BARRY ADAMSON

Oedipus Schmoedipus

Mute, Dallas 1996

Prevzemanje in zanikanje Freudove teorije Ojdipovega kompleksa je pri Barryju Adamsonu le ohlapna metafora za vse, kar je želel združiti na tretji (pravi) redni plošči. Album zato ni strogo konceptualen izdelek, saj zaslutimo odmeve s prejšnjih plošč. Tokrat je na udaru meseno poželenje, ki zavezuje vsaj tako kot religija ali drugi psihološki momenti. Že uvodni, gospelovsko peti stihi ("save me from my own hands") napovedujejo, da gre za dokončni obračun s samim sabo in da se bo poslej Barry loteval glasbe bolj sproščeno. Potreboval je teh 7 let, kolikor je minilo od odhoda iz The Bad Seeds, da je obračunal z notranjimi in zunanjimi strahovi.

Glasbeno je Oedipus Schmoedipus vrhunski izdelek, saj se Barry odlično znajde v vseh žanrih, ki se jih v obilici poslužuje, ko oblikuje povsem lasten slog. Gostujoči glasbeniki tu le izpolnjujejo njegove zamisli - in le kdo bi bolje pel ključno pesem na plošči, Sweetest Embrace, ki združuje celotno idejo izdelka, kot Nick Cave? Billy McKenzie se odlično vključuje v trip-hop gospel Valley Of Dolls in Jarvis Cocker k sreči le "šepeta v uho" pregrešne stihe v uvodni Set The Control For The Heart Of The Pelvis. Drugo so inštrumentali, ki so večinoma navdahnjeni s starimi jazzovskimi temami in podprti s sodobnim hip-hop ritmom, med katerimi karseda spoštljivo ždi Miles. Barry Adamson si je tokrat res vzel čas, da je pretanjeno in povsem primerno ozvočil posamezne prispevke, le srhljivo in z elektroniko podkrepljeno pripoved It's Business As Usual je "oskrbel" mojster poklica Paul Kendall. Vsaka skladba zase je zaokrožena celota, ki deluje kot filmski prizor brez slike, saj so prisotni močan glasbeni suspenz, dramatična razsežnost velikega orkestra in utripanje masivnega ritma. Le razpoloženja se menjajo z nenadnimi zasuki in nas vodijo po mozaiku, ki šele ob koncu razgrne celotno sliko.

Janez Golič