Rock katakombe

Seattelska glukoza

Začetek 90-ih je minil v znaku tako imenovane grunge evforije, za katero sta bila pomembna dva dogodka. Najprej 23. september 1991, ko je izšla druga plošča Nirvane Nevermind, nato pa še prvenec Pearl Jam v začetku leta '92. Za evforijo, ki je sledila, pa se je moralo zgoditi nekaj pomembnih predkorakov. Njujorčani Sonic Youth so s svetovanjem velikemu Davidu Geffenu bistveno pripomogli k povečanemu zanimanju za sodobni rock v velikih hišah, v drugi polovici 80-ih pa je v rodnem kraju Jimija Hendrixa, Seattlu, rockovska scena podivjala in se kristalizirala v raznoraznih sodelovanjih, ki so rodila imena, ki jih že danes najdemo v rockovskih enciklopedijah.

Grunge evforija, ki je bistveno pripomogla k punkovski neoevforiji za mladci Offspring in Green Day, ki so morali zamenjati preminulega Kurta Cobaina in vedno bolj hripavega Eddieja Vedderja, je že za nami. Vendar pa so štirje veliki ljubitelji dobrega piva ob zalivanju žgočega viskija ob izidu novega albuma lani nazdravili z napovedjo, da gre za edino grunge ploščo v letu '95. To je bila več kot odlična My Brother The Cow skupine Mudhoney, ki je prava veteranka seattlske scene, brez katere se grunge morda niti ne bi zgodil, prav tako ne bi zasledili generacije X, ki je skoraj fizično, psihično pa zagotovo obolela z AIDS-om, če (po zagrebškem prijatelju Aleksandru Dragašu) parafriziram njihovo sporočilo s prve singlice in njihove najbolj znane skladbe Touch Me I'm Sick iz leta 1988.

Alright, shitheads! Let's go!

Mudhoney so nastali iz ostankov leta '87 razpadlih Green River, ki s Soundgarden tvorijo začetek Sub Pop invazije. Pevec Mark Arm in kitarist Steve Turner sta novo zasedbo dopolnila z basistom Mattom Lukinom, ki je prav takrat zapustil Melvins, preseljujoče se iz Aberdeena v San Francisco (preverite ga lahko na prvencu Gluey Porch Treatments iz leta 87 in na ponovno izdani demo plošči 8 Songs), in bobnarjem Danom Petersom, ki se je do takrat potikal po majhnih seattlskih bandih. Iz preostale polovice Green River so nastali Mother Love Bone, ki so leta 1990 po overdozu Andrewa Wooda razpadli in se nato s pomočjo nekaterih članov Soundgarden preprojektirali v Temple Of The Dog. Trdi hard rockovski rifi, zliti s distorziranimi kitarami in težkimi, valečimi se ritmi so se pri Mudhoney pretransformirali v silovito punk energijo, ki je za konec 80-ih presegala vse okvire in kategorije, saj je zmlela elemente garažnega punka in tudi vse tisto, kar se je združilo pod krinko Stooges in MC5, konca 70-ih in prve polovice 80-ih. Nastala je ena najbolj artikuliranih skupin sodobnega rocka, tako da sploh ni čudno, da so jim dodelili naziv kraljev pacifiškega rocka.

Ta naziv še danes ponosno branijo tudi z upornim vztrajanjem v isti zasedbi, kar uspe le redkim. Ob štirih izvrstnih albumih, dveh pomembnih mini albumih, številnih singlicah in kompilacijah, se Mudhoney prebijajo skozi vse nevšečnosti glasbene industrije. So ena tistih zasedb, ki z neposrednim, grobim in divjim rockom ni bila v centru pozornosti medijev, zato so jih lani z omenjenim albumom kar sami hudomušno spomnili na pozabljeni grunge. Vendar pa se skupina po zaslugi vere v svoje početje, veselja do glasbenega ustvarjanja in trdnega prijateljstva prebija v tej zgodbi naprej. Mark Arm in Steve Turner sta skupaj že od sredine 80-ih, iz časov Green River, po razpadu katerih nista bila prisotna le v novopečenih Mudhoney, ampak sta se šla tudi bolj eksperimentalno šizofrenijo s skupino Thrown-Ups, ki je izdala album pri minneapolski založbi Amphetamine Reptile Records pod zaporedno številko ena in v kateri je igral bobne Judah Bauer, danes kitarist The Jon Spencer Blues Explosion (njim bodo posvečene prihodnje Rock katakombe). Po Thrown-Ups sta skupaj sodelovala še v punk rock projektu Monkeywrench, ki sem ga omenjal prejšnjič, v zadnjih letih pa je Mark Arm hiperaktiven še v glasbenem izzivu Bloodloss s priseljenimi prijatelji z drugih celin. Gre za nadaljevanje istoimenske avstralske naveze, ki jo je s seboj privlekel Stuart Gray iz Lubricated Goat, ko so ga v ZDA povabili člani njujorških Cop Shoot Cop. Za Stujem je prišla še celotna zasedba Lubricated Goat, od katerih sta bila bobnar Martin Bland, ki je sodeloval tudi v Monkeywrench, in Guy Maddison sestavna člana Bloodloss, z njima pa je prišel tudi Anglež Renestair EJ. Vsi so se nastanili pri Marku Armu, ki je tako posredno postal član renoviranih Bloodloss s sprehajanjem med polnimi barskimi pulti, Anthonyjem Braxtonom in poskusom oddaljiti se od rockovske poetike z jam sessioni po zapiti noči.

