zaradi občinstva, ki je naklonjeno in celo z navdušenjem sprejemalo posamezne izvedbe. Ves čas me je namreč spremljal nelagoden občutek, povezan z vprašanjem poslušanja, razumevanja in interpretacije sodobne glasbe. Ne na subjektivni ravni: tu se lahko zatečem v rutino; tudi ne na formalno objektivni ravni: koncerti, izvedbe, občinstvo ... to je mehanizem, ki danes funkcionira kolikor toliko celo pri nas. Pač pa na ravni bivanja te glasbe in njene pretvorbe v jezik, zlasti v luči tega pisanja. Namreč: kje in predvsem kako ta zares biva, če ne vem, kaj naj v resnici o tem napišem, kajti kako naj pišem o nečem, kar zveni, tako, da se bo bralo v jeziku, ki bo zapisan.

Mark mi je v teh dneh dejal, da je nekje slišal, da je pisati o glasbi tako, kot plesati na arhitekturo. Naj mi bo ob tej domislici dovoljeno, da se zatečem v standardno ugotovitev. Dandanes skladatelj nima več kaj prida izumljati in je prav zato v dilemi, celo v precepu; mora izumljati, če hoče delovati kot skladatelj, in zato je morda na eni strani model veličastne in zapletene orkestrske perfekcije, do skrajnosti nabite z energijo, tudi v odsotnosti zvoka, na drugi strani pa prijazni minimalizem, ki ni vedel, kaj bi počel z mečkanjem papirja v začetnem akcentu skladbe. Ali sem postal klasik ali kaj, ko sem se končno le sprostil ob 4. simfoniji Lutoslawskega in se prepustil spominom na polemične analize o aleatoriki v njegovem Koncertu za violončelo ali v Jeux vénitiens?

Po koncertu sva šla z Markom na pivo v Poletni čevelj in tam srečala nemško skladateljico, ki se ukvarja z glasbenim gledališčem, ter še mlajšega nemškega skladatelja, avtorja prej omenjenega akcenta. Kot mnogim drugim sem jima podaril svojo ploščo, nazdravil s pivom in sklenil, da ne bom spraševal o glasbenem razvoju zmečkanega papirja.

23:30, Planetarij, generalka. V hladni in rahlo deževni noči čakamo pred stranskimi vrati zgradbe, pred vhodom v restavracijo Casiopea, iz katere sva z Markom prejšnje popoldne, ko se je vendarle pokazalo sonce, opazovala spokojno plovbo labodov po najjužnejšem od štirih jezer, ki v polkrogu oblivajo središče mesta. (Casiopea je ozvezdje v Rimski cesti, kjer je Tycho Brahe odkril novo zvezdo). Ko nam končno le odprejo in se povzpnemo na vrh do mesta, od koder teče zvočna režija, se prvič srečam z Mikalom Bingom, avtorjem diapozitivov. Doslej je najina komunikacija vsebovala moje pismo in njegov telefonski klic. Tako vem, da je bil Mikal poleti v ZDA in da bodo slajdi iz Grand Canyona in da je bil njegov namen slediti rahlim in počasnim spremembam, ki so po njegovem značilne za mojo glasbo. Med vajo se osredotočim na kontrolo nivojev jakosti na mešalni mizi in le tu in tam sledim dogajanju na platnu. Potem vprašam Marka, kako je bilo. Res je bil Grand Canyon, pravi, z izpeljanimi abstrakcijami, in da je bilo kar v redu. Potem poslušamo Markovo skladbo in gledamo nekaj sončnih vzhodov, ki se jim Mark končno odpove, in gledamo samo nebo in zvezde.

Po vaji se z mešanimi občutki in zelo utrujena ob dveh zjutraj vrneva v hotel, kjer zaključimo dolgo noč v pogovoru s finskima skladateljema, v enem tistih pogovorov, ki načenja vse glasbene probleme tega sveta in ki se verjetno nikoli ne bo nadaljeval in končal.

Petek, 13. 9.

