David Thomas

Tretji obisk Davida Thomasa v Ljubljani ni doživel odziva primernega njegovemu statusu v popularni glasbi. Prav mu je, saj je tokrat res prekršil vsa pravila predstavljanja in pojavljanja, ko je v dvorani slovenskega mladinskega gledališča nastopil ob pomoči The Two Pale Boys.

David Thomas je že dolgo legenda. To je postal s skupino Pere Ubu, ki izvira iz sicer lokalne, a izredno žive glasbene scene v Clevelandu sredi 70-ih let. Večina članov skupine je nekaj časa celo živela pod isto streho na 23. ulici, a glasbena izhodišča so bila karseda različna. Allen Ravenstine je bil snemalni tehnik, ki se je v prostem času rad ukvarjal z enostavnim sintesajzerjem EML in je skupaj z basistom Albertom Dennisom zložil monotono suito Terminal Drive. Kitarist Tom Herman je s skupino že leta 1972 predel zametek zvoka Pere Ubu. Tim Wright se je oprijel bas kitare šele, ko ga je opogumil David Thomas. Drugi so se udinjali v dveh skupinah garažnega rocka: v kultnih Electric Eels, v katerih se je kalil Chris Knox, kasnejši bobnar pri Cramps, in v Mirrors, kjer je udarjal ritem Anton Fier, znan po delu v Lounge Lizard in kasneje kot edini stalni član Golden Palominos. Pere Ubu niso bili nikoli trdna zgradba, le dajali so zatočišče tistim, ki so gojili podobno glasbeno vizijo. Thomas je začel v Rocket From The Tombs, ki so v živo že igrali pesem 30 Seconds Over Tokyo, ki je kasneje pristala na prvem singlu pravih Pere Ubu.

To je bilo leta 1975, torej še pred udarnim valom britanskega punka. Pere Ubu niso sodili v nobeno gibanje, čeprav so prvi album izdali prav v času najmočnejšega punkovskega buma. Njihova Final Solution je le še zapletla razumevanje njihovega početja in mnogi so jih uvrščali med sopotnike novega vala. Njihove težnje pa so bile izven modnih glasbenih strujanj, in ko so prestopili lokalni prag, sta se jim pridružila Mayo Thompson iz Red Krayola (takrat še Red Crayola) in kmalu za njim še Chris Cutler. Oba le za kratko, kajti pretok idej in glasbenikov v Pere Ubu je bil prej pravilo kot izjema. Pravzaprav so se Pere Ubu vsakokrat zbrali le za izpeljavo določenega projekta, ki je bil lahko snemanje plošče ali novoletni nastop v New Yorku. Prvi obisk britanskega otoka so poimenovali Magical Mystery Ubu Tour in mesto nastopa obiskovalcem ni bilo znano vnaprej. S kupljeno vstopnico so se lahko povzpeli na avtobus, ki jih je popeljal na prizorišče. Kljub nenavadnim idejam in glasbi (ali pa ravno zato) je skupina kmalu doživela dober sprejem pri kritikih in ljudeh, ki so delali v glasbeni industriji. Pere Ubu so do leta 1982 delovali izredno intenzivno in izdali 5 albumov, čeprav so se mnogi člani skupine vzporedno ukvarjali še z drugimi projekti. Kot že mnogokrat prej in kasneje, so stalni nastopi in snemanja povzročili razdor med glavnimi protagonisti in Pere Ubu so se naenkrat ustavili.

David Thomas je premor izkoristil za samostojni izlet, saj je njegov moto le neprestano ustvarjanje ne glede na okoliščine. V tistem času se je prvič ustavil v Ljubljani, takrat s spremljevalno zasedbo Wooden Birds, ki je bila bližje folk tradiciji kot močneje kitarsko zveneči Pere Ubu. Obenem se je preselil iz Clevelanda v London, a to ni preprečilo stalnega vračanja v rodno mesto in snemanje plošč s tamkajšnjimi glasbeniki. Kajti leta 1988 so se Pere Ubu prav tako nenadno, kot so izginili s scene, vrnili nanjo. Celostni premik v normalno strukturirane pesmi je le še povečal njihovo popularnost in naenkrat so se s Pere Ubu spoznale mlajše generacije ljubiteljev drugačne rockovske glasbe. Po odlični plošči Tenement Years so Pere Ubu prvič obiskali naše kraje in izvedli povsem prepričljiv nastop, ki ni v ničemer trpel zaradi ohlapne notranje organizacije skupine. Princip dela se namreč tudi po relativnem uspehu ni spremenil, David je ostal v Londonu, drugi so se raztepli po svetu, in le vsake toliko so se dobili skupaj, da so posneli naslednjo ploščo Pere Ubu. Vmes je Thomas vedno našel čas zase in je ob pomoči še dveh glasbenikov, kitarista Keitha Molineja in trobentača Andrewa Diagrama, nastopal predvsem v manjših londonskih klubih in pubih. Ob pomanjšani zasedbi je njegova neizmerna domišljija še lažje našla plodna tla, in po večletnem skupnem nastopanju so le izdali ploščo z naslovom Erehwon, ki so jo nedavno predstavili tudi v Ljubljani. To so zgodbe o prostorih, ki izginjajo, o mestih, kjer ljudje živijo eden mimo drugega. Erehwon je zato anagram besede Nowhere, prav tako, kot so prostori Davida Thomasa izkrivljeni in prebodeni z njegovimi domišljijskimi prebliski. David Thomas je že legenda, a to se iz njegovega obnašanja komajda razpozna. Je še vsaj ljudski godec urbanih prostorov, sodobni boem in predrzni snovalec glasbenih idej izven utečenih smeri.

Ob dvajsetletnici obstajanja Pere Ubu je založba David Geffen Company izdala petorni set CD plošč Datapanik In The Year Zero z zgodnjimi posnetki skupine. Na prvih treh diskih je zabeleženo celotno studijski delo do leta 1982 (albumi The Modern Dance, Dub Housing, New Picnic Time, Art Of Walking in Song Of Bailing Man), na četrtem so zbrani koncertni zapisi, sicer predhodno objavljeni na ploščah 390 Degrees Of Simulated Stereo in One Man Drives While The Other Man Screams, peti disk pa prinaša prispevke stranskih skupin, ki so bile kakor koli povezane s Pere Ubu. Vsekakor odličen dokument časa in prostora, v katerem je delovala ena od najzanimivejših rockovskih skupin sploh.

Janez Golič