Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Rajko Muršič

BORIS KOVAČ

Anamnesis - Ecumenal Mysteries

Victo, 1996

BORIS KOVAČ and RITUAL NOVA ENSEMBLE

The Mask - Music composed for Tanztheater Ikarus (Volume one)

Interzone/Tarcus, 1996

Naključje je naneslo, da je vojvodinski skladatelj in glasbenik Boris Kovač v letošnjem letu izdal kar tri plošče, na katerih najdemo večino skladb, ki so nastale v obdobju, ko je živel in ustvarjal v Sloveniji. Na Drugi godbi 1994 je premierno izvedel Anamnesis, Ekumenski misterij, drugo gradivo pa je nastajalo v navezavi z naročili glasbe za gledališke predstave. Plošče Anamnesis, The Mask in Play On String je mogoče pospremiti samo s superlativi.

Anamnesis je mojstrovina. Je kvintesenca dela Borisa Kovača in je logično nadaljevanje Profane liturgije iz leta 1991, s katero se je ta glasbenik bolj posvetil pisanju partitur kot prej, ko je vodil skupino Ritual nova. Kljub konceptualni podlagi komada, ki išče skupne duhovne temelje v prostoru na prepihu kultur, je mogoče Anamnesis razumeti kot absolutno glasbeno delo. Je izjemno presunljivo nizