Cowboy Junkies

Country z belo dušo

V glasbi kanadske skupine Cowboy Junkies je skrita mala zgodovina ameriške glasbe. Največji pomen ustvarjanja ene pomembnejših zasedb, ki danes igrajo tako imenovano kozmično ameriško glasbo, je zato v tem, da se bodo njeni poslušalci začeli zanimati za gospelovske hvalnice najpomembnejše countryjevske družine The Carter Family, za jutranji blues Lightnina Hopkinsa in za nedosegljive pesniške mojstrovine Hanka Williamsa. Tu pa se že začne pot v neskončno glasbeno vesolje, o katerem je sanjal Gram Parsons. Z Michaelom Timminsom sva se pred koncertom v ljubljanskih Križankah v studiu Radia Slovenija pogovarjala o glasbi in karieri skupine Cowboy Junkies. Michael je prijazen in profesionalen človek; pozna glasbeni svet in industrijo, zato pozorno odgovarja na vprašanja. Ko je zmanjkalo magnetofonskega traku, sva v pisarni poslušala Estila C. Balla in Dicka Curlessa in tako skupaj spoznavala neodkrito zgodovino countryja. Michael si je zapisal nekaj naslovov plošč in prepričan sem, da bo Curlessova melanholija v skladbi Secret Of Your Heart presunila tudi Margo. Ljubljanskega koncerta skupine Cowboy Junkies ne bomo kar tako pozabili, čeprav so fantje in dekle sposobni zaigrati tudi veliko boljše.

Kako si vzljubil glasbo in kdo so bili tvoji prvi glasbeni junaki?

Glasbo je v naš dom prinesel oče. Bil je njen velik ljubitelj; rad je imel big bande, swing, dixieland in podobno glasbo. Plošče je navijal zelo glasno, nas šest otrok pa je noro poplesavalo po hiši. To so moji zgodnji glasbeni spomini. Pozneje je bil velik glasbeni navdušenec starejši brat John; on nas je seznanil z glasbo šestdesetih let. Oče in starejši brat sta me torej naučila ljubiti glasbo. Moji prvi glasbeni junaki so bili Neil Young - še vedno ga obožujem - ter Lou Reed in Leonard Cohen. Slednji je bil tedaj v Montrealu, od koder prihaja in kjer sem odraščal tudi jaz, zelo priljubljen. Poleg njih so v tem obdobju name vplivali tudi Bob Dylan in skupini The Rolling Stones in The Beatles. V ožji krog najpriljubljenejših rockovskih glasbenikov bi uvrstil Neila Younga, Leonarda Cohena, Brucea Springsteena in Louja Reeda.

Povej mi kaj o glasbenem prizorišču v Torontu in Montrealu v obdobju, ko ste začenjali kariero?

Začeli smo v Torontu; tja se je leta 1985 preselila naša družina. V različnih skupinah sem sicer igral že od leta 1979. Glasbeno dogajanje v Torontu je bilo tedaj zelo zdravo; mesto je doživljalo gospodarski razcvet in ljudje so imeli dovolj denarja za koncerte. V mestu je bilo veliko klubov, zato neznani skupini ni bilo težko nastopati. Danes je ekonomski položaj malce slabši, veliko klubov so zaprli, vendar je še vedno dovolj glasbenikov, ki se uveljavljajo tudi zunaj kanadskih meja, predvsem v Ameriki. Glasbeno prizorišče v Torontu je še vedno močno in zdravo.

Kaj je bil glavni razlog za ustanovitev skupine?

Leta 1979 sem spoznal Alana - v skupini igra bas. Zasedbo sva ustanovila, ker sva imela glasbo tako rada, da sva to preprosto morala narediti. Spoznala sva, da ni nujno biti Mick Jagger ali John Lennon, da ustanoviš zasedbo. Dovolj je, da imaš glasbo rad, da si zvest sebi in da delaš, kar znaš. Želeli smo navdihniti ljudi tako, kot so drugi glasbeniki navdihnili nas.

Kdaj si začel pisati pesmi in o čem pripoveduješ? Zdi se, da daješ prednost intimni poeziji.

Pesmi sem pisal že zelo zgodaj, celo pred ustanovitvijo skupine. Poezijo sem imel vedno rad, o tem govorita tudi moja idola Leonard Cohen in Bob Dylan. Znova sem jih začel pisati za skupino Cowboy Junkies, v obdobju albuma The Trinity Session. V njih govorim o ljudeh, o medsebojnih odnosih in o njihovem odnosu do okolja. To so pesmi o življenju, nekakšni preprosti portreti ljudi v različnih življenjskih položajih. Pišem predvsem doma. Nekaj pesmi sem napisal tudi na turneji, vendar sem jih potem doma dokončal. Na turneji se ne moreš povsem umiriti. Za pisanje moram biti na enem kraju in se povsem osredotočiti na to, kar želim povedati. Zato pišem doma; imam tudi posebno sobo, kjer lahko v miru ustvarjam.

Na Radiu Slovenija smo veliko govorili o tvojem prijatelju Townesu Van Zandtu. Kako občutiš glasbo tega velikega poeta?

Townes je zame najboljši pisec pesmi; nepremagljiv je v iskanju navdiha. Piše že več kot dvajset let in iz plošče v ploščo postaja močnejši. Pesmi Marie in The Hole z njegove zadnje plošče sta zame najmočnejši med doslej napisanimi. Je vzor za vse tisto, kar navdihuje moje delo, zame je največji še živeči pisec songov. Name je vplival, ko sem začel pisati pesmi za skupino Cowboy Junkies. Tedaj sem veliko poslušal country in zelo sem se poglobil tudi v njegove pesmi. Lepota njegovih prispodob in preprosta besedila sta tisto, kar me pri njem najbolj očara. Je zelo popoln umetnik z razkošno metaforiko. V njegovih pesmih je veliko neizmerne lepote, ne glede na to, kako žalostna in temačna je vsebina. Prav ta lepota je bila največji navdih.

Dobri pesniki imajo veliko nedokončanih pesmi. Jih imaš tudi ti?

Tudi sam jih imam veliko. Imam veliko idej, nekatere so še vedno le verzi ali teme. Pogosto začnem pisati pesem in na polovici spoznam, da ne vem, kako naj se konča, o čem sploh pripoveduje. Leto ali dve pozneje se spomnim nanjo, dojamem njen namen in jo dokončam. To mi je všeč, kajti tako zorim kot pesnik in kot osebnost, saj sem doživel nekaj, kar zdaj lahko izrazim, pred dvema letoma pa zaradi neke osebne izkušnje tega nisem mogel. To mi je pri pisanju pesmi najbolj všeč; gre za neke vrste razkrivanje samega sebe.

V tvojih pesmih je tudi nekaj odmevov ameriške literature.

Navdihujejo me knjige avtorjev, ki pišejo o temah, ki jih opisujem v pesmih. To ne pomeni, da napišem pesem o tem, kar v svoji zgodbi pripoveduje pisatelj. Njihove pripovedi so mi blizu zato, ker raziskujejo tista področja človeških odnosov, ki zanimajo tudi mene. Vpliv je enak kot pri poslušanju pesmi ali gledanju filma s tematiko, ki me osebno zanima. Tovrstne zgodbe me navdihujejo; čutim, da sem del pomembnega ustvarjalnega procesa.

Nekaj pesmi si napisal s sestro Margo. Kako sodelujeta?

Po navadi ima Margo osnovno zamisel za skladbo. Ker ne igra nobenega glasbila, mi napiše verze in zapoje melodijo. Če je potrebno, dodelam besedilo in oblikujem glasbeno strukturo pesmi. Pobudnica tovrstnega sodelovanja je večinoma Margo, jaz pesmi le dokončam.

V repertoarju imate veliko lepih pesmi drugih avtorjev. Kako ste jih izbrali?

Ko izbiramo priredbe, upoštevamo različne dejavnike. Eden glavnih je, da imamo glasbo avtorja in izvajalca radi in nas navdihuje. Pesem nam mora biti všeč in nas mora presuniti. Tretji dejavnik pa je, da si lahko pesem prilagodimo. Ne želimo samo priredbe, vanjo moramo vključiti svojo osebnost in slog, torej nekaj novega in drugačnega. Če tega ne moremo narediti, skladbe, čeprav nam je všeč, ne bomo posneli. Prej se moramo torej prepričati, ali lahko z njo naredimo kaj svojega.

