Zakaj prav ta inštrument?

Je v igranju užitek? Je.

Boštjan Lipovšek je hornist, Dušan je klarinetist. Nadobudna mlada glasbenika, živahna v pogovoru in še posebej v igranju, sta bila izbrana za jesenske nastope v okviru GM Odra.

Zakaj prav ta inštrument?

B:Pri nas je rog udomačen v družini. Z njim se ukvarja oče, ki me je začel učiti, čeprav amatersko, pa tudi brat, ki je bil moj mentor v nižji glasbeni šoli celih šest let. Povedati moram, da nas je v družini že šest hornistov, vsi trije nečaki igrajo rog in so na tekmovanju že vsi dobili nagrado.

Boste ustanovili ansambel rogov?

B: Precej velike razlike so zaenkrat med nami, a upamo, da bodo mlajši hitro napredovali in da bo oče ostal v kondiciji. Razmišljamo o tem!

D: Jaz sem se klarinet začel učiti na lastno željo. To glasbilo pri nas ni v družini, oče je flavtist. Najprej sem igral kljunasto flavto, ko pa sem se udeležil tekmovanja v Hercegnovem, sem slišal vsa glasbila, tudi klarinetista Jožeta Kotarja, ki mi je bil tako všeč, da sem se odločil za klarinet.

Kakšno vizijo imaš, ko si majhen, ko začenjaš igrati neko glasbilo?

B: Nisem imel veliko časa za to, v roke sem dobil "zavit pleh", pa smo začeli. Pozneje, ko ni bilo več dvoma, da mi bo igranje roga edina pomembna reč, pa sem vseskozi imel določeno željo glede dela in poklica, ki je bila morda malce preuranjena, ampak se mi je izpolnila. Pred začetkom lanske sezone sem namreč opravil avdicijo za solo hornista v našem radijskem orkestru, to ni bil slučaj,s ampak posledica dolgoletnega načrtnega dela in notranje želje. Zelo sem zadovoljen, za seboj imam eno leto igranja v tem orkestru in mi nič ne manjka.

D: Tudi jaz sem se videl v orkestru, nisem pa bil takoj odločen, da bo glasba edina stvar v mojem življenju. Zanjo sem se odločil šele v 4. letniku srednje šole, vendar sem o orkestru stalno razmišljal. Tudi meni je uspelo opraviti avdicijo, in sicer za člana orkestra Slovenske filharmonije, kjer sem od septembra pripravnik. Upam, da samo devet mesecev. (smeh)

Ali delo v orkestru, razbit delovni čas, kaj ovira vajino zasebno življenje?

B: Pravzaprav ne. Zjutraj pred vajo se je treba malo pripraviti, če želiš obdržati kondicijo, sicer ti škodi, tako kot pri športu, če se ga lotiš neogret. Veliko se je treba podrejati in pobere ti ogromno moči in volje, če želiš igrati še v ansamblih in solistično.

D: Sprememba je le v tem, da zdaj ne morem zjutraj tako dolgo spati, ker rad malo dalj poležim. Časa je seveda manj, če želiš poleg orkestra delovati tudi na drugih glasbenih poljih, je pa to stvar organizacije. Vse se da.

Kje so tiste najtežje stopničke v razvoju glasbenika? Kje se najraje zatakne?

D: Mislim, da je najbolj nevarno takrat, ko si že na akademiji, ko si že skoraj profesionalec. ^e takrat ugotoviš, da morda nisi toliko sposoben, kot si mislil, ali pa da ti ni uspelo, kar si želel, je lahko kritično. Ko si majhen, je ponavadi vse v redu in te hvalijo, če si le malo priden in tudi nadarjen. Starejši si, več od tebe pričakujejo, več moraš delati in večja je nevarnost, da se zatakne. Tekmovanja, nastopi, v katerih se skališ in se navadiš odra, ti pomagajo pri vzdržljivosti.

B: Vedno sem bil zatrdno odločen, da bom šel v ta poklic. Najbrž bi me toliko bolj prizadelo, če mi to ne bi uspelo. Verjetno se ne bi vedel kam dati. Vseskozi sem hodil po eni ulici in hvala bogu ni bila slepa, vsaj tako kaže. Huda preskušnja pa je drugje. Ko se začne igranje v orkestru, kjer sem občasno igral že od prvega letnika srednje šole, šele spoznavaš delo. Ko pa se presedeš na prvi pult, nisi več odgovoren samo zase, ampak za celo skupino, za seboj imaš še nekaj ljudi in zelo je naporno zdržati pritisk in obdržati koncentracijo.

Podobno je v komornih ansamblih...

B: Ja, komorna igra nam je veliko pomagala. Tri sezone smo igrali v pihalnem kvintetu na Akademiji za glasbo, imeli smo tudi turnejo v ciklu GM Oder. Nastopali smo v Avstriji in Nemčiji. To je bil lep začetek, pridobili smo si izkušnje, ogromno smo skupaj preigrali. Naš mentor, profesor Tumpej, nam je veliko pomagal, iniciativa pa je bila predvsem naša.

V čem uživata pri glasbi? Kaj je v njej za vaju ustvarjalnega? Morda tudi improvizirata?

D: Sam improviziram zelo malo. To je odvisno od nagnjenja in od tega, ali so te v šoli v to usmerjali - vemo, da pri nas tega sploh ni. Toliko sem samokritičen, da si ne bi upal, bilo bi mi nerodno. Kar pa zadeva ustvarjeno glasbo, sem bil vedno nagnjen bolj k romantiki kot k virtuoznosti. Izbiram pa si vedno take skladbe, da se ne počutim samo obtrnika. Pogosto se lotim skladbe, tudi zelo sodobne, ki jo želijo organizatorji, in ko se z njo spoprimem, marsikaj najdem v njej.

