BAHAMADIA

Kollage

Chrysalis, 1996

Na njivi eminentnega, tudi jazzarjem znanega in ljubega jazzmatazz mojstra guruja smo hiphoperji poželi že marsikateri rodoviten klas. Omenimo samo Jeru The Damaja in letošnji izvrstni prvenec Livin' proof skupine Dom (group home). V istem letu smo s polic v ušesa z velikim veseljem preselili še en izdelek, pričujoči kolaž gospodične z nenavadnim imenom Bahamadia.

Ovitek nam v malem tisku samo potrdi prijeten občutek, ki ostane ob poslušanju dvanajstih štiklcev: Kollage je posvečen odprtim posameznikom, ki znajo odložiti ušesne plašnice in prisluhniti stvarem, ki jih sicer ne konzumirajo. Nagrada za tiste, ki boste sodobni hiphop preverjali s tole ploščo, je (kot bi zapisali na prijetno dišeč zavoj tobaka za pipo) prefinjena mešanica najboljših arom črne popularne godbe, zdrave ženske pameti in neodvisnosti, z decentno noto vrhunske producentske spretnosti in prijetne poslušljivosti, ki se spretno izogiba osladnosti.

Definicija je mogoče res malce dolga, toda drži prav vsak njen del. Bahamadia je poleg Lauryn Hill iz Fugees, Nonchalant in Schwester S prav gotovo temeljna glasnica novega rodu rapperk, ki je bil še kako potreben ob daljši abstinenci Queen Latifah, Yo Yo in MC Lyte, sicer rap zvezdnic prve polovice rapperskih devetdesetih.

Ženski rapperski izdelki so ponavadi pravi blagoslov za ušesa, saj predvsem na verbalni ravni strežejo z nadpovprečno mero zdrave pameti, ki jo od mladih rapperjev, zaverovanih v svojo edinstvenost, dobimo le tu in tam. Gre za to, da so Afroameričanke poleg vseh travm, ki jih doživljajo skupaj s svojimi brati, izpostavljene še mačizmu in seksizmu, ki sta v črnih komunah še posebno močna. Kdor se torej počuti feminista in mu gredo ob rapperskih opisovanjih ljubavnih avantur, pospremljenih z bitchanjem in ho-anjem, pokonci vse kocine organizma, naj prisluhne, kako mlade črne dame vračajo udarec. Za začetek se z ušesi ozrite v Kollage.

Boštjan Napotnik-Napo