Sarajevo v dveh dneh

Ni še tako davno, ko so nam globalni mediji ponujali v pokušino recepte za preživetje in prebijanje v naslednji dan v vojnih razmerah in grozotah, iz katerih je vel tisti, nam nerazumljivi, dobrodušni humor, ki ga premore ljudstvo v Bosni in Hercegovini. Le redki mediji pa so ponudili sliko kulturnega utripa Sarajeva ali kakšnega drugega bosanskohercegovskega mesta, s katerim so se urbani centri prebili skozi vojno in "se branili pred barbarskim primitivizmom in agresijo kakršne koli oblike", če citiramo Armina Jamakosmanoviĺa iz spremnega besedila k CD kompilaciji Rock Under Siege B.

4. januarja lani se je v Sarajevu zgodil prvi rockovski festival Rock Under The Siege, s katerim je organizator Radio Zid želel opozoriti, da v Sarajevu kljub obleganju in agresiji obstaja kulturno dogajanje. "Med vojno je bila tista kultura, ki jo poznamo kot alternativno, edina uradna kultura, saj je tisto, kar je bilo pred tem uradno, med vojno izginilo, ni več obstajalo. Nikoli se ne bi zgodilo, da bi šli štirje rockovski bendi (SCH, Protest, Lezi majmunein Sikter, op. BIGor) po uradni poti na predstavitev bosanskohercegovske kulture na Ľeško, v Prago. To je bilo mogoče samo med vojno," pravi Samir Ľuliĺ iz skupine Down. Na Rock Under The Siege so lani nastopile dejavne, nove, mlade sarajevske skupine, ki so nastale med vojno, ko so prijele v roke akustične kitare, različna tolkala in druge navidezne inštrumente. Z električnimi kitarami in pravimi bobni so jih lahko nadomestile šele takrat, ko je bil za to primeren čas, ko je bila elektrika. Pevec skupine Protest Damir Nevesinjac razlaga, kaj je najbolj prispevalo k oživitvi medvojne glasbene scene v Sarajevu: "Leta '94 se je na Radiu Zid oblikovala oddaja Demo Top, ki je predstavljala nove demo posnetke sarajevskih skupin. Z njo se je začela oblikovati alternativna scena." Prav na podlagi te oddaje se je izoblikovala ideja za izvedbo projekta Rock Under The Siege, v katerem niso sodelovale le skupine, ampak je imelo dejavno vlogo tudi poslušalstvo, vlogo javne žirije, ki je izbrala sodelujoče na Rock Under The Siege.

Večina teh sarajevskih skupin je igrala zelo glasno, agresivno glasbo - ali kot pravi Aida Kalender, ki je bila ob Arminu ena od glavnih krivcev za organizacijo medvojnega rockovskega festivala: "Novinar Facea je izjavil, da se mu zdi, da Sarajevo nikoli ne bo mesto za igranje balad, tistih sluzastih balad. Takrat so ljudje igrali samo z močjo, praznili so odvečno negativno energijo. Tako je ta scena generalno agresivna, bendi se sploh ne morejo skoncentrirati, da bi šli v finese. Lanski koncert med vojno je bil beg od resničnosti, saj so, ko si prišel iz dvorane, že padale bombe... To je močan temelj, saj ni imelo Sarajevo nikoli takšne scene. Pozabi Zabranjeno pušenje! To je čisto nov začetek, ne vem kaj bo iz tega nastalo."

