Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jane Weber

FLECK/BHATT/CHEN

Tabula Rasa

WLA/DMD, 1996

V poplavi založb, ki na pragu v novo tisočletje skrbijo za ohranjanje pristne tradicije ameriške glasbe, je le nekaj takih, ki si pri delu ne dovolijo povprečnih izdaj. Kalifornijska založba Water Lily Acoustics - že deset let jo vodi glasbeni navdušenec Kavichandran Alexander - ima med njimi posebno mesto, saj so v njenem katalogu same mojstrovine tako razvpitih glasbenikov, kot so Ry Cooder, Taj Mahal, Jerry Douglas in zdaj še Bela Fleck.

Kavijeva glasbena vizija presega meje ameriških glasbenih slogov countryja, bluegrassa in bluesa iz Mississippijeve Delte, vendar plošče, posnete z naštetimi mojstri, pomenijo nekaj najboljšega v sodobni ameriški glasbi in v vsesplošnem odkrivanju manj znanih, a zato nič manj pomembnih svetovnih glasbenih kultur. Prestižnosti izdaj založbe WLA (Distribucija DMD, P.P. 311, 3000 Celje) se zavedajo tudi izvajalci, zato pobožno romajo v cerkev v Santa Barbaro, v kateri Kavi tako skrbno snema plošče. Ugledni druščini se je pred kratkim pridružil Bela Fleck, brez dvoma eden najboljših bendžoistov in učencev Earla Scruggsa, in treba je priznati, da so na tej plošči zbrani mogoče njegovi najdrznejši poskusi odkrivanja novih zmožnosti bendža. Izzivalen čar te glasbe sta tudi razpoznaven drseči zven posebne kitare - V. M. Bhatt ji je dal ime mohan vina, zelo pa spominja na havajsko različico tega glasbila - in raznovrsten repertoar skladb, ki zajema priredbe tradicionalnih melodij različnih azijskih glasbenih kultur, spogleduje pa se tudi z jazzom in posebej newgrassom, katerega značilni predstavnik je Bela Fleck. Meni najljubša skladba je vihrava izvedba stare melodije John Hardy, znane s countryjevskih in z bluesovskih plošč. Fleck je v njej skušal Bhatta pripraviti do tega, da bi začel igrati v starem hribovskem slogu Appalachianov, vendar ga je ponosni Indijec odpeljal v popolnoma drugačne glasbene vode.

Mogoče se boste ob poslušanju plošče Tabula Rasa tudi vi počutili kot popotniki skozi glasbeno zgodovino nekega neznanega sveta, skozi glasbo, ki ima veliko skupnega z mojstrovinami Rileyja Pucketta, Blind Willieja Johnsona in drugih ključnih kitaristov countryja in bluesa. Peter Guralnick je v neki knjigi zapisal, da glasbe ne smemo omejevati. Glasba na tej plošči še kako zvesto sledi temu načelu in prepričan sem, da bo Kavi pred oltar s svojo starinsko snemalno opremo povabil tudi kakega Davida Griera ali Davida Grismana.

Jane Weber