Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Milan, Viva, BIGor

Oh, my Jesus Lizard

O Austinu in drugih kosih ZDA so se v Čikagu dokončno ustalili člani Jezusovega kuščarja, ki so si preteklost spisali s Scratch Acid, Rapeman, Cargo Cult in '86. Od njihovega prvega, z ritem mašino posnetega izdelka je minilo osem let in do danes so izdali šest velikih albumov, ki so rastli in rastli in dosegli tisto točko izraznosti, ki je ni mogoče ukrasti ali podtakniti komu drugemu. Leta '92 jim je z albumom Liar uspelo boleče rezanje človeških čustvenih organov laži, in ko je že vse kazalo, da bo nemogoče dati še kaj več, je leta '94 padla še ena mogočna zadeva, album Down. Z njim so se simbolično poslovili od založbe Touch and Go in od prijatelja-kolega-producenta Steva Albinija, ki ga je na letošnjem Shot, prvem za Capitol, zamenjal Gggarth, ki je dokazal, da se da tudi iz Jesus Lizard povleči čist, izpiljen zvok. Za to je odgovorna zasedba sama, ki se je v zadnjih letih zlila v četveroglavi monstrum. Ritem sekcija, ki je z navidezno naivnim bobnarjem Macom McNeillyjem in basistom s psihopatskim pogledom Davidom Simsom ena najboljših v rocku vseh časov, je nosilni steber za rezanje trzalic izurjenega kitarskega bolnika Duana Denisona, s katerim vedno plava glas Davida Yowa, ki ne poje, ampak iz svojega telesa vleče najtrajnejši zemeljski instrument - organizem. Ta četveroglavi monstrum je letos poleti hodil po Evropi in nam najbližje - na Dunaju - ponudil še eno seanso, pred katero smo se pogovarjali s kitaristom Duanom Denisonom (D) in z bobnarjem Macom McNeillyjem (M).

V intervjujih ste vedno zatrjevali, da ne nameravate presedlati na veliko založbo in da ste z neodvisno Touch and Go več kot zadovoljni.

D: Ja, vendar smo prišli do točke, ko nam je zmanjkalo razlogov, da tega koraka ne bi storili. Verjetno je intervju, o katertem govoriš nastal, ko smo bili še relativno mlada skupina.

Tovrstne izjave ste dajali tudi ob izidu plošče Liar, to ni tako dolgo nazaj.

M: Takrat še nismo bili pripravljeni na skok na veliko založbo.

D: Menimo, da skupina, ki je na sceni prisotna le nekaj let, ni v poziciji, da bi se z veliko založbo pogajala o svojih zahtevah in pričakovanjih. Mi smo bili velikim založbam šele po sedmih letih dela na neodvisni sceni pripravljeni postaviti pogoje in z njimi igrati igro 'take it or leave it'.

M: Sicer pa tudi velike založbe prej niso imele tehtnih razlogov, da bi podpisale z nami in tvegano naložile svoj denar. Zdaj je položaj drugačen.

D: Vsi vedo, da imamo za seboj šest albumov, ki so se prodajali dobro, vedo, da delamo dobre turneje in podobno. Imamo ugled, v katerega je bila založba pripravljena investirati denar.

M: O Touch and Go pa ne moremo reči nič slabega. Svoj posel so opravili, najbolje, kar so mogli. Vendar pa smo sami čutili, da dlje kot s prejšnjo ploščo Down na tej založbi ne bi mogli priti, enostavno zato, ker so premajhni.

Kakšna so bila vaša pričakovanja, ko ste prišli na veliko založbo, kaj naj bi bili sposobni narediti bolje, kot je uspevalo Touch and Go?

D: Capitol je bil v pogovorih z nami zelo razumen in realističen, to je dodatno prispevalo k odločitvi, da podpišemo z njimi. Na sceni smo bili dovolj dolgo, da so vedeli, kdo smo. Jasno jim je bilo, da od nas ne morejo pričakovati uspešnice Top 40 (a to ne pomeni, da bi imeli kaj proti, če bi jo naredili) in nas v to tudi ne bodo silili. Upamo vsaj, da bomo v prihodnje prodali več plošč.

Zdi se, da založbo Touch and Go zapuščajo vsi pomembnejši bendi. Vi, Girls Against Boys...

D: No, saj to ni nič posebnega. Pred nekaj časa so jih že zapustili Butthole Surfers, pa Urge Overkill. Tudi sama založba se spreminja. Med novejšimi bendi na založbi so Rachel's, Dirty Three. Celotno ozračje na založbi se spreminja. Poznate skupino Tortoise?

Seveda.

M: Še pred petimi leti tega benda nihče ne bi poslušal.

D: Zdaj pa so vsi padli na to vrsto muzike.

Na ta, jaz bi rekel ambientalni dub zvok?