Kakšen je bil proces razvijanja glasbenega sloga skupine Cowboy Junkies? Opazen je velik korak med prvim in drugim albumom; kaj se je zgodilo med tema ploščama?

Prvi album je izšel osem mesecev po ustanovitvi skupine. Tedaj je bila zasedba zelo mlada; šele učili smo se igrati skupaj. Drugi album, The Trinity Session, smo posneli, ko smo imeli za seboj že veliko nastopov, ko sta se Margo in Peter v skupini počutila bolj udobno, kajti to je bila zanju prva zasedba. Tudi ko poslušate glasbo drugih skupin, je po navadi med prvim in drugim albumom velik razkorak. Glasbenik sčasoma spozna svoje glasbene zmožnosti. Druga očitna sprememba med ploščama Whites Off Earth Now in The Trinity Session je v tem, da smo v drugo ploščo vpletli veliko vplivov countryja. Ko smo imeli predstavitveno turnejo prve plošče, smo se zelo poglobili v country in na potovanjih poslušali predvsem izvajalce countryja. To se je nekako vpletlo v naše poznejše igranje, v moje pisanje pesmi in v našo vizijo instrumentacije.

Album The Trinity Session je gotovo vaša ključna plošča. Kako je bilo na snemanju v cerkvi v Torontu?

To je bil za nas dragocen in poseben dan. Bil je eden tistih dni - vsi, ki igrajo v kakšni skupini, bodo vedeli, o čem govorim - ko gre vse kot po maslu, ko gre vse tako, kot si si zamislil. Takšni dnevi se zgodijo vsake toliko in prav ti trenutki te silijo, da igraš še naprej in čakaš, da se bo nekaj podobnega ponovilo. Imeli smo srečo, da se nam je to zgodilo prav tistega dne, ko smo snemali ploščo The Trinity Session. To je bila usoda. Tega dne se spominjam kot enega popolnih dni, ko je bilo vse na svojem mestu in je vse zvenelo dobro. Ko smo zjutraj poslušali posnetke, smo vedeli, da smo ujeli nekaj posebnega. Tedaj nismo vedeli, ali bodo to začutili tudi drugi, vendar smo spoznali, da smo kot skupina naredili nekaj zelo posebnega zase, in prav to je bilo čudovito.

Rad bi te vprašal nekaj o tvojem načinu igranja na kitaro. Kako si razvil svoj kitarski slog? Moram priznati, da si me že na začetku v obdobju prvega albuma presenetil v pesmi Shining Moon. Tvoja kitara v njej pomeni novo, obenem pa je v duhu Lightnina Hopkinsa.

Vesel sem, da si to omenil. Ko sem prvič slišal igrati Lightnina Hopkinsa, sem vedel, da želim igrati na njegov način, na način, pri katerem ima vsaka nota svoj občutek in pomen. Ko slišiš eno njegovo noto, takoj veš, da igra Lightnin' Hopkins; o tem ni nobenega dvoma. Poslušal sem veliko njegove glasbe in prav pri bluesovskih glasbenikih sem dobil večino idej za igranje kitare; učil sem se od Lightnina Hopkinsa, Johna Leeja Hookerja, kitarista Howlina Wolfa Huberta Sumlina, močno pa je name vplival tudi Neil Young, njegov način igranja mi je zelo pri srcu. Svoje kitarske zamisli pa nisem razvijal le ob poslušanju omenjenih glasbenikov. Name so vplivali tudi izvajalci jazza, kot so Ornette Coleman, Cecil Taylor, John Coltrane in Miles Davis. Vsi so igrali zelo osebno in slogovno samosvoje, z nenavadnimi ritmičnimi obrazci. To mi je bilo všeč, in zato sem tovrstne prvine povzel. Moje igranje torej vključuje tri osnovne glasbene ideje: rockovsko Neila Younga, bluesovsko Lightnina Hopkinsa in Johna Leeja Hookerja ter nenavadne ritmične zamisli Ornetta Colemana. Še vedno se učim, vendar je osnova iz teh treh virov.

Sam imam zelo rad country. Na drugem albumu ste posneli pesem Hanka Williamsa. Povej mi kaj o vplivih countryja v glasbi skupine Cowboy Junkies?