Če se komu zdi to pisanje hermetično, naj povem, da je bila soba v hotelu po velikosti zelo blizu kupeju v spalnem vagonu. Z največjo mogočo ekonomičnostjo prostora naj bi na nekaj kvadratnih metrih prenočila tri ljudi, v kopalnici pa je bila potrebna kar največja spretnost gibanja, da - seveda en sam - opravi vse potrebne umivalne obrede. Soba je imela številko 113.

Dopoldan se kljub skoraj neprespani noči odpravim v center, grem do urada festivala, kjer oddam še nekaj svojih plošč in dobim dve danski, pravkar izšli, z elektroakustično in eksperimentalno glasbo. Iz kupčka s programi vzamem - za dokumentacijo in za spomin - sveženj koncertnih listov za popoldanski koncert.

Ko se vračam v hotel, se dvakrat zgubim, zato pa naletim na odlično delikateso, založeno z vsemi mogočimi evropskimi siri, in ne morem si kaj, da si ne omislim majhne zaloge. V sobi pregledujem in prebiram koncertne liste in se odločim, da jih polovico odstopim Marku. Ko jih preštejem, ugotovim, da jih je točno trinajst.

15:00, Planetarij. Navajam nekaj odlomkov iz koncertnega lista: “...v skladbi prevladuje uporaba glasu tako, da je zagotovljena njegova pripadnost...izvirni zvočni material ohranja svoje organske lastnosti, vzpostavlja kontinuiteto in podpira glas... ” - “...skladba predstavlja drugačen pristop k združenju organskih in transformiranih zvokov... izvedba kontrabasista, ki poteka v živo, je v stalni interakciji z računalniškim sistemom tako na zvokovni kot na kompozicijski ravni...” - “...bolj kot pripovedni element ali postavljeni ob elektronske zvoke, predstavljajo preoblikovani zvoki glasu elektroakustični material sam po sebi... še v drugačni možnosti povezovanja se ta združuje s človeškimi glasovi, ki prihajajo iz različnih religioznih obredov...” - “...tako pripovedni kot elektroakustični element sta združena v glasu pripadnika plemena Kikuyu iz Kenije in skladba na ta način predstavlja avtorjevo zahvalo za dobrodošlico in gostoljubnost...”

Vse štiri skladbe naj bi torej povezovala različna uporaba človeškega ali inštrumentalnega glasu v povezavi z elektronskimi sredstvi. Neko skupno izhodišče torej, ki ga je organizator želel, kot je bilo razvidno iz kataloga, pripisati vsaj večini koncertov, kot na primer: vrednost šoka, pripovedno v glasbi, stroj; človeški element. V bistvu pa gre vendarle za razlikovanje; poslušamo najprej in predvsem različno glasbo in skladbe, njihovo kompleksno govorico in šele ob tem se nas dotakne nek posamezen, “interni” glas, ki pa zagotavlja enotnost le znotraj ene same.

Diapozitivi na koncu ostanejo samo pri moji skladbi in o tem razpravljava z Mikalom še dolgo uro po koncertu, kajti obeta se ljubljanska predstavitev ob Evropskem mesecu kulture prihodnje leto.

