Biofonograf (1)

Od sinestezije k harmolodiki

Začnimo propedevtično, nekolikanj posplošeno, pa kolikor mogoče natančno razprimo dojemljivost: Filmska glasba, ki je sicer zelo rada disperzna, raznolika, vsevrstna, neobvladljiva, "krščanska", se "navznoter" ven in ven ponuja kot produktiven, čezvse kreativen objekt. Kritično uho ji priznava, da zaseda slabo raziskan prostor med kičerajem in avantsonoričnimi dejavnostmi; ta sila nazorna vez med XIX. in XX. stoletjem - med opero in "avdiovizijo" - namreč šele na pragu XXI. stoletja prejema svoje prepoznavne atribute. Doma je v kinoteki, njena ulična banda so nori zbiralci, zbiralke, konfuzne, večidel nestrokovno opremljene zgoščenke se najdejo tako v malomeščanski dnevni sobi kakor med plehkimi teve reklamami in odpiljenim žurom, njeni kreatorji, kreatorke so najbolj zaslužni za novi kult nemega filma, za vsesplošno kulturo prežvečenih hitov, za hitre označbe in, jasno da, tudi za krivično pozabo.

Filmska glasba nima scene - to je njena beda in priložnost, ukvarjanje z njo je razsuto nekako tako kot naš prvi odstavek. Deset do dvanajst bizarnih revij, sedem usmerjenih družb za češčenje osebnosti, holivudsko združenje za hrambo nepreglednega gradiva, štiriindvajset zainteresiranih založb, tri specializirane, trideset temeljnih prepopulističnih knjig, stotina čudaških disertacij, sicer pa globoka omejitev na hlastave zahodnjaške zvoke, njihove prehitre kulte, na napihnjene nepomembnosti, stare delitve in modno akademsko dežurstvo iz časa, ko se menjavajo paradigme. Sredi tega kaosa se rojeva naš Svetovni center za filmsko glasbo. S posebno lokalno rojenico, ki se napaja pri potlačeni socialistični skušnji, občutku za globalne koncepte in mejne sheme, združujemo nezdružljivo: akademski svet in fenovstvo, zbirateljstvo in razbiranje, kinoteko, diskoteko, muziški klub in simfonično seanso, sočasja (klišeje) in avantgarde (odtegljaje), nemi in zvočni film, avtorstvo in predvidljivost, sever in jug, vzhod in zahod. Nemogoče? Bomo videli - celo zadrt in zožen ceh previdno in počasi aplavdira. Junija 1997 se podajamo v neznano. Splet znanosti, umetnijskih praktik, alkimije in hipnoze je že v posamičnih segmentih težko določljiv, kakšen bo skupnostno, pa takojci-zdajci kaj težko rečemo. Zelo intenzivno živimo v organizacijski in organski praksi Kino-ušesa, kinotečne kuriozitete, kjer z izročilom izza konca osemdesetih (naveza Silvan Furlan in Slovenski gledališki in filmski muzej, Cankarjev dom, pordenonski Dnevi nemega filma in moja osebica) predstavljamo staro in novo glasbo za neme filme. S posamično odrsko prezenco, z ansambli in orkestrom. Ja, orkester; zgodovini ne bomo dovolili, da bi kdaj pozabila na pomen zasedbe Camerata Labacensis, ki je med najdejavnejšimi orkestri, kar jih preigrava partiture, skoz katere se opeva nema klasika.

Takšna je osnova, na kateri se bo gradil Center. Takšna je pisava, s katero bomo v nadaljevanjih inavgurirali njegov zastavek. Vmes pa bomo pisali knjigo o Bojanu Adamiču, razmišljali o logistiki verbalne konvencije, pošiljali širom sveta prijateljska sporočila, zahajali v Kinoteko, vrteli na Radiu albume in se navduševali nad idejo, ki nas je zelo mlade ujela z romantično sinestezijo med podobo in (njenim) zvokom, tačas pa zadobiva fokus, colemanovske harmolodike. Imeli bi jo namreč radi zdaj in ves čas pri sebi.

Za spremljavo besedila upodabljamo naslovno stran vodnika Film Music - Good CD Guide, ki ga je pred približno pol leta v posebni zbirki izdal ugleden britanski časopis za "najboljše branje glasbe" Gramophone. Leta 1923 sta ga ustanovila sir Compton Mackenzie in Christopher Stone; zanj velja, da prvovrstno obvladuje svet t.i. klasične glasbe in dragih in poldragih akustičnih naprav, pri filmski glasbi pa mu očitno zmanjka besed. V ocenah, ki jih je zbral, uredil in deloma tudi spisal zbiralec Mark Walker, pogrešamo vse, kar po navadi pogrešamo pri zbiralcih, torej nadgradnjo zgodovinskih podatkov, kanec tehtnosti in esejističen šarm. Veliko dreves sicer vidimo, ploščarske zgode so popisane dovolj natanko, biografijice pa so čezvse impresionistične, kar lahko začetnico, začetnika za zmerom prepriča, da je svet že tako ali tako kaotičnih filmiških godb zelo nepregleden in nepredvidljiv, a to je daleč od resnice. Vodnik, ki je še najprimernejši za razbiranje britanskega oddelka filmske glasbe, je dosegljiv tudi pri nas, kakopak v ljubljanski Kazini za 2.426 tolarjev.

In Kino-uho v prihodnje: GILŠev sekstet Pavla Vlasova se pripravlja na nov podvig... Devetnajstega decembra letos bo svoji ansambelski partituri za Vertova (Ľlovek s kinskim aparatom, 1929) in Marka Peljhana v Kinoteki predstavil mladi skladatelj in klarinetist Grega Tao Vrhovec Sambolec. Spomladi se k nam vrača pianist Anthony Coleman - to pot s solistično glasbo za Zoro (Friedrich Wilhelm Murnau, 1927) in velikim odrskim kreativnim presenečenjem; dopisujemo pa si še z radoživo nizozemsko zasedbo Willem Breuker Kollektief (iz Ljubljane znani s srede osemdesetih), z dirigentko Gillian Anderson, vnovič z Adrianom Johnstonom...

Miha Zadnikar