Na zgodnje plošče, The Trinity Session, The Caution Horses in Black Eyed Man, je country močno vplival. Glavni vpliv je bil v uporabi različnih instrumentacij; v nasprotju s tradicionalnimi rockovskimi zasedbami smo uporabljali harmoniko, gosli in kitaro pedal steel. To prihaja iz countryja. Zame kot pisca pa sta bili odločilni pripovednost pesmi in njihova zgradba. Veliko idej sem dobil ob poslušanju velikih izvajalcev countryja, kot so Willie Nelson, Billy Joe Shaver, Waylon Jenings, Hank Williams in Merle Haggard. Pozorno poslušam, kako gradijo pesem, kako pripovedujejo zgodbe in veliko tega skušam vključiti v svoje pisanje.

Kako se skupina Cowboy Junkies spopada z glasbeno industrijo in ostaja zvesta svojim načelom?

Veliko nam pomaga dejstvo, da smo družina. Na začetku sodelovanja z družbama BMG in RCA po snemanju plošče The Trinity Session smo zelo odločno zagovarjali svoja glasbena stališča. Založbe so zgodaj spoznale, da bomo delali le tisto, kar si želimo. Seveda smo sodelovali pri uresničitvi poslovnih zamisli; hodili smo na turneje in dajali intervjuje. Vendar so se sprijaznili, da jih glede glasbe ne bomo poslušali. Mi delamo glasbo, oni pa prodajajo plošče. S tem nikoli nismo imeli težav in nikoli se nam ni bilo treba bojevati za našo glasbo. Zato še vedno vztrajamo. S tem se ukvarjamo, ker želimo delati svojo glasbo, in ne nekaj, kar si želi kdo drug.

Margo je čudovita pevka. Ali tudi ona veliko posluša country in blues; mi zaupaš, kdo so njeni priljubljeni pevci?

Margo posluša predvsem country. To je njen glavni navdih. Rada ima Emmylou Harris; ima jo za eno svojih vzornic. Zelo rada ima Patsy Cline; je velika oboževalka Neila Younga in moških pevcev countryja, kot so Marle Haggard, Willie Nelson in Waylon Jenings, rada pa posluša tudi plošče Lorette Lynn. Njena glasba je country. Posebno tedaj, ko je razvijala svoj pevski slog, je poslušala country.

Posneli ste pesem Hot Burrito Grama Parsonsa. Kaj meniš o njegovem vplivu na zdajšnjo ameriško glasbo?

Sem velik občudovalec Parsonsove glasbe. Rad imam tudi stvaritve njegove skupine The Flying Burrito Brothers. Njegov vpliv je tako očiten; slišiš ga lahko v glasbi skupin, kot je Wilco in številnih drugih. Včasih me kaj celo preveč spominja na Parsonsovo glasbo. Dejstvo je, da je vplival na številne glasbenike, pa če se ljudje tega zavedajo ali ne. Mislim, da je vplival na rockovsko glasbo zgodnjih sedemdesetih let. Skupini The Rolling Stones je predstavil country. Močno je vplival na Emmylou Harris, ki je pozneje tudi sama vplivala na številne glasbenike. Veliko stvari se vrača h Gramu Parsonsu, vrača se vse tisto, kar je del približevanja countryja rocku. Veliko ljudi ne posluša countryja, posluša pa Grama Parsonsa zaradi njegovega rockovskega načina življenja. Njegov vpliv je velik, čutimo ga še danes.

Kaj meniš o današnjem countryju?

Kot pri večini sredinske glasbe, tu zame ni veliko privlačnega, tistega, pri čemer bi resnično užival. Čeprav je nekaj dobrih novih glasbenikov, jih je zaradi poplave izvajalcev težko slišati. Zame je sredinski country le slaba rockovska glasba. Vendar to ni nekaj novega, kajti v Nashvillu je bilo vedno več slabe kot dobre glasbe; zdaj je pač toliko bolj izpostavljena. To me ne skrbi preveč, saj sem prepričan, da je še veliko dobrih izvajalcev countryja, katerih čas šele prihaja.

Kakšni so načrti skupine Cowboy Junkies za prihodnost?

