Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Martin Žužek

Andrej Zupan

Ko postaneš svetovalec pri Selmerju...

Če vsak godalec pozna ime Stradivari potem gotovo vsak pihalec, predvsem pa vsak klarinetist pozna znamko Selmer. Gre namreč za eno vodilnih pariških delavnic in skoraj pol klarinetističnega in saksofonističnega sveta piha v njihove inštrumente.

Družina Selmer na začetek svojega glasbeno-družinskega rodovnika rada postavi Johannesa Jacobusa Zelmerja s konca XVIII. stoletja, ko je živel kot vojaški glasbenik in kasneje 'Z' v priimku zamenjal za 'S'. Skoraj sto let kasneje se rodi Henri Selmer, ki se šola na glasbenem konzervatoriju; zapusti ga leta 1880. Kot klarinetist se spopade z ne preveč lahkim življenjem glasbenika. Gotovo pa je tudi ta, za Henrija neugoden položaj, botroval ustanovitvi prve popravljalne delavnice, ki je hitro prerasla v dovolj veliko podjetje, v marsičem kmalu enakovredno takrat znanim znamkam, kot sta bili Buffet-Crampon in Couesnon. V tistem obdobju je bilo za vse izdelovalce pomembno uloviti vlak, ki je imel končno postajo izvoz v Ameriki. Tukaj pa je Henriju pomagal njegov brat Alexander, ki je svojo solistično kariero kot klarinetist gradil v takrat vodilnih orkestrih novega sveta, v Bostonskem simfoničnem orkestru in pri Newyorških filharmonikih. Najprej je bila ustanovljena mešana uvozno-izvozna družba v New Yorku, ki se je ukvarjala s prodajo inštrumentov, pri podjetnih Selmerjih pa so gledali še korak naprej. Proizvodno in trgovsko mrežo so razširili še na saksofone in tudi ti (skupaj s klarineti) podjetje Selmer uvrščajo med vodilno znamko teh dveh pihalnih inštrumentov.

Zdaj se moramo še enkrat vrniti h godalom. V nasprotju z violinami, violami, violončeli in kontrabasi, ki z leti le pridobivajo na kvaliteti in temu primerno tudi na ceni, je pri pihalih ravno obratno. Nov inštrument ima največjo vrednost in samo kot tak je za pihalce (s tem pa seveda tudi za proizvajalce) zanimiv zaradi nenehnih izboljšav in posameznih sprememb, ki jih načrtovalci večinoma izdelajo in predstavijo pri vsakem novem modelu. Te spremembe morajo biti pozitivne. Olajšati morajo igro in oplemenititi zvok. Važno je, da je nov inštrument 'priročen' za igranje, zato se pri načrtovanju tehničnih sprememb proizvajalec vedno posvetuje z glasbeniki, ki praktično obvladajo inštrument in s podjetjem sodelujejo kot strokovni sodelavci. Prav slednjo funkcijo pa že nekaj let za slovitega pariškega izdelovalca klarinetov in saksofonov Selmer opravlja mlad slovenski klarinetist Andrej Zupan.

Za prvi stik z možmi iz podjetja, pravi Andrej, je gotovo poskrbel oče. Skupaj sta hodila bolj za lastno potrebo nabavljat klarinete, poslovna vez pa se je začela hitro poglabljati. V mladem, komunikativnem Andreju so pri Selmerju najprej videli poslovnega predstavnika za Slovenijo. Takrat še na pol študentu se je to seveda zdela prava 'bomba', a sodelovanje se je šele takrat resnično začelo krepiti. Parižani so se začeli zanimati za Andrejeve reference. Poizvedovali so po njegovi študijski in tekmovalni poti, preverjali so nagrade, pohvale. Zelo važno se jim je zdelo, ali ima Andrej v domačem prostoru izoblikovan dovolj konstanten krog občinstva. Pri tem pa previdni poslovneži nikoli nič ne prepustijo naključju in Andrej Zupan jih je prepričal, zdel se jim je primeren. Tako je bil sprejet v plemenito družbo najboljših francoskih klarinetistov, ki kot priznani umetniki in strokovnjaki svetovalci sodelujejo s podjetjem. Še danes se Andreju zdi neverjetno, da je tudi on uspel priti do stopnje, ki si jo je kot mlad osnovnošolec in srednješolec lahko želel le v sanjah. Vedno, pravi, so z občudovanjem gledali postave na barvnih plakatih Selmerjevih klarinetov, danes pa lahko tudi sam izobesi svoj plakat. Postati sodelavec podjetja, kot je Selmer, je za vsakega mladega glasbenika nedosegljiv oblak. "In če ga dosežeš, nekaj časa sploh ne moreš verjeti," razlaga Andrej.

