Srečni music miting ‘96

Music Meeting v Nijmegnu je postal pojem za kvalitetni festival. Prav neverjetno je, koko vrlim Nizozemcem vsako leto uspe pripraviti privlačen festival, kjub temu, da je v začetku novembra izbire neprimerno manj kot v poletnih mesecih. Formula je pravzaprav preprosta: veliko afriške in južnoameriške glasbe, drobec evropske in azijske tradicije ter tu in tam nekaj sakramensko dobrega jazza. Celo najbolj zahtevni okusi so več kot zadovoljni s ponudbo in če za zaključek nastopi še Youssou N’Dour s prijatelji, potem je zadovoljstvo na vrhuncu in po licu priteče celo kakšna solza sreče. V trenutku se pozabijo težave s katerimi se srečuješ zaradi prevelikega števila obiskovalcev, izgubi se tudi slaba volja zaradi odpadlega koncerta (Chief Stephen Osita Osadebe iz Nigerije). Morda so bili nastopajoči tokrat še posebno razpoloženi, ker so nastopali pred petnajstimi umetniškimi direktorji evropskih festivalov, ki so si Nijmegen izbrali, kot nadomestek za odpadli Worldwide Music Expo v Kobenhavnu. Kdo ve? Morda pa je za odlične koncerte zaslužno predvsem občinstvo pripravljeno na žur v vsakem trenutku, a tudi na potrebno zbrano poslušanje. Naj iz festivalske ponudbe dvanjstega Music Meetinga odtrgam le najbolj dišeče cvetove.

»Uf, ko bi posnela še skupni cd«, sem si govoril, ko sem neznansko užival ob poslušanju razpoloženih, resnih, plavajočih, duhovitih, plesnih in briljatnih izvedbah mojstra klarinetov v najboljših letih, Francoza Louisa Sclavisa ter izkušenega in z leti še nežnejšega mojstra bandoneona, Argentinca Dina Saluzzija. A ne samo izvedba, aranžmaji Sclavisovih komadov, ki so mi ostali v ušesih še od prej, so bili v novi preobleki še bolj elegantni in hkrati izivajoči ter v vsakem trenutku z občutkom izpiljeni in prevedeni v skupni jezik klarineta in harmonike. Astor Piazzolla bi se gotovo poklonil zaključnemu delu koncerta, ko njegov tango nuevo zaživi prav tako strastno in prepričljivo kot bi ga zaigral nepozabni kvintet na plošči Hora Zero. Ob tem moram pripomniti: vse lepo in prav, mojstra lahko gledamo v oddaji Izza odra na nacionalni televiziji in srečnoobveščeni »padalci« so celo ulovili koncert v TV hiši, ne morem pa razumeti, da si koncert, ki spravlja na noge občinstvo po vsej Evropi, v Ljubljani ne zasluži niti polne srednje dvorane Cankarjevega doma. Škandal!!!

Na Kubi se očitno zabava do smrtne postelje. Compay Segundo bo verjetno preskočil tudi to oviro in bo odšel v nebesa na kakšnem dobrem žuru, ko bo imel pod odrom polno Caso De La Trovo vročih deklet, ki mu bodo v zahvalo za njegovo muziko ob plesu razkazovale svoje čare. In potem ga bodo še leta opevale in se mu poklanjale skoraj tako globoko kot Nicu Saquitu. Kubanski Leon Štukelj na kitari, ki bi našemu večnemu mladeniču lahko pokazal, kako pri teh letih osvojiti žensko srce: »Ej, stari, takole se zagibaš v bokih, uf...«.

Če lahko Compayu vsaj približno prešteješ leta, potem se boš pri Boubacarju Traoreju vsaj za toliko zmotil. Na svojo kitaro namreč igra tako vihravo, da njegov obraz dobi poteze vrlega mladeniča, ki ves srečen potuje po svetu s kitaro v roki. Kar Kar (njegov vzdevek) se tako predstavi v popolnoma drugačni luči kot na ploščah, kjer prevladuje nežno in občuteno igranje. In glej kako presenetljivo, šele evropsko občinstvo je ugotovilo, da je tudi po malijsko neplesna muzika, še kako plesna.

Naj se sliši bizarno, vendar so največji žur v Nijmegnu izvedli Schäl Sick Brass Band iz Nemčije. Predvsem po zaslugi pevke perzijskega izvora in odštekanega repertoarja, ki povezuje klezmer z neworleansko pogrebno muziko, nato pa ob rapanju pade v afrobeat in tako naprej. Še bolj kot na odru vžgejo pod njim, ko se okrog njih zbere množica, ki sodeluje kakor ve in zna. Veselje, vendar tudi zvrhana doza kvalitetno odigrane glasbe.

Najdaljši koncert na festivalu je izvedel Sheikh Hamza Shakkur z ansamblom Al Kindi in vrtečimi se derviši iz Damaska. Pravi glasbeni ritual, ki je za 90 minut omamil do konca zapolnjeno dvorano. Klasična glasba iz Sirije zaigrana na tradicionalne arabske inštrumente (ney, kanun, bendir) in ples, ki zahteva hipnotično koncentracijo. Nad vsem pa bedi mogočna pripoved šejka Šakurja.

Za konec še najbolj cvetoči cvet. The Jololi Revue ’96 z Youssoujem N’Dourjem, Yandé Codou Sene in Cheickom Lojem ter kopico odličnih senegalskih glasbenikov na akustičnih inštrumentih in slepim Jeanom Philipom Rykielom na nepogrešljivih klaviaturah. Bravurozen nastop, ki je izkoristil vse možnosti, ki jih dovoljuje akustična koncertna postavitev. A vendarle je izstopal Youssou N’Dour. Ne le s sijajnim glasom, ampak tudi z odnosom do vzornice Yandé Codou Sene. Vedno je bil on tisti, ki jo je pripeljal na oder, pazil, da je ne bi v nobenem trenutku preglasil, večkrat se je celo za korak odmaknil od mikrofona, da bi izkazal svoje spoštovanje in jo po eni ali dveh odpetih skladbah kot kraljico pospremil izza odra. Njuni a cappella dueti so bili nepozabni, vrhunec pa so dosegli, ko se jima je pridružil še Cheikh Lo. Lo je pravzaprav prišel v srž glasbenega dogajanja šele, ko si je N’Dour vzel čas za sodelovanje z njim. To je rodilo odličen Lojev evropski prvenec Ne La Thiass in še boljšo koncertno turnejo projekta Jololi Revue ’96, na kateri je Lo pokazal razkošen potencial in bil skoraj že enakovreden N’Dourju. Odlično bi bilo, če bi Jololi Revue živel naprej.

Gotovo pa bo živel naprej Music Meeting. Ob ogromnem obisku, podprtem z nekaj sponzorji in predvsem odličnem vsakoletnem programu. Prvovrstna zabava za ljubitelje različnih godb in visoka šola za organizatorje festivalov.

Bogdan Benigar