Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jure Potokar

STEVE EARLE

Train A Comin'

Winter Harvest

STEVE EARLE

I Feel Alright

Warner Bros./Nika

V slabem letu izdati dve plošči je gotovo pravi podvig, še bolj, če sta obe izvrstni. Toda Steve Earle ima za to dober razlog. Ta težko opredeljivi predstavnik ameriškega rocka s country in folk koreninami je nekaj let prebil za rešetkami, kamor ga je po dolgi vrsti ekscesov in po petih sorazmerno dobrih albumih spravila zasvojenost s heroinom.

Najprej je lani izdal povsem akustično ploščo Train a Comin', na katero je uvrstil starejše skladbe in nekaj priredb, vse skupaj pa posnel tako, da ima poslušalec občutek, da glasbeniki sedijo v njegovi sobi. Neposrednost in iskrenost sta gotovo največji kvaliteti te izvrstne plošče.

Toda Earlova mojstrovina je plošča I Feel Alright, ki je prava zbirka razvojnih faz sodobne popularne glasbe. Od udarnega rocka naslovne skladbe prek polakustičnega rockabillyja in akustičnega bluesa v slogu Roberta Johnsona ali Hopkinsa do dylanovsko zvenečih kitare in orglic. Vse to nadgrajuje Earlov grobi, izjemno pristno zveneči glas, ki nam pripoveduje zgodbe ameriškega vsakdana. In ker so v marsičem precej avtobiografske, so toliko bolj prepričljive. Springsteenu, s katerim so Earla pogosto primerjali, je gradivo za novo ploščo priskrbel posebni raziskovalec, Earle pa je temno plat življenja izkusil na lastni koži, zato lahko poje: Vzel sem pištolo in 100 dolarjev,/ imel sem vse potrebno, da se pokončam. Pa se ni. Zato lahko s takim zmagoslavjem in zanosom poje I Feel Alright, skladbo, ki premore več vere v življenje, kot je lahko najdete v stotih nashvillskih himnah, ubranih na to temo. Zato je napisal eno najboljših skladb o drogah, kar jih poznam: CCKMP (Cocain Cannot Kill My Pain). Brez romantike in olepševanja. Prav zato mu je z novo ploščo uspelo tisto, kar mu najbrž pomeni več od milijonske naklade: pridružil se je velikim ustvarjalcem sodobne ameriške glasbe, kakršen je na primer njegov idol Townes Van Zandt.

Jure Potokar