Zvečer in ponoči. Druženje z Markom in celo neko majhno prijateljstvo, ki se je v teh dneh razvilo med nama, nama olajša odločitev, da se zadnji večer dokončno odpoveva resnobnosti festivala in špricava naslednja dva koncerta. Rada imava podobne stvari: sproščeno komuniciranje s toliko lagodnosti, da se ni treba posebno truditi, ob odličnem danskem pivu, in kjer se pogled ustavi in pogovor nanese na danske mladenke s svetlimi lasmi in nežnim obrazom, z ravno prav prijetno-nizkim, suverenim, in zato razorožujočim glasom. V ta namen se zapeljeva v Nyhaven, stari pristaniški del mesta, kjer v zgodnjem večeru med pretrganim pogovorom opazujeva ribiške ladje in čolne, ki se skoraj neopazno zibljejo na obeh straneh morskega kanala. In tu, med slikovitimi hišicami, ki so resnično kot iz lego kock, imam prvič občutek, da sem nekje zares drugje, zgoraj, blizu severa... Sliko tega prizora pustiva ujeto v razglednico in se počasi odpraviva na večerjo v francosko restavracijo, ki jo najdeva prav v središču mesta ob trgu z najbolj neizgovorljivim imenom. Med dolgim obredom prehranjevanja vprašam Marka, ali je že kdaj opazil, da če njegovemu priimku - WINGATE - vstavi E, nastane WINE-GATE, vinska vrata, in da me je to spomnilo na znamenita Vinska vrata, Puerta del Vino v Alhambri (kjer sem bil pred dvema letoma), in na prav tako znani Debussyjev preludij. Potem pijeva odlično provansalsko vino iz pokrajine Ventoux, kjer se tako rekoč iz ravnine dviga visoko v nebo gora z istim imenom. Tja gor se je leta 1336 povzpel Petrarca in doživel čudež tridimenzionalnosti sveta in o tem zapisal, da se je čutil okamenelega od groze, prenešenega iz časa v prostor. Še en dokaz, da je glasba univerzalen jezik in da umetnost ne pozna meja, ne med deželami, ne med narodi.

Zadnje dejanje festivala, ki se ga udeleživa, se dogaja na Mestnem trgu kot zvočna instalacija. Ko prideva na trg, razpoznava elektroakustično glasbo, nikakor pa ne odkrijeva, od kod prihaja. Kot potomca racionalnega Evropejca in radovednega Američana, ki zahteva razlago, hodiva gor in dol in iščeva zvočnike. Končno odkrijeva zvijačo: glasba prihaja iz tal. Pod Rotovžem je studio in pod tlakom je po vsem trgu razpredena mreža zvočnikov. Potem se nekaj časa sprehajava in poslušava zvoke, ki uhajajo iz skladb, zapisanih na koncertnem listu ter se tako osvobojeni mešajo med zvoke prometa. Prav zaradi svoje narave se z njimi izenačujejo, postajajo del ambienta, prisotnosti, sedanjosti. Proti polnoči grava na poslovilni kalvados v bližnji bistro in Marku rečem, da je srečen človek, ker se je rodil v svobodni deželi.

Sobota, 14. 9.

Dopoldan v hotelu, résumé, 9:00. Sredi vrveža čakam Petjo in Klausa, ki bosta prišla pome s taksijem, potem pa se s Petjo skupaj vračava v Ljubljano. Izrazito je čutiti, da je sobota, da se festival zaključuje: zamenjana je ekipa v recepciji, prihajajo novi gostje, festivalski odhajajo. Z Markom sva se poslovila pred nekaj minutami: z vlakom se bo odpeljal do Hamletovega Helsingoerja, potem pa za nekaj dni na Švedsko.

Razmišljam, da je slovo prav tako, kot je bilo druženje, neobvezujoče. Pravzaprav se v teh dneh nikoli nisva pogovarjala o zelo resnih stvareh, recimo o statusnih vprašanjih, kot je sicer za dva evropska glasbena sogovorca tako značilno; kje in pri katerem profesorju si študiral, pa čeprav si že čez štirideset; kje in koliko nagrad si dobil (razen, da me je Mark pri zajtrku vprašal če večkrat pošiljam stvari na festivale in sem mu odgovoril, da kakor kdaj). Pri vsej tej lagodnosti in neobvezni zaresnosti pa sva vendarle iskala še kakšen stik s še kakšnim avtorjem in Mark je bil že skoraj obseden od ideje, da bi zadnji dan organiziral skupen žur. Rezultat je bil: večer pred vajo - na Markovo izrazito vztrajanje - dva Nemca, v noči po vaji dva Finca in en ameriški Kitajec, ki se je ves čas pojavljal, zginjal in spet pojavljal pri različnih vhodih in izhodih hotelskih prostorov. Resno: to je bila gotovo ena izmed slabih strani organizacije. Vemo, da festival prvenstveno ni namenjen srečanju skladateljev - avtorjev, pač pa kongresu predstavnikov držav-članic ISCM. Vendar je organizator za udeležbo avtorjev vedel, bil nas je poln hotel in nič težko ne bi bilo, da bi nam naklonil, recimo, “spoznavni večer”. Ali pa sta temu vzrok ortodoksno izvajanje pravil in vljudna danska zadržanost? Razmišljam, da je slovo prav tako, kot je bilo druženje, simbolično: Označuje namreč razliko med slovensko in ameriško (pa še marsikatero) elektroakustično glasbo. Ko se bo Mark vrnil domov, bo šel na kolidž, kjer poučuje, in v studio in bo delal naprej tisto, kar pač trenutno dela. Sam pa bom šel v Ljubljani na Radio in se z Mojco poskušal dogovoriti za še kakšen termin za montažo novega dela. Hkrati si bom razbijal glavo z vprašanjem, ali bom zaradi izvedbe na Svetovnih dnevih glasbe lažje prišel do še kakšne subvencije.

