JOHN COLTRANE

The Heavyweight Champion - Complete Atlantic Recordings

Rhino-Atlantic/Nika

Johna Coltrana, enega izmed najbolj slavnih in spoštovanih jazzovskih glasbenikov polpretekle dobe in nemara zadnjega velikega saksofonista, pogodba z založbo Atlantic ni vezala niti dve leti in pol, a vendar je v tem času posnel vrsto svojih najboljših plošč. Ko je leta 1959 podpisal pogodbo zanjo, je bil jazzovskemu občinstvu seveda že dobro znan. Najbolj po delu z Milesom Davisom v nemara najslavnejšem kvintetu jazzovske zgodovine, ne dosti manj pa po sodelovanju s pianistom Theloniousom Monkom. Plošče omenjenih zasedb so danes še bolj cenjene kot ob nastanku, to velja tudi za Davisovo Kind of Blue iz leta 1959, prvo modalno jazzovsko mojstrovino.

V drugi polovici petdesetih je Coltrane pod svojim imenom za založbo Prestige posnel vrsto albumov, ki pričajo o njegovem potencialu, toda ta je prišel zares do izraza šele, ko je začel snemati za Atlantic.

Sledilo je sedem albumov - Giant Steps, Coltrane Jazz, My Favorite Things, Ol, Coltrane, Coltrane Plays the Blues, Coltrane's Sound, The Avant-Garde - pod njegovim imenom, eden, Bags and Trane, pod imenom vibrafonista Milta Jacksona, posmrtno pa še dva, Coltrane Legacy in Alternate Takes. Vse to je - skupaj z nikoli izdanimi različicami - zdaj dostopno na sedmih kompaktnih ploščah, ki jih je z vsemi potrebnimi informacijami v izjemno razkošno opremljenem boksu lani izdala založba Rhino-Atlantic. Za tiste, ki jim to še ni dovolj, naj povem, da je založba obenem poskrbela tudi za nov transfer z analognih mastrov, to pomeni, da je zvok mnogo boljši kot na prejšnjih izdajah.

Založba se je odločila za povsem kronološki pristop. To pomeni, da Coltranovim snemanjem za Atlantic sledimo od 15. januarja 1959, ko je v studio stopil s kvartetom Milta Jacksona, do 25. maja 1961, ko je s štirimi posnetki izpolnil obveznosti do založbe. Ta datuma torej omejujeta celo vrsto inovacij, ki jih je Coltrane preizkušal in razvijal, nato pa do skrajnosti pripeljal pri založbi Impulse, za katero je snemal vse do prezgodnje smrti julija 1967.

Pravi Coltrane pride do izraza šele proti koncu prvega oziroma na drugem disku, ko začne igrati lastne skladbe, kot so Giant Steps, Countdown, Mr. P. C., Cousin Mary in Syeeda's Song Flute. Zdi se, kakor da je Coltrane začel povsem nanovo, s svežimi in izrazitimi melodijami, ki gredo zlahka v uho, in z modalnim pristopom, kot je primer v njegovi izjemni baladi Naima. Prave sodelavce za novo glasbo je našel v pianistu Tommyju Flanaganu, basistu Paulu Chambersu in bobnarju Artu Taylorju, toda v zasedbi, ki se je najbolj trajno zapisala v zgodovino, sta sodelovala pianist McCoy Tyner in bobnar Elvin Jones.

Nemirni duh Johna Coltrana je nenehno iskal nove izrazne možnosti in iz modalnega pristopa je razvil politonalnost oziroma bitonalnost (sočasna uporaba dveh tonskih načinov), ki se je z njegovo pomočjo uveljavila kot pomembno harmonsko gibanje v jazzu.

Zaradi Coltranovega značaja je bilo skoraj nujno, da ga je v naslednji fazi začel zanimati free jazz, brez dvoma pod vplivom Ornetta Colemana, drugega izjemnega glasbenika, ki je tedaj snemal za Atlantic. Poleti 1960 je tako Coltrane snemal z Donom Cherryjem, Charlijem Hadenom, Edom Blackwellom in Percyjem Heathom, samimi Colemanovimi sodelavci, posnel pa je tudi njegovo skladbo The Invisible. Toda pravi Coltranov free jazz je bil tedaj še daleč - predstavlja ga štiridesetminutna skladba Ascencion iz leta 1965.

Vrhunec Coltranovega eksperimentiranja z modusi je preprosta skladba Rogersa in Hammersteina My Favorite Things, ki ji je nadel povsem novo podobo, obenem pa je to njegov prvi posnetek s sopranskim saksofonom, do tedaj v jazzu slabo poznanim instrumentom. Istoimenska plošča je Coltranu prinesla tudi največ denarja in pogosto predvajanje na radijskih postajah, saj so je že prvo leto (1961) prodali več kot 50 000 izvodov (takrat običajna naklada jazzovskih plošč je bila 5000 izvodov), njegov ugled in honorar za nastope pa sta strmo narasla. Ob koncu leta 1961 je bil eden izmed najbolje plačanih jazzovskih glasbenikov v ZDA in njegov letni dohodek je narasel na 200 000 dolarjev!

Zdi se, da je bila Coltranova ustvarjalnost na vrhuncu ob koncu oktobra 1960, ko je v enem samem tednu z novim kvartetom (Tyner, Jones in basist Steve Davis) posnel glasbo, ki je nato izšla na treh pomembnih ploščah, My Favorite Things, Coltrane's Sound in Plays the Blues. Morda je bila izkušnja tudi izčrpujoča, saj po njej v studio ni stopil celih sedem mesecev. Zato pa je v tem času začel nastopati z Ericom Dolphyjem, ki je nato s trobentačem Freddijem Hubbardom konec maja 1961 gostoval tudi na zadnjem Coltranovem snemanju za Atlantic.

Eden izmed pomembnih Coltranovih prispevkov k jazzu je vključevanje glasbenih idej drugih kultur. Tudi to se je začelo izražati v obdobju za Atlantic, o čemer priča prav zadnje snemanje ter skladbi Ol (z improvizacijo na špansko ljudsko pesem) in Dahomey Dance, ki vsaj z naslovom označuje njegovo naraščajoče zanimanje za Afriko. Ta je - tako kot Indija - močneje navzoča na ploščah za založbo Impulse.

"Vedno sem imel rad te posnetke," je v spremni besedi k boksu zapisal Lewis Porter, profesor glasbe z univerze Rutgers, "ker premorejo svežino odkritja. Polni so svetlobe in miline - so lahkotni, vendar obenem ognjeviti, strastni in globoki. Ne samo zaradi Coltrana, ampak tudi zaradi Tynerja in Jonesa." In res je tako. Poslušalcu celovito predstavljajo enega velikih saksofonistov na začetku zrelega obdobja, pa tudi velikega skladatelja za male jazzovske zasedbe. Pomenijo tudi izvrsten uvod v sodobni jazz za začetnika. Coltranova glasba tega obdobja še ne zahteva take koncentracije kot njegove kasnejše plošče, obenem pa zelo nevsiljivo uvaja celo vrsto inovacij, brez katerih si težko predstavljam razumevanje kompleksnejših del Coltrana in njegovih sodobnikov, od Alberta Aylerja in Ornetta Colemana do Erica Dolphyja. Obenem ta glasba tudi po več kot treh desetletjih ni izgubila svežine, lepote in včasih celo izzivalnosti.

Jure Potokar