B: Uživam v svojem poklicu, v svojem delu. Najbolj ustvarjalno je zame oblikovanje sporeda za koncert, iščem skladbe, tudi manj poznane, nove... Veliko igram s pianistom Klemenom Golnerjem, pravkar smo ustanovili nov pihalni kvintet Ariart, za katerega sem sestavil prvi program.

Si upata primerjati našo šolo in tiste, ki sta jih spoznala drugje?

B: Največ so mi pomagali tečaji v tujini in to, da sem tam spoznal veliko prijateljev hornistov, veliko literature. Mislim, da nas v Ljubljani tepe samo majhnost. Težko je v tako ozkem krogu oblikovati sekcijo dobrih hornistov, da ne govorim o oboi, fagotu, kontrabasu... Je pa tudi res, da je pri nas šolanje slabo urejeno. A se tudi tako da delati. V Nemčiji smo za koncert pihalnega kvinteta dobili zelo pohvalno kritiko, kjer je pisalo "kot je pri pihalcih iz Ljubljane že navada". Kljub vsemu marsikaj zmoremo.

D: Govorim seveda zase. Srečo sem imel, da sem imel na Akademiji dobrega profesorja in da igram klarinet - pihalna šola je bila pri nas vedno dobra. Ker pa si moraš širiti obzorje, sem šel nadaljevat študij v Salzburg, pa ne zaradi Salzburga ali Mozatreuma, ampak zaradi profesorja Brandhoferja, ki je bil solo klarinetist Berlinske filharmonije. Za klarinetiste je zanimiva primerjava med francosko in nemško šolo. Pri nas igramo na francoske klarinete z Boehmovim sistemom, v Avstriji in Nemčiji pa imajo nemški sistem. Profesor Brandhofer uči po obeh sistemih, ki pa se v zadnjem času drug drugemu približujeta. No, v Salzburgu je seveda vse zelo urejeno, šola je velika, profesorje vabijo z vsega sveta in tudi študenti so z vsega sveta. Vse to je zanimivo in stimulativno.

Se vama zdi, da naše glasbeno prizorišče sledi trendom v svetu, da smo na tekočem?

B: Mislim, da smo. Simfonični koncerti so kvalitetni, programi pestri, morda bi lahko malo razširili komorno sceno. V zadnjem času si tudi mladi zelo prizadevamo, da bi bilo tega več. Žal ni dovolj godalcev, da bi oblikovali več zanimivih ansamblov. Sam nabiram literaturo, doma imam že ogromno zanimivih skladb in bogve, če bo to kdaj prišlo prav.

D: Med godalci ni dovolj zanimanja.

Kako se lotevata novih skladb?

B: Prvo pravilo je, da ne smeš nikoli najprej poslušati kakšnega posnetka. Skladbo je treba velikokrat preigrati, ne samo svoj part, ampak tudi ostale. @al na naših šolah manjka možnost skupnega vadenja - imaš na primer tri korepeticije pred izpitom, kar je veliko premalo. Zdaj pa začenjamo natančneje preučevati partiture, vaditi skupaj s pianisti...

D: Pri nas ni dovolj tradicije v tem, da bi inštrumentaliste že na šoli spremljali mladi pianisti, študentje.

B: Sploh pa naj bi ne šlo za spremljanje, ampak za homogeno igro!

D: Moram reči, da sem v teh treh letih, kar igram s Tatjano, ugotovil, kakšna razlika je, če s kom dalj časa skupaj muziciraš. V začetku sva imela nemalo problemov, kadar sem rekel, da bom igral z njo in z nikomer drugim. Na šoli to ni v navadi, se pa počasi premika. @al je pri mladih pianistih bolj malo zanimanja za "spremljanje", imajo obvezne korepeticije, več pa je le malokdo med njimi pripravljen sprejeti.

B: Potem se zgodi, da vse dobita eden ali dva. Klemen Golner je med redkimi, ki ga to delo zelo zanima in igra z mnogimi mladimi inštrumentalisti.

Kako pa druge glasbene zvrsti?

B: Vedno sem trdil, da vsi dobri glasbeniki izhajajo iz pihalnih orkestrov - upam, da ne bom koga užalil. Iz teh so izšli mnogi odlični glasbeniki, ne le iz glasbenih šol. Sam sem se zelo zgodaj, še v osnovni šoli, ukvarjal tudi z zabavno glasbo, poskušal sem igrati tudi druge inštrumente, a je bilo bolj za zabijanje časa. Sem pa vzporedno z rogom igral pozavno v big bendu, to mi je bilo zelo všeč. Za nas horniste pravijo, da smo malo leseni, kar zadeva ritem, tako da sem se tam veliko naučil.

D: Nekaj časa sem tudi sam igral v pihalni godbi, potem pa mi zaradi ravni igranja nekako ni bila več všeč. Do narodnozabavne nisem imel nikoli afinitete...

B: Sva že dva!

D: ...čeprav mi vsi pravijo, da bi lahko z njo dobro zaslužil...

B: Vse ima svojo ceno.

D: Zanimivo, da me tudi jazz ne vleče...

Kaj si v tem trenutku najbolj želita?

D: Eno leto sem bil v Salzburgu, in čeprav zdaj igram v orkestru, si želim dokončati podiplomski študij. Želim si tudi še naprej igrati komorno in solistično, da ta dejavnost ne bi zamrla, ko enkrat ne bomo več "glasbeni mladinci".

B: To bomo vedno! Ampak zdajle si želim samo, da bi zdržal vse napore do Novega leta, potem bom pa malo odložil in se izoliral, da glava dobi svežega zraka... Ideje imam sicer strašne, ampak trenutno realiziram samo najnujnejše, in še to minuto pred poldnevom.

Kaja Šivic