V načrtu imamo še nekaj turnej. Po nocojšnjem koncertu se za dva tedna vračamo v Toronto, nato gremo na enomesečno turnejo po ZDA, zatem za mesec dni odpotujemo na Japonsko in v Avstralijo. Konec oktobra si bomo privoščili počitek in nato začeli pisati pesmi za novo ploščo. Med turnejami in izidom nove plošče po navadi preteče leto in pol do dveh let. Čez leto in pol bomo torej znova na poti.

Ali vnaprej načrtujete, kako bo zvenela vaša nova plošča?

Zamisli o novi plošči oblikujemo na turneji, vendar ni nujno, da bo plošča res takšna, kot smo si jo zamislili na potovanjih. Vedno rad vem, v katero smer moramo iti. Plošča ne dobi prave podobe, dokler ne napišemo vsaj polovice pesmi, tedaj pa že vemo, v katero smer želimo. Preden gremo v studio, natančno vemo, kaj želimo narediti. Zame je to najrazburljivejši del ustvarjanja nove plošče. Tudi zdaj imam nekaj zamisli za novo ploščo, vendar nerad pripovedujem o njih, kajti prevečkrat se je izkazalo, da je šlo pozneje vse v neko drugo smer. Zame je v tem lepota glasbe. Odločiš se za smer, že naslednji trenutek pa zaviješ drugam, v povsem novo življenje.

Kako pa je v studiu? Katerih pravil se morajo držati člani skupine?

Po navadi se držimo utečenega postopka. Jaz napišem besedilo in ga uglasbim na akustični kitari, napišem osnovno zgradbo pesmi in osnovne melodije; tu vstopi Margo, se spozna s pesmijo, razvije melodije in v pesem vnese svoja občutja; zatem se dobimo vsi štirje, izpopolnimo ritem in damo pesmi značilno razpoloženje. Pri odločanju smo enakopravni, vsak ima pravico v pesem vnesti svoj slog in odločati o končni podobi. Pesem tako ni več le moja, je delo vseh članov skupine. To je postopek, ki traja najdlje. Šele v studiu se običajno odločimo, ali bomo vključili tudi druga glasbila. To je dolgotrajen postopek; predvsem zato, ker ima vsak pravico odločanja o končnem zvenu pesmi.

Kaj pa gostujoči glasbeniki? Kako se spominjaš snemanja in nastopanja z Johnom Prinom?

Z Johnom je bilo imenitno delati. Že dolgo je navzoč na prizorišču, še vedno piše dobre pesmi in še vedno v velikem slogu zabava občinstvo. Prvič smo z njim sodelovali na snemanju plošče Black Eyed Man, v duetu If You Were The Woman And I Was The Man. To pesem smo že na začetku želeli posneti kot duet, vendar dolgo nismo našli primernega pevca. Margo se je spomnila na Johna Prina. Prej ga še nikoli nismo srečali. Poklicali smo ga; nad zamislijo je bil navdušen in takoj smo se ujeli. Čudovit človek je, z njim je lahko delati. Snemanje pesmi je trajalo le nekaj ur. Naključje je hotelo, da sta plošči - naša Black Eyed Man in njegova The Missing Years - izšli hkrati, zato smo se odločili, da gremo skupaj na turnejo. Štiri mesece smo bili skupaj na poti po Ameriki. Delati z njim je bilo zabavno in čudovito. John je profesionalec; vsak večer lahko odigra dober koncert. Za nas je bila to pomembna izkušnja.

Kakšne odzive ste doživljali med glasbeno kariero? Kritiki vašo glasbo označujejo kot otožno in jo primerjajo z glasbo skupine The Walkabouts. Zame vaša glasba ni otožna, nasprotno, je glasba s svetlo in veselo dušo.

Vesel sem, da si to spoznal. Večina ljudi tega ne razume oziroma večina kritikov tega ni sposobna dojeti. Tak vtis dobijo tisti, ki naših pesmi na poslušjo pozorno in se ne poglobijo vanje. Z Margo meniva, da imajo naše pesmi res veliko otožnih prispodob, vendar je v njih veliko upanja in odkritosrčnih čustev, zato so zame vesele pesmi. Našo glasbo pogosto napačno razlagajo. Prav to me najbolj moti.

Jane Weber