Podobni projekti niso za Ameriko čisto nič novega, gre za podobna sodelovanja kot jih poznamo v jazzovskem svetu, obenem pa tudi za izmenjavo izkušenj in pomoč pri pridobivanju novega občinstva, pri čemer imajo Mudhoney kar nekaj izkušenj. Še za časa Green River so sodelovali s Kim Gordon iz Sonic Youth, ki so leta '90 ponudili novi obetavni seattlski skupini split-singlico, na kateri bi se obojestransko obdelali: Njujorčani Touch Me I'm Sick in Seattlčani Halloween (ki se na koncu prelevi skoraj v obdelavo I Wanna Be Your Dog, čeprav Mudhoney trdijo, da so obdelali The Stooges le enkrat, na novoletni zabavi leta 1989, ko so komad 1969 preimenovali v 1989), istočasno pa so jih povabili na ameriško turnejo v okviru promocije albuma Daydream Nation, s čimer so Mudhoney prodrli do širšega kroga publike in se prepričali o koristi, ki jo takšna sodelovanja nudijo mlajšim, perspektivnim skupinam. Dve leti kasneje, ko so prišli do tretjega albuma Piece Of Cake, s katerim so začeli kariero na veliki Reprise, so skupaj s prijatelji Gas Huffer (v kateri igra veteran seattlske scene, kitarist Tom Price, ki je sredi 80-ih igral v kultnih U-Men, v začetku 90-ih pa sodeloval v projektu Monkeywrench) izdali singel, podobno kot s Sonic Youth. Leta '94 se je na policah pojavila še ena zanimiva singlica s Teksačanom Jimmiejem Daleom Gilmorom (članom legendarnih Flatlanders), s katerimi so Mudhoney nakazali vpetost v country, ne gre pa spregledati tudi njihovega ranega sodelovanja z Angležem Billyjem Childishem v skladbi You Make Me Die iz leta '90, s čimer so bili med prvimi skupinami, ki so sodelovale s tem večstranskim umetnikom.

Številna sodelovanja in stranski projekti so le del zgodbe Mudhoney, ki so po zaslugi izpiljenega veselja do glasbenega ustvarjanja, svoje neobremenjenosti in odprtosti do glasbenih praks za seboj pustili samosvoje izdelke, ki pa njihove zgodbe še zdaleč ne zaključujejo. Ne vemo, kdaj nas lahko presenetijo, saj so, tako kot na začetku, hudomušni in nagajivi, s čimer se branijo pred idiotizmom medijske kulture muh enodnevnic. Štirje veliki pivci piva puščajo za seboj zaokroženo, dorečeno in na kilometre razpoznavno rockovsko glasbo, s katero so se že zapisali med pomembnejša in vplivnejša imena zadnjega desetletja in rock and rolla na sploh.

Izbrana diskografija:

Mudhoney

Superfuzz Bigmuff plus Early Singles (Sub pop, 1990)

Piece Of Cake (Reprise, 1992)

Five Dollar Bob's Mock Cooter Stew (Reprise, 1993)

My Brother The Cow (Reprise, 1995)

Monkeywrench

Clean As A Broke-Dick Dog (Sub pop, 1992)

Bloodloss

In-a-gadda-da-change (Sympathy for the record industry, 1993)

Live My Way (In the red, 1995)

Igor Bašin-BIGor