Emina, Mari, Xanthi, Petranka iz Mesta žensk

30. oktober

Pisanje recenzij koncertov mi že lep čas ne diši več. Prav nobenega užitka ne najdem več v vsiljevanju osebnega mnenja drugim, v privatni križarski vojni, ki se odvija pod široko razprostrtimi praporji visokega kritiškega poslanstva in ob navdihu samega svetega duha - ledeno hladne kritiške Objektivnosti. Z recenzentom v dvorani je seveda podobno kot z glasbenikom na odru. Njegovo razpoloženje se iz večera v večer spreminja. Enkrat se je sprl z ženo ali ljubico, drugič ima končno spet enkrat polno denarnico, tretjič se ga je slabo zakadil, četrtič pa... Take so tudi njegove ocene. Koncerta v nasprotju s CD ploščo ne moremo žuliti po več dni zaporedoma. Tudi posnetek koncerta na kaseti, ki bi ga z walkmanom naredil kak kritiški fanatik, le površno in enostransko obudi dogodek.

Kakšen naj bi bil sploh namen recenzije koncerta?

A) Vsiljevati svoje mnenje tistim, ki koncerta niso videli?! Večina jih takega pisanja tako ali tako ne prebere. Drugi, bolje poučeni, se ob njem največkrat samo zdolgočaseno namrdnejo, saj poznajo avtorjev domet in njegove šibke točke. Kaj pa tisti ne tako redki, ki (ubogi na duhu) slepo verujejo v moč tiskane in brane besede? Ali bi si, recimo, vi sami upali prevzeti odgovornost, da bi z negativno recenzijo svoji zvesti publiki ukradli takega ali drugačnega izvajalca, ji ga naredili nezanimivega in mu s pisanjem celo zmanjšali možnosti, da se ponovno dokaže na odru? DA!? Če mislite tako, se raje prepustite politiki. Tam se vašim talentom odpirajo precej večje možnosti.

B) Vsiljevati svoje mnenje tistim, ki so koncert videli?! Zakaj bi jim dopovedovali, da je bil nek koncert slab, medtem ko so se oni na njem izvrstno zabavali?! Ali pa obratno. Ali je tisti del občinstva, ki se strinja z vašim mnenjem, bolj objektiven, t.j. več vreden od preostalega?! Kaj pa tisti del občinstva, ki zapusti koncert z mešanimi vtisi in ga vaša ocena "pripelje na pravo pot"? Ponovno si preberite zadnje štiri stavke prejšnjega odstavka.

C) Spravljati v dobro ali slabo voljo glasbenike in organizatorje koncertov, ki daleč najbolj vestno berejo in zbirajo recenzije. Svojo večvrednost v odnosu do njih in do njihovega dela naj kritiški vitez raje pokaže tako, da se še sam loti mukotrpnega posla priprave koncertov izvajalcev, v katere verjame. To je pač precej bolj ustvarjalen (a žal tudi precej bolj trd) posel od pisanja ocen.

Po vsem napisanem mi najverjetneje ne boste zamerili, ker vam bom namesto velike, grandiozne ocene glasbenega dela festivala Mesto žensk ponudil le niz neobjektivnih, osebnih vtisov.

19. oktober - V senci jasmina

Po zaključku koncerta bosanskih sevdalink sem Cankarjev dom zapuščal dokaj razočaran in razburjen. Dober teden dni pozneje se mi zdi ta večer precej bolj zanimiv in poln izzivov. Na odru CD so se znašle tri dame z zelo različnim statusom v bosanskih popularnoglasbenih logih in tudi z zelo različnim odnosom do sevdalinke. Najmlajša Vesna Hadžiĺ je začela očitno šele pred kratkim iz uglednejših 'kafan' odhajati tudi na večje odre.

