ISME

Glasba kot univerzalni jezik?

ISME je največje svetovno združenje glasbenih pedagogov. Deluje pod okriljem Unesca ter Mednarodnega glasbenega sveta. Med okoli 1600 člani iz sedemdesetih dežel z vseh celin zasledimo tako aktivne znanstvenike iz strok, ki se iz različnih zornih kotov ukvarjajo z glasbo, kot tudi učitelje glasbe. ISME jim omogoča izmenjavo izkušenj na konferencah vsako drugo leto na drugem koncu sveta ter tudi znotraj sedmih specializiranih komisij, ki bolj globinsko zajemajo posamezna področja. Komisijska področja so: (1) raziskovanje, (2) izobraževanje poklicnih glasbenikov, (3) glasba v šoli in izobraževanje učiteljev, (4) glasba v posebnem izobraževanju, terapiji in medicini, (5) glasbene aktivnosti znotraj posameznih skupnosti, (6) glasba v kulturnih in izobraževalnih institucijah ter masovnih medijih in (7) glasbeno izobraževanje v zgodnjem otroštvu. Na vseh ravneh je poudarjena globalnost organizacije. Dejstvo, da konference in tudi srečanja komisij organizirajo na različnih celinah, omogoča udeležencem neposreden vpogled v specifičnosti različnih glasb in pedagoških prijemov. Dosedanjega predsednika, Afričana Lupwishija Mbuyamba iz Zimbabveja, je v Amsterdamu nasledila Južnoameričanka Ana Lucia Frega iz Argentine, njo pa bo čez dve leti nasledil Evropejec Einar Solbu z Norveške.

In kaj je ISME prispeval k svetovni glasbeni pedagogiki? Po besedah Marie McCarthy je najpomembnejše naslednje: odprtost do različnih glasbenih govoric, zavračanje "provincialnega" evropocentričnega pogleda na glasbo, pripravljenost na dialog in ustvarjanje novega odnosa do masovnih medijev, ki naj jih ne bi doživljali kot grožnjo, ampak kot priložnost.

Glasba - univerzalni jezik (?)

Tema letošnje konference je dvignila temperaturo številnim udeležencem in hkrati opozorila na razdvojenost članov med dva ekstrema. Na eni strani, ki je sicer v veliki manjšini, so tisti, ki na glasbo - nekoliko romantično in nepoglobljeno - gledajo kot na sredstvo za razvoj vsečloveškega razumevanja, na drugi strani pa so tisti, ki poudarjajo, da nobene glasbe ni mogoče razumeti brez izčrpnega vpogleda v kulturni kontekst, v katerem določeno glasbo skladajo, izvajajo in poslušajo. Več udeležencev je v prezentacijah poudarilo, da je ISME že pred desetletji sprejel pogled na glasbo kot na univerzalni, vsečloveški fenomen, ki pa ne more biti univerzalni jezik. Če kdo ustvarja, izvaja in posluša, skratka razume evropsko klasično glasbo, to še ne pomeni, da bo sposoben sprejemati, izvajati in ustvarjati tudi v glasbenem jeziku, ki je lasten na primer indijski klasični glasbi ali pa jeziku nekega južnoafriškega plemena.

Moderna etnomuzikologija, ki - sodeč tako po ISME-jevi orientaciji skozi preteklo obdobje kot tudi po amsterdamski konferenci - najbolj močno in neposredno vpliva na sodobno glasbeno pedagogiko v svetu, se je o tej dilemi že zdavnaj izrekla. Ironija je, da so to provokativno temo izbrali za naslov konference prav v Amsterdamu, kjer je ideji glasbe kot univerzalnega jezika - na podlagi izvrstnega vpogleda v indonezijske glasbe - ostro nasprotoval najbolj ugledni nizozemski etnomuzikolog nasploh Jaap Kunst (1891-1960). Lahko bi rekli, da pogled na glasbo kot na univerzalni jezik sodi v zakladnico 19. stoletja, da je pogled na različne glasbe kot na različne jezike zaznamoval obdobje do 1960 - ih let, in da interes za univerzalne principe zvočnega oblikovanja v soodnosu z družbeno strukturo označuje pristop v današnjem času.

Kako naj se potem v multikulturni realnosti današnjega sveta - in skladno s tem v glasbeni pedagogiki - znajde posameznik, ki ga je sistem izobraževanja pripravil za delo v monokulturni družbi in mu privzgojil "etični" pogled strokovnjaka od zunaj in od zgoraj na glasbo nasploh? Patricia Shehan Campbell, ena najbolj aktivnih članic ISME, je v Amsterdamu dala pet nasvetov: (1) pozorno poslušati glasbo, (2) spoznati glasbeno strukturo, njene funkcije, kontekst in pomen, (3) izvajati glasbo, (4) ustvariti stik z neposrednimi nosilci posamezne kulture in (5) ustvariti stik z znanstveniki - specialisti za to kulturo.

Begunci in glasbena pedagogika

Medtem ko se je v letu 1992 milijon do milijon in pol beguncev vrnilo v svoje domove, jih je 3 milijone moralo zbežati v druge države, s čimer je število beguncev v svetu naraslo na 18 milijonov. Okrog 24 milijonov ljudi je zaradi konfliktov, preganjanja, lakote, problemov okolja in ekonomije ter totalne anarhije razseljenih znotraj lastnih dežel... Od leta 1991 število pregnancev in beguncev ter tistih, ki so se zatekli pod zaščito UNHCR-a samo v območju nekdanje Jugoslavije znaša okrog 3,6 milijone ljudi (od tega 2,3 milijona iz Bosne in Hercegovine); (podatki iz knjige War, Exile, Everyday Life, Zagreb 1996).

