Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Rok Jurič

BILL FRISELL

Quartet

Nonesuch, 1996

Frisellova najnovejša plošča Quartet, ki jo je predstavil tudi pri nas na poletnem jazzovskem festivalu Ljubljana, je precej logično in tudi uspešno nadaljevanje Frisellove godbaške geneze, ki jo je čutiti že od Have a Little Faith (1993) naprej - neskončna liričnost, ki se zrcali v mehkih melodičnih linijah in komaj čutnih ritmičnih trzljajih njegove kitare, ki je ne prekrije z energijskostjo klasične ritmične sekcije, pač pa slednjo podredi subtilnosti melodije in jo tako neodtuljivo preplete v mično lepoto, ki ji v njegovi karieri ni para. Vse to armira s humornostjo kratkih glasbenih strelov, ki se v njegovo glasbo prikradejo s Have a Little Faith, še najbolj pa z njegovima cedejkama glasbe za filme Busterja Keatona (1995). Pa kljub vsemu je Frisellova zadnja cedejka Quartet drugačna. Zakaj?

Quartet je posneta s popolnoma drugačno zasedbo, kot so bile plošče dosedaj, saj manjka klasična ritemska sekcija v celoti - ni ne basa ne bobnov, in to se pri Frisellu še ni zgodilo. Vendar glasba zaradi tega ni izključno samo brezritmično lirično brezčasje, saj je bas nadomeščen s tubo in delno pozavno, pa tudi Billova kitara ima tu velikokrat bolj ritmično vlogo kot na prejšnjih albumih, ko je bila bolj melodično in solistično naravnana (tokrat je tudi več kitarskega overdubbinga). S tem se vrne v stari čas New Orleansa, ko so namesto basa in bobnov uporabljali tubo in banjo, ker ju je bilo na paradah lažje nositi. S tem nadaljuje idejo, ki jo prvič postavi na Have a Little Faith - humornost marširajočih pleh muzik. Vendar so bile na tisti cedejki to neavtorske skladbe, na Quartetu pa so vse Frisellove lastne. Hkrati pa na Quartet izvaja tudi prečiščeno liriko, ki je z mnogo bolj jazz-rockovsko intonacijo spoznava tudi na ECMovskih In Line, Rambler in Lookout For Hope. Slednjo liriko je nato prek cedejk Is That You in manj Before We Were Born razvijal do predpredzadnje This Land, dokončno pa jo je v vsej lepoti oblikoval s sedanjim kvartetom, ki si liričnost zagotovi že s samo zasedbo, saj ga sestavljajo pozavna, žepna trobenta (taka, kot jo je igral Don Cherry), kitare in violina.

Plošča Quartet je torej verjetno najprijetnejši celoviti izdelek tega 46 letnega v New Yorku živečega kitarista. S kovinskimi instrumenti (pozavno Curtisa Fawlkesa, tubo Eydvina Kanga, trobento Rona Milesa) ter z lesenim (violino prej omenjenega tubista Kanga) in lesno-kovinskim hibridom (kitarami Frisella samega) mu je uspelo pričarati neverjetno mehko liričnost, ki je celo v pojmu liričnosti - ECMu - redko slišana, hkrati pa je kovinskost instrumentov dobra podlaga za odlično humornost, ki sega od starih maršbendov do glasbe za risanke.

S ploščo Quartet Frisell integrira vse svoje dosedanje snovanje in ga pošlje med nas kot nekakšen Profile samega sebe. Naj velja - če želiš na hitro spoznati Frisella, poslušaj ploščo Quartet. In greva stavit - koliko ljudi bo ostalo le pri tej plošči? Bore malo.

Rok Jurič