Simpatična, s solidnim (a zaenkrat nič več kot to) glasom, dokaj nerodna na odru in s precej začetne treme je predstavila sevdalinko, namenjeno zahtevnejši kafanski publiki, začinjeno s ščepcem razpoloženj iz panonskih starogradskih pesmi. Ko se je Hadžiĺeva v zadnji tretjini nastopa sprostila (tudi po zaslugi publike), sem v njem končno začel tudi uživati. µkoda, da je imela na voljo le dvajset minut. Druga dama večera, Emina Zečaj, je zavzeta tradicionalistka z izvrstnim razponom in tudi šolo glasu. Njeno izjemno petje je (še posebej, ko se ji je pridružil "sazlija") podobno kot na bosenski CD plošči Folkways (glej 8. številko prejšnjega letnika revije GM) pomenilo pravi balzam za mojo etno balkan dušo. Podobno je nanjo padla (pretežno drugogodbaška) publika v CD. Tako smo kar spregledali njen neroden odrski nastop in njen odhod z odra kronali z dvema podaljškoma in z aplavzom večera. Tretja dama, Beba Selimoviĺ, je klasična balkanska estradna zvezda, samozavestna, na trenutke celo nastopaška in arogantna. Njen glas ima zanimivo barvo in je močan, a ni sposoben takih akrobacij kot Eminin. Ko je Selimoviĺeva ugotovila, da jo publika slabše sprejema od manj eminentne predhodnice, jo je skušala ogreti z orodjem klasične estradne pevke - s popularnimi novokomponiranimi skladbami. Med njimi se je znašla tudi hvalnica Armiji BIH, ki so jo nato cel teden žvečili in cefrali na koščke vsi lokalni etno puristi. Mesto žensk in armija, jezeštana! Le kdo je umazal našega etno bambija! Taka razmišljanja lepo kažejo, da je tudi naša etno scena prepolna folk/hipi mitov s konca šestdesetih let. Mene samega motivi Bebinih besedil niso motili. Glavni vzrok, da je zaključek koncerta sevdalink po zaslugi Selimoviĺeve izzvenel banalno in antiklimatično, je bil samo v tem, da se lahko novokomponirane balkanske skladbe po kvaliteti le redko postavijo ob bok "izvornim", tradicionalnim. Njihove melodije so precej bolj trivialne, pevsko so precej manj zahtevne, pa tudi njihova besedila se dušijo v banalnosti, saj jih še ni uspelo (če je to v obdobju množičnih medijev sploh še mogoče) obdelati rešeto ljudskega izročila, na katerem ostanejo največkrat le najmočnejše skladbe. In novokomponirane skladbe v izvedbi Selimoviĺeve žal niso sodile med izjeme.

Pa še to. Zelo hitro mi je postalo jasno, da je Omer Pobriĺ (podobno, kot je dolgo časa počel Ferus Mustafov) ansambel, ki je potoval v Ljubljano, sestavil na osnovi ponujenih honorarjev. Njegova ekipa je zvenela kot na hitro skrpan team glasbenikov, ki se je zbral na letališču, in ne kot skupina z ambicijami resne skupinske igre. O Omerjevi harmoniki seveda vse najboljše.

21. oktober - Mari Boine

Tole pa žal ni bil koncert zame. Mari Boine sicer skrajno zanimivo in lepo poje, a žal je bil glasbeni kontekst, v katerega je postavila svoje petje, popolnoma skregan z mojim okusom. Skandinavska etno scena se že več let spogleduje z art rockom sedemdesetih let. Podobno velja tudi za Mari Boine oziroma za ekipo v njenem ozadju. Art rock v stilu King Crimson, rock v opoziciji, progresiva v stilu Led Zeppelin, za aktualizacijo pa še temni val v stilu 4AD in Bjork in psihedelija a la Jane's Addiction... Ne, hvala. Takele izumetničene zadeve me že kakih dvajset (ali vsaj petnajst) let ne ganejo več. Če vam je bilo vse skupaj všeč, toliko bolje za vas. Preberite izhodišče tem zapisom.