Kot vidimo, je problem beguncev v današnjem svetu zelo pereč. Kako kulturo in predvsem glasbo uporabiti kot pomoč beguncem? To je tema, ki smo jo skupaj predstavili Kjell Syllstad, profesor univerze v Oslu, in podpisana. Prezentacija je obsegala raznovrstne izkušnje z Norveške, s Hrvaške in iz Slovenije; poudarek je bil na delu študentov z begunci. Glede na "neprijetnost" teme, ki pomeni soočanje z nezaželeno realnostjo današnjega sveta, in na dejstvo, da je ob istem času potekalo kar sedem "bolj veselih" tem, smo z negotovostjo predvidevali slabo udeležbo občinstva. Na koncu se je izkazalo, da je bila dvorana premajhna za vse, ki so jih zanimale naše izkušnje. V skupni eno in pol urni prezentaciji smo, med drugim, predstavili projekte Zvočna skupnost (Skyllstad, nadaljevanje projekta, ki je že bil predstavljen v Glasbeni mladini št. 4, 1993/94), Azra (Pettan, projekt, ki je potekal na Norveškem) in Otroci, starši in glasba v pregnanstvu (Pesek, projekt, ki so ga v treh begunskih centrih v Sloveniji načrtno izvajali študentje glasbene pedagogike Pedagoške fakultete v Mariboru). Skupna cilja vseh treh projektov sta bila: (1) ohranjevanje glasbene/kulturne identitete beguncev in (2) vzpostavljanje obojestransko koristne in prijetne komunikacije med begunci in domačini s pomočjo glasbe. Slednji projekt je poleg omenjenih ciljev vključeval še cilje, ki so se nanašali na premagovanje psihosocialnih težav otrok in njihovih staršev ter na poglabljanje emocionalnih vezi med njimi.

Reakcije prisotnih so bile izredno pozitivne, k čemur je prispeval tudi nastop norveško-bosanskega ansambla Azra, ki je naše besede prevedel v glasbeno govorico. Azro smo namreč inicirali v Oslu, kjer smo tamkajšnje študente glasbe povezali v ansambel skupaj z bosanskimi glasbeniki. Na nastopih v begunskih centrih na Norveškem je Azra izvajala bosansko in tudi norveško glasbo. Postopoma je kvalitativno presegla naziv "projekt" in postala prvorazredna glasbena atrakcija, ki navdušuje različna občinstva v skandinavskih deželah.

Glasbena mladina

Glasbena mladina je na konferenci v Amsterdamu predstavila zanimiv koncept, ki spodbuja mladostnike v različnih oblikah glasbenega izražanja in jih združuje na nastopih v kontekstu lokalnih, regionalnih, nacionalnih in mednarodnih festivalov. O francoskih izkušnjah na tem področju je poročal Bernard Delcroix, ki je poudaril, da so nacionalni projekt Music Ado zastavili leta 1982, da bi mladostnike spodbujali v "muziciranju, poslušanju glasbe drugih mladostnikov in izmenjavi glasbenih izkušenj v ozračju tolerance." Enak namen kot Music Ado imajo projekti, kot so npr. Musik direkt in Music Live v drugih deželah. Iz teorije v prakso nas je popeljal koncert, ki ga je za ISME 96' pripravila Mednarodna federacija glasbene mladine. Nastopili so švedski srednješolci z lastno, avtorsko mešanico rocka in jazza, sledili so jim norveški kitaristi s flamencom, domačini pa so se predstavili z Brahmsovo sonato za violončelo in klavir. Glasbeni koncept modernega časa, ki neposredno odraža raznovrstnost in hkrati združevanje različnih glasb? Zdelo se nama je, kljub odprtosti do različnih glasb, da je svojevrstno nasilje pričakovati od katerekoli publike, da se v tako kratkem času vživi v tako različne glasbene govorice in jih poglobljeno doživlja. Vsekakor je to bil eksperiment, vreden omembe na tem mestu.

Slovenija in ISME

Prvič je bila na konferenci ISME prisotna tudi predstavnica samostojne Slovenije. Omeniti je treba, da je pred petimi leti nastala država imela tudi volilno pravico pri volitvah na generalni skupščini, kjer so glasovali za predsedstvo organizacije.

Večja udeležba slovenskih glasbenih pedagogov bi zagotovo prispevala k modernizaciji glasbene vzgoje in izobraževanja pri nas, saj bi nove ideje in pedagoški prijemi omogočili doseganje višjih vzgojno-izobraževalnih ciljev. Še več, glasbene pedagoge iz drugih delov sveta zelo zanimajo naše izkušnje. Čas je, da se Slovenija - kot enakopravni partner - vključi v svetovne glasbeno pedagoške tokove.

Albinca Pesek in Svanibor Pettan

P.S. Zahvaljujem se Glasbeni mladini Slovenije, ki mi je omogočila sodelovanje na konferenci glasbenih pedagogov v Amsterdamu. A. P.