D: Ja, ambientalni dub zvok je trenutno zelo 'in', instrumentalna godba na sploh. Ljudje so odprti za glasbo, ki si je pred leti sploh ne bi upali niti poslušati, blazno je 'in'.

Kako si to razlagaš?

D: Ne vem. Gre pač za novo smer v glasbi. Ljudje bi radi poslušali inštrumentalno glasbo, vendar ne marajo mainstream jazza. Poleg tega pa je dejstvo, da so v bendu, kot je na primer Tortoise, glasbeniki, ki so nekoč igrali po alternativnih rockovskih bendih, tako da jim ljudje kaj hitro naklonijo pozornost. Po drugi strani pa sploh nočejo povohati kakega odtrganega jazzovskega fusion benda iz New Yorka, saj ne poznajo nikogar, ki v njem ustvarja. Ljudje radi vidijo, da njihovi heroji ustvarjajo novo muziko.

Se vam zdi, da ste na neodvisni sceni dosegli vse, kar lahko skupina na tej ravni doseže?

M: Ne. Vse je preveč preprosto, skupine se zato hitro polenijo. Glasbo ustvarjajo v krogu z istimi ljudmi.

D: Za Touch and Go bi lahko izdali kakršno koli ploščo in vsi bi bili z njo zelo zadovoljni. Vendar pa je bilo zanimivo delati z drugimi ljudmi, ki niso bili tako sveto prepričani, da smo tako odlični glasbeniki. Potruditi smo se morali, da smo jih lahko navdušili in izpolnili njihova pričakovanja.

Torej je ta prehod za vas predstavljal velik izziv?

D: Vsekakor. Isto velja tudi za spremembo producenta. Različni ljudje iz skupine na plan privabijo različne stvari in nam se je ob snemanju nove plošče to tudi zgodilo.

Ko smo že pri producentih, bralce bo gotovo zelo zanimala vaša zgodba o sporu z Albinijem?

D: Fant mora biti pri vas kar popularen, kaj?

Ja, je.

D: Kako grejo že po vrsti, Jimi Hendrix, Steve Albini...?

(smeh)

Ne, ne. Albini ima pač določen vpliv na neodvisno sceno.

D: Drži. No, če zgodbo povem v dveh stavkih, je postalo delo z njim preveč naporno. Vedno težje ga je bilo prepričati, da bi prisluhnil našim predlogom. Ko smo snemali, smo želeli poskusiti nekaj stvari, vendar je vsak naš predlog zavrnil, češ, "Bi hoteli zveneti kot Aerosmith?" in podobno. Sicer pa smo potrebovali spremembo. Šest albumov smo naredili z istim producentom in tudi brez teh osebnih razprtij je bil čas, da nekaj spremenimo. Želeli smo koga, ki bi imel izoblikovan drugačen odnos do procesa produkcije.

Kaj vam je bilo pri delu z vašim novim producentom GGGarthom najbolj všeč?

D: Končen posnetek je pri njem rezultat veličastnega, skoraj nepojmljivega načina snemanja v živo. Posnetki so nastali v ogromni sobi, in to tako, da sem kitaro istočasno igral na štiri ojačevalce, Macovi bobni pa so bili speljani skozi ogromno ozvočenje v studiu. Neverjeten, mogočen sound.

To je popolno nasprotje Albinijevemu načinu dela?

D: Ja. Steve posnetkov noče polepšati, recimo z ekvalizatorjem, sploh je proti kakršni koli produkciji potem, ko je snemanje zaključeno.

M: Zvok hoče ujeti tak, kot je v resnici. To je sicer v redu, vendar pa tega nismo mogli početi vso kariero. Saj je vendar tudi sicer v življenju tako, da se nihče ne želi pretirano ponavljati. Za to razliko v produkciji lahko uporabim primerjavo med gledališko predstavo in filmom. Ko greš v gledališče, dobiš točno tisto, kar se na odru dogaja, ko pa greš v kino, dobiš poleg vse realnosti igranja, karakterjev in dialogov tudi specialne efekte. Mi smo želeli tokrat narediti bolj raznoliko ploščo, ploščo, ki bi imela boljši in globji zvok. Prepričani smo, da je možnosti, ki jih ponuja studio, treba izkoristiti do tiste mere, ko lahko tisto, kar si posnel, izvajaš tudi v živo.

D: Ko je skupina v studiu, se trudi posneti glasbo, ki bo kar najbolje predstavljala bend. Vendar pa so razmere v studiu daleč od resničnosti, ki jo predstavlja oder. Kot ko si pri zdravniku, sterilno. Zato ne gre, da bi v studiu poskušal doseči vse, kar se dogaja na odru, ko skupina igra v živo. K snemanju je treba pristopiti, kot da gre za snemanje.

