Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Bill Monroe - In Memoriam (1911-1996)

Bilo je pusto septembrsko nedeljsko popoldne. Poslušal sem posnetek ljubljanskega koncerta ameriške skupine Souled American, skušal razbrati naslove skladb in se ustavil pri pesmi Old Old House, ki jo je Chris Grigoroff, sodeč po napovedi, našel na neki stari plošči Billa Monroja. Ko sem kot otrok začel resneje poslušati glasbo, so na moj star gramofon kmalu prišle pošteno obrabljene plošče kralja rock'n'rolla Elvisa Presleyja. Navdušili so me njegovi zgodnji posnetki za založbo Sun Sama Phillipsa, med njimi je bila tudi skladba Blue Moon Of Kentucky. Pod njo je bil podpisan neki Bill Monroe.

Ker mi radovednost ni dala miru, sem kmalu našel izvirnik skladbe Blue Moon Of Kentucky in od bolje poučenih prijateljev izvedel, da je Bill Monroe izumitelj bluegrassa. Presleyjeva izvedba te lepe skladbe se je tako razlikovala od Monrojeve, da je trajalo še nekaj let, da sem vsaj približno dojel bistvo bluegrassa. Moja zbirka Monrojevih posnetkov se je z leti večala, pa ji nekako nisem posvečal prave pozornosti. Prav ob poslušanju koncerta skupine Souled American sem se odločil, da bom poklical sodelavca Janija Guno in mu predlagal, da bi v bližnji prihodnosti pripravila oddajo o Billu Monroju. Kak dan pozneje sem v neki dunajski trgovini s ploščami odkril odlično zbirko štirih kompaktnih plošč z naslovom The Music Of Bill Monroe from 1936 to 1994. Take jedrnate antologije ti namreč pri pripravi radijskih oddaj pridejo še kako prav, saj se lahko hitro izgubiš, če imaš preveč plošč izvajalca, opus Billa Monroja pa je veličasten in mu ni videti konca. Ko sem se z Dunaja s to resnično ključno zbirko vrnil na radio, me je na pisalni mizi čakala agencijska novica, da je v ponedeljek, 9. septembra, samo štiri dni pred 85-im rojstnim dnem v bolnišnici blizu Springfielda v Tennesseeju umrl oče bluegrassa Bill Monroe. Nesrečno naključje pač.

Z ameriškimi glasbeniki, ki so v zadnjih letih obiskali naše kraje, smo se velikokrat pogovarjali o pomembnosti Monrojeve glasbe. Govorili so mi zgodbice o Petru Rowanu, kitaristu in pevcu, ki je v šestdesetih letih veliko nastopal z Billom Monrojem, izjemno staromodnim možakarjem, ki ni nikoli pregloboko pogledal v kozarec, treznost pa je bila tudi eden prvih pogojev, da si lahko prišel v njegovo skupino. Peter Rowan je imel zato veliko sreče, da ga mojster ni nikoli ujel zadrogiranega, saj bi ga pri priči nagnal iz zasedbe. Do Monrojeve glasbe ste sicer lahko prišli tudi po drugih poteh. Oboževalcem glasbe skupine Grateful Dead jo je predstavil Jerry Garcia, posebej s ploščami, posnetimi z Davidom Grismanom; poslušalci Byrdsov so prej ko slej odkrili kitarsko mojstrstvo Clarenca Whita in željni podobnih glasbenih užitkov kmalu zajadrali v vode bluegrassa. Fanatični raziskovalci zapuščine Grama Parsonsa so začeli kupovati plošče pevke Emmylou Harris in nehote začeli poslušati bluegrass, to uživaško hribovsko glasbo, ki ti kar nekako zleze pod kožo. Bluegrass sestavljajo različne glasbene prvine od jazza, škotskega folka in gospela do glasbe starih strunskih skupin in bluesa. Vsem je skupno to, da so zaigrane iz srca.

Bill Monroe seveda bluegrassa ni izumil v pravem pomenu besede, je pa za vselej določil njegove glasbene zakonitosti in dal mandolini pomembno vlogo v ameriški popularni glasbi. V svetu countryja ga zato izjemno cenijo in ga uvrščajo med velikane te glasbe, kot so Jimmie Rodgers, Hank Williams in skupina The Carter Family. Rodil se je 13. septembra leta 1911 v mestecu Rosine v Kentuckyju kot najmlajši od osmih otrok. Oče je trdo delal v rudniku premoga, na kmetiji in na žagi, mati pa je v prostem času igrala na gosli in harmoniko ter tako za glasbo navdušila nadobudne sinove. Mladi Bill Monroe je odraščal ob bluesu; poslušal je črnskega glasbenika Arnolda Schultza, ki je pogosto igral na plesih, in se od njega naučil prvih glasbenih korakov. Z bratoma Birchom in Charlijem, ki sta igrala na gosli in kitaro, je prvič vstopil v svet glasbe in z njima začel nastopati v radijskih oddajah. Prvič je snemal leta 1936; z bratom Charlijem sta v nekem studiu v Severni Karolini posnela skladbo What Would You Give (In Exchange For Your Soul), ta je danes del Smithsonianove zbirke klasične countryjevske glasbe in po svoje pomeni začetek bluegrassa. Charlie je pel vodilni vokal, Bill mu je pomagal z razpoznavnim tenorjem in gotovo se tedaj nista zavedala, da začenjata nekaj novega. Leta 1938 sta se sporekla in nehala nastopati skupaj. Billa so takšna razočaranja in pozneje odhodi članov njegove skupine zelo prizadeli; njegovi prijatelji pravijo, da jih je razumel kot osebno žalitev, zato se z nekaterimi glasbeniki ni pogovarjal tudi po dvajset in več let. Bil je trmast in vase zaverovan glasbenik. Pogodbo z ugledno družbo Columbia je podpisal zato, da njegove plošče ne bi izhajale z isto nalepko kot bratove, po štirih letih pa jo je pretrgal, ker je Columbia v svoje vrste povabila brate Stanley, skupino, ki je zavestno začela posnemati njegov bluegrass.