Petji, ki bo stara petindvajset let, pri bivanju in študiju na Danskem pomaga oče in na letalu mi je povedala, da bi brez te pomoči, kljub Klausovi kar solidni plači, težko shajala. Meni, ki sem skoraj dvajset let starejši, je obisk na Danskem omogočila mama (in prijatelj Danilo, ki je avtomehanik) in nobeden od tistih petnajstih naslovov potencialnih sponzorjev, kamor sem pred odhodom mrzlično pisal pisma in pošiljal materiale ter ob tem zapravil kup denarja.

Razmišljam o Urošu, ki je imel že dvakrat izvedbo na Dnevih, in mi je povedal, da se jih ravno zato, ker ni imel denarja, ni mogel udeležiti.

Na stojalu z različnimi materiali slučajno najdem seznam avtorjev, ki jih je mednarodna žirija izbrala za Svetovne glasbene dneve prihodnje leto v Seulu. Berem, da je izbranih šestdeset skladb oz. avtorjev in da žirija zagotavlja, da bo izmed izbranih izvedenih najmanj 50% del. Najprej po spominu primerjam imena z imeni letošnjega festivala in jih preverim še v katalogu. Niti eno ime ni isto.

EPILOG

Nedelja, 13. 10.

To pisanje zaključujem točno mesec dni po izvedbi oziroma vrnitvi iz Koebenhavna. Potem, ko sem kljub kratki odsotnosti prebolel značilno depresijo vrnitve v slovensko realnost, se je zgodilo to, da sem se uspel dogovoriti za termine na Radiu in da smo z delom že začeli. Poleg tega sem v tem času z Ministrstva za kulturo dobil obvestilo o manjši, iz Mestne občine pa o nekoliko večji subvenciji za to leto, najbolj laskava pa je bila vsekakor osebna čestitka gospoda ministra za izvedbo v Koebenhavnu.

Razmišljam, da bi Marku napisal kratko pismo: “ Dragi Mark. Naslov novega dela, ki sem ga začel prejšnji teden, je Amarcord. Prosto po Felliniju, zvoki mojega življenja. Ima tri stavke, in ker razumeš malo francosko, se imenujejo: L’âge d’or, L’enfance, Reves. Končati moram nekako do konca leta. Potem bom mogoče dodal sopran in pripovedovalca. Za tega sem napisal besedilo: "Soba v pritličju hiše v predmestju. Eno okno je zagrnjeno z zaveso, skozi drugo pa prihaja z ulice bleda svetloba. Dan je, vendar je v sobi mračno. Razpoznajo se obrisi predmetov, ki iz najbolj temnega kota pri zastrtem oknu postajajo vedno bolj razločni proti oknu s svetlobo. Ob steni pri oknu stoji pianino. Nad pianinom je slika: risba pod steklom, na katerem je majhna igra svetlobe. Pokrov pianina je odprt, na pultu so note. V sobi še ni nobenega zvoka življenja.”

Bor Turel