24. oktober - Xanthi Mavri

Vročina in zakajen zrak v Klubu Gajo sta ta večer spremenila v pravi preizkus zdržljivosti. Preživeli bi si vsi brez dvoma zaslužili veliko trofejo kakšnega Camela. Mene ni bilo med njimi. Zdržal sem samo do odmora. Prvi del koncerta mi ni veliko obetal. Slišali smo lahko povprečen lokalni kafanski grški špil z neprepričljivima instrumentalistoma, z energijo nabito Xanthi in z za neposvečenega dokaj neizrazitimi skladbami (tokrat je svoje veliko naredila tudi jezikovna bariera). Zato pa preživeli tega večera toliko bolj hvalijo njegov drugi del, ki naj bi zvenel popolnoma drugače, rebetsko, umazano, orientalsko odbluzeno, nabito z idejami. Zamujena priložnost. Mogoče kdaj drugič v kakšnih mojemu okusu ustreznejših klimatskih pogojih.

26. oktober - Petranka Kostadinova & Makedonski merak

Nastop ekipe, ki sem jo pripeljal na Mesto žensk, sem spremljal z mešanimi občutki. Hitro mi je, namreč, postalo jasno, da Merak ni upošteval mojih nasvetov, da naj na koncertu bolj izpostavi makedonsko specifiko in skuša igrati na lirične adute. Skupina si je očitno precej bolj k srcu vzela pripombe Ferusa Mustafova, da v Ljubljani prodreš samo z direktnim žurom, in je tako v preveliki meri posegla po ekstrovertiranem romskem repertoarju, zanemarila pa prenekatero klasiko, tudi noro Teškoto. No, nobenega dvoma ni, da je Makedonski merak izvrstna zasedba samih dobrih glasbenikov - kompaktne ritem sekcije, nad katero drvita klarinetist in saksofonist Ilija Ampevski (star je šele dvaindvajset let!) in mojster balkanske harmonike Milan Zavkov. Precej bolj me je uspela presenetiti Petranka Kostadinova, ki je uspelo zaokrožila podobo balkanskih pevk na letošnjem festivalu Mestu žensk. Petranka je klasična balkanska dama - državna umetnica starejše socialistične generacije, ki se s posebno pozornostjo ukvarja s priredbami tradicionalnih pesmi. Močan glas in izvrsten razpon sta njena glavna aduta, ki ju najbolje uporabi v počasnejših in liričnejših skladbah (le-te začutiš nekje zadaj v hrbtu). Skrajno zanimiva je bila tudi njena pojava na odru, saj je Petranka kljub močnejši postavi v udarni roza obleki in kljub na trenutke nerodnim gibom v popolnosti in ves čas koncerta obvladovala oder in skupino za hrbtom. Tako so bile temeljne skladbe večera (z nasekano dramaturgijo) prav skladbe z njo v glavni vlogi, pri čemer bi tudi te lahko bolj izpostavile makedonsko slovansko liričnost. No, ja, nabito polna dvorana KUD F. Prešeren je ekipo izvrstno sprejela. Zakaj naj bi potem jamral? Osnovni namen je bil dosežen.

31. oktober

Mesto žensk se je ponovno znašlo pod prepihom pripomb mlajše generacije kulturniških žurnalistov. Za ene je bil festival premalo šokanten, da bi bil lahko zanimiv, za druge je bil premalo ženstven, saj naj bi se izvajalke z večjim navdušenjem ukvarjale z vojsko, domovino in politiko kot pa z osebnimi trpečimi zgodbami o zatiranih in izkoriščanih, tretji so pogrešali vsaj en velik alternativni dogodek, spektakel... Zanimivo je, da pri veliki večini še vedno udarjajo na dan alternativne kulturniške ideje iz srede osemdesetih let, iz časov diska FV v Zgornji µiški, prvih gay fešt, zlate dobe Laibacha in tako naprej. Kakor da ne bi od tistih časov preteklo že deset let?! Ali bodo alternativci iz osemdesetih let v naših medijih podobno kot ameriški hipi novinarji v sedemdesetih letih še v novem tisočletju dušili vsako drugačno razmišljanje? Če je tako, bomo še čez trideset let stali na eni nogi na prireditvah, na katerih se bodo v rednih intervalih predstavljali simboli alternative iz osemdesetih let: Nick Cave, Laurie Anderson, Iggy Pop, Einsturzende Neubauten, Nomeansno, Fugazi, Laibach (le koga sem še pozabil?). Lahko noč, Slovenija. Čas je za ples čarovnic.

Peter Barbarič