Leta 1939 je na prvem nastopu v znameniti dvorani Grand Ole Opry zaigral najbolj znano skladbo Jimmija Rodgersa Muleskinner Blues in se moral trikrat vrniti na oder. Zgodovinarji njegovo povojno skupino The Blue Grass Boys označujejo kot najpomembnejšo zasedbo bluegrassa. Bill Monroe je dal mandolini vodilno vlogo, Lester Flatt je blestel na kitari, Earl Scruggs je ustoličil triprstni slog igranja na bendžo, Chubby Wise je igral na gosli, basiral pa je Howard Watts. Pesmi Blue Moon Of Kentucky, Why Did You Wander in Blue Yodel No. 4, ki jih je skupina The Blue Grass Boys posnela 16. septembra leta 1946 v Chicagu, pomenijo uradno rojstvo bluegrassa. Bill Monroe je s to zasedbo nastopal do leta 1948, petdeseta leta je preživel na robu glasbenega dogajanja, saj je bil njegov bluegrass kljub Presleyjevemu poklonu daleč od rock'n'rolla, tekmoval je s svojimi tekmeci, kot sta bila Flatt in Scruggs, v šestdesetih letih pa si je dokončno zaslužil krono očeta bluegrassa. Njegov menadžer je postal skrbni Ralph Rinzler, začeli so se festivali bluegrassa, plošče so opremljali s poučnimi akademskimi besedili, ki so Monrojevi glasbi povečevala pomen, v skupino The Blue Grass Boys pa so prišli mladi nadarjeni glasbeniki Bill Keith, Peter Rowan in Richard Greene.

Bill Monroe je snemal do leta 1994. Medicinska sestra, ki je zanj skrbela v bolnišnici, je novinarjem povedala, da je samo zaprl oči in odšel v nebesa. Dolgo je vedel, da se mu bliža zadnja ura, vendar je bil miren do zadnjega. Še v soboto zjutraj, 7. septembra, je prepeval in igral na mandolino. Na spominski slovesnosti v razvpiti dvorani Ryman sta mu med drugimi zapela Emmylou Harris in Marty Stuart. V nasprotju s Hankom Williamsom je bil Bill Monroe član Grand Ole Opryja do smrti. Ne bomo ga kar tako pozabili.

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Bill Monroe: Bluegrass 1950-1958 (Bear Family, BCD 15423-DH) (4 Cds)

Nemška založba Bear Family (P.O. Box 1154, 27727 Hambergen, Germany) je dosledna pri svojem delu in podobno kot nekatere bluesovske založbe izdaja glasbenikov celotni opus v kronološkem zaporedju. Gre za zbirko Monrojevih del iz temačnih petdesetih let, ko je Elvis svet countryja obrnil na glavo in tudi Monroja prisilil, da je ustvarjal v senci rock'n'rolla. Ista založba je izdala tudi zbirki Monrojevih mojstrovin iz šestdesetih in sedemdesetih let.

The Essential Bill Monroe (1945-1949) (Sony, C2K 52478) (2 Cds)

Zaradi odlične razpečevalske mreže založbe Columbia je to zbirka, ki številnim ljubiteljem bluegrassa pomeni spomin na prvo srečanje z glasbo Billa Monroja. Tu so zbrane skladbe, posnete v prvih povojnih letih, ko so Bill Monroe in fantje iz skupine The Blue Grass Boys ustoličili bluegrass kot enega najmlajših glasbenih slogov ameriške glasbe. Ob skladbah, kot je Blue Moon Of Kentucky - zbirka prinaša različico, ki jo je poslušal tudi Elvis Presley - stavim na številne gospelovske napeve.

The Music Of Bill Monroe from 1936 to 1994 (MCA, 11048) (4 Cds)

To je brez dvoma najboljša zbirka Monrojeve glasbe in za zdaj edina, ki zajema glasbenikovo kariero od prvih posnetkov z bratom Charliejem iz leta 1936 do koncertnega posnetka tradicionalne skladbe Boston Boy, narejenega januarja leta 1994 v Nashvillu. Ploščam, ki jih brez sramu postavljam ob bok zbirki glasbe Roberta Johnsona, je priloženo odlično spremno besedilo, ki omogoča lep vpogled v Monrojevo zapuščino in nas pouči o malone vseh skrivnostih glasbenikovega talenta.

Jane Weber