M: Sploh pa je treba vedeti, da je naše ploče treba poslušati kar se da na glas.

Na tej plošči celo David Yow poje drugače, kot smo ga vajeni.

M: Res je, tokrat smo poskusili nekaj zadev, ki jih nikoli prej nismo.

D: V miksu se ga sliši precej bolje. Albini ga je vedno puščal v ozadju. Tako David kot vsi ostali smo se navadili, da je tako. Zato smo veseli, ko ljudje opazijo, da se je nekaj spremenilo tudi tu.

M: Za vokalizacijo smo porabili veliko več časa kot prej in glas spravili na raven, ko je razpoznaven del komada.

Veliko sem razmišljal o tem, kakšna bi bila vaša, če bi jo produciral Foetus.

D: Problem je v tem, da dela Foetus samo s sampli. Poznamo ga že dolgo, tako da sem o tem, po pravici povedano, razmišljal tudi sam. Vendar pa njegova glasba teži k pretežno sintetičnemu zvoku, preveč jo dela po istem kopitu. Treba mu je priznati, da je dober. Kaj vse je naredil: snemanja, remiksi, produkcije, njegovi lastni albumi, sodelovanje na albumih z drugimi...

Naslovnice vaših plošč so ponavadi zelo umetniške.

M: Ja, trudimo se, da bi pritegnile pogled. Nekatere od njih so vizualno zelo lepe, hkrati pa so provokativne ali celo moteče.

Nova ni ravno privlačna na pogled.

D: Fotografijo je posnel Michael Lavine, David Yow pa jo je obdelal z računalnikom. Meni so zelo všeč barve.

M: Sicer pa bi se s tabo strinjalo veliko punc. S tem seveda ne mislim nič slabega, vendar pa je imel Michael med fotografiranjem tega hrošča kar nekaj težav, saj njegove sodelavke uboge živali niso hotele niti pogledati.

D: Večina rockerskih bendov da na naslovnice mačo tipe, to ikonografijo, mi pa nismo za take stvari. Tudi fotografije s člani benda in z živih nastopov nam niso preveč všeč, tako da smo si morali zmisliti nekaj posebnega.

Ko človek posluša vašo glasbo, bi zelo težko ugotovil, kateri so vaši najpomembnejši vplivi. Bi lahko kaj povedala o njih?

M: To, kar praviš, je za nas vsekakor zelo dobro, ker pomeni, da nimamo veliko neposrednih vplivov.

D: Vsak od nas ima svoje vplive, obstaja pa nekaj glasbenikov, ki jih imamo vsi radi. Po moje bi med našimi vplivi lahko hitro prepoznali bende, kot so Birthday Party, Gang Of Four, Led Zeppelin, mogoče pikico jazza. Tudi psihadelijo in rockabilly glasbo imamo radi.

M: Vendar se trudimo, da ti vplivi niso prisotni v velikem planu.

D: Delamo že sedem let in v tem času so se trendi neprestano spreminjali, medtem ko smo mi vedno hodili po svoji poti. Zdi se, da smo preživeli vse. Ko smo začenjali, se je ravno začela grunge evforija, a mi nismo nikoli pripadali tej sceni. Potem je bil ta punkmetal, pa grindcore. Všeč mi je dejstvo, da nismo del nobene scene in da smo oblikovali lasten, razpoznaven zvok. Zdaj se je z Rancid in Offspring vrnil zgodnji punk zvok, vendar ne nameravamo postati del te scene. Pripravljamo novo gradivo, ki bo, vsaj upamo tako, presenetil mnoge poslušalce. Take, ki nas že poznajo, in nove, ki jih bomo še pridobili.

Če prav razumem, je vaša nova plošča že na poti?

D: Ja, zamisli za več kot pol albuma že imamo.

M: Konec oktobra se vrnemo domov s turneje in takrat bomo začeli oblikovati komade.

Boste za producenta spet vzeli GGGartha?

D: Ne vemo še.

Torej imate v mislih tudi druge?

D: Ja, seveda. Gorgio Moroder...

Ali ni ta bolj pop, delal je s Human League?

D: Ja. Kandidat je tudi Slash.

(smeh)

D: In Bob Weston.

M: Na snemanje novega albuma bomo šli spomladi ali zgodaj jeseni. Časovno sicer ni še nič določenega, vendar ne želimo čakati z materialom, ki ga že imamo.

Milan, Viva in BIGor

Po zadnjih informacijah se je bobnar Mac McNeilly odločil, da do nadaljnjega ne bo več igral s skupino, ker se bo posvetil družini. Na koncertih ga bo začasno nadomeščal Jim Kimball (Laughing Hyenas, Mule, Denison/Kimball Trio), o tem, ali bo Mac sodeloval vsaj pri snemanjih plošč, pa še ni znano.