Delo pa ima svoje obveznosti. Kot strokovni sodelavec in svetovalec mora preizkušati že izdelane inštrumente in ocenjevati prototipne izboljšave, ki naj bi v prihodnjih generacijah klarinetov prinesle določene prednosti. Prav zaradi tega je delo svetovalca zelo odgovorno in njegove praktične izkušnje z igranjem klarineta so nenadomestljivo pomembne.

Kako pravzaprav poteka tako delo? Andreja v tovarni v Parizu približno enkrat na tri mesece zaprejo v posebno akustično izolirano sobico s celo vrsto nastavljenih inštrumentov in s kopico elektronskih merilnikov, ki mu pomagajo, ko pazljivo preizkuša klarinet za klarinetom. Pri tem mora svetovalec gledati predvsem na intonacijo inštrumenta, na 'grife' in druge pomanjkljivosti, ki se načeloma zdijo nepomembne in zanemarljive, a se vedno izkažejo za krvavo potrebne. Izvajalcu nevede olajšajo igro. Ves čas preizkušanja je Andreju na voljo tehnični mojster, ki manjše napake nemudoma odpravi, in s tem optimizira vsak inštrument do najmanjše potankosti. Preizkuševalčev 'da' pomeni za Selmer zagotovilo kakovosti. Tako delo seveda vzame veliko časa in energije, toda rezultati so v očeh podjetja Selmer očitni. Po številu prodanih klarinetov so za Buffet-Crampon na drugem mestu na svetu, saksofonov pa največ prodajo prav oni. Toda povrnimo se na preizkuševalca inštrumentov. Vsakega posebej mora torej pazljivo preizkusiti, ti inštrumenti so namreč namenjeni za prodajo in kupec mora biti zadovoljen. Skoraj skozi vse Selmerjeve klarinete, ki jih danes igrajo v Sloveniji, je šel najprej zrak Andrejevih pljuč, ko jih je preizkušal še kot proizvodne modele. Ta predprodajni test je v bistvu druga funkcija, ki jo Andrej opravlja za francoskega izdelovalca v povezavi s trboveljskim podjetjem 3M (zastopnik za Selmerjevih proizvodov v Sloveniji). Vendar mu najodgovornejše zaupajo, ko mora kot svetovalec preizkusiti prototipne elemente klarineta, recimo ustnike, ki so projektno izdelani nekoliko drugače od že ustaljenih oblik. Pri tem mora vsak svetovalec natančno preizkusiti vsakega posebej in o njem napisati svoje mnenje. Pohvaliti ali pograjati, predvsem pa argumentirati. Sodelavci niz takih mnenj in označb posredujejo izdelovalcu, za Selmerja pa delajo sami najvidnejši francoski koncertni klarinetisti, kot recimo Guy Dangain ali Michel Lethiec, in med njimi je tudi Andrej Zupan. Vsa ta mnenja potem izdelovalec med sabo primerja in v celoti dobi dovolj natančno sliko in informacijo za delo. Tako je v vsakem novem izdelku ali modelu skrito tisoče izkušenj in opazk največjih svetovnih mojstrov.

Andrej včasih pri samem sebi razmišlja, zakaj je njegovo sodelovanje s Selmerjem tako plodno in na nek način prisrčno. Da se ga v podjetju vsi neizmerno razveselijo, ko jih obišče, in da mu pravijo monsieur 'Dada' ('Dada' je francosko ljubkovalno ime za Andrej), kaže na bolj prijateljski kot uraden odnos. Razloge gre verjetno iskati v Andrejevi mladosti in komunikativnosti v primeri z drugimi, starejšimi strokovnjaki, ki živijo in želijo živeti v oddaljenosti nekoliko vzvišene distance. Seveda je njihovo mnenje za Selmerja zelo pomembno, toda sodelovanje je lažje, če lahko s strokovnim sodelavcem sproščeno, morda tudi bolj po domače predebatiraš povsem strokovne probleme. Prav tako kot Francozi, se namreč tudi Andrej raje pogovarja ob založeni mizi v restavraciji kot za pisarniškimi katedri v pisarnah. Tudi ta bolj prijateljska navezanost je med drugim botrovala povabilu, da bi kot predstavnik Selmerja Andrej Zupan zastopal to podjetje na svetovnem kongresu klarinetistov. Do potankosti se še niso zmenili, toda že samo povabilo, ko lahko podjetje izbira med najbolj svetovno zvenečimi imeni, je za mladega in z domačih odrov uveljavljenega klarinetista pohvala in potrditev.

Martin Žužek