Letos se je med 8. in 9. novembrom odvijal istoimenski festival (drugi po vrsti) v sarajevski dvorani Sloga. Namen festivala je bilo predstaviti svetovni in domači javnosti, da rock v Sarajevu še vedno živi. Ľe je bil lani pod pritiskom agresorja, je letos potekal v nekoliko drugačnem položaju. Relativni mir je v Sarajevo vrnil predvojno uradno kulturo, ki je zasedla svoja stara mesta, tudi sami sarajevski mediji (Radio Zid je le eden izmed petnajstih trenutno delujočih postaj v Sarajevu) niso pokazali pretiranega zanimanja za festival. Konkurenca, ki je kakšen teden kasneje organizirala nastop skupine Parni Valjak v Sarajevu, je celo grozila organizatorju in nekateri, natanačneje nekatere, so jo iztaknile, čeprav je bil festival brez vstopnine. "Danes se mnogi posamezniki že vračajo na sceno, mi pa se z odrov, na katerih smo nastopali med vojno, vračamo v totalni underground. Vse to nas sili k razmišljanju kako naprej, ali se sploh splača. To je težak položaj!" pojasnjuje pevec skupine Down. Sarajevska rockovska scena je ponovno oblegana, in dokler bo tako, se bo projekt Rock Under Siege odvijal naprej. Njegov namen pa ni le ozaveščanje in opozarjanje svetovne in domače publike o obstoju rocka v Sarajevu in na sploh v BiH (saj so na letošnjem festivalu nastopile tudi skupine iz drugih bosanskohercegovskih krajev), ampak predvsem pomagati skupinam, ki nimajo normalnih pogojev za delo, ki nimajo prostorov za nastope, ki nimajo možnosti izdajati nosilcev zvoka. "Edina stalnica v Sarajevu je, da ni prihodnosti. Ne moreš pogledati naprej, ne moreš predvidevati, da bi lahko rekel: "Naslednje leto bomo naredili to in to!" Vsa ta glasbena mašina je na vseh ravneh popolnoma sesuta. Ni založnikov, ni distributerjev, niti trgovin s ploščami ni. Tudi komercialni izvajalci se zatekajo samo k izdajanju kaset, ampak to ni nič, to ni glasba. Zdaj se vse skupaj nekoliko popravlja, ampak se, žal, vse vrača na staro. Vrača se Dino Merlyn, pa Loša je bil pred kratkim... brez veze, sama želim z vsem tem prekiniti, pa naj bodo še ne vem kakšni genialci."

Oba festivala sta spremljali izdaji CD kompilacij, ki sta informativne narave. Letošnja udeležba naših Hic Et Nunc in IN4S v organizaciji FV nam je omogočila neposredno srečanje s sarajevsko sceno, ki vse preveč diši po Rage Against The Machine in Clawfinger, to je seveda povezano s pretrganim dotokom svežih glasbenih informacij med vojno. Obenem je stalno prisoten vsiljen patronat zahodnega kapitala, predvsem ameriškega, in to nam je dalo vedeti, da Sarajevo postaja druga Praga ali Budimpešta. Številne skupine z lanskega festivala so razpadle, za letošnji pa so nastale nove (nekatere prav načrtno). Ta zgodba je povezana "z zelo žalostnim dogodkom iz leta '95, ko so štiri sarajevske skupine odšle na dneve sarajevske kulture v Prago. Tam so vse, razen Protesta, tudi razpadle. Ta odhod so izkoristili za nov začetek, s čimer se očitno srečujemo tudi danes. Velik je odliv ljudi v drugačne segmente življenja, saj jih skrbijo vprašanja gmotnega obstoja, študija, omejenosti v Sarajevu. Ljudje izgubljajo upanje v tisto, kar je rock and roll," razlaga z distanco Samir iz Down.

"Ali naj se vrnemo ali ne?" pripoveduje svojo zgodbo Damir iz benda Protest, ki je preživel odhod v Prago. Zdaj razlaga vrnitev v Sarajevo: "Tam bi morali začeti od samega začetka, kot da nikoli prej ne bi igrali. Odločili smo se, da se vrnemo v Sarajevo, saj smo tukaj že nekaj pomenili. Za nas je bilo tako veliko bolje, tudi za Sikter bi bilo bolje. Na Nizozemskem so najmanj igrali, več časa so porabili za iskanje službe, da so se preživljali, in poglej, na koncu so se vrnili v Sarajevo!"

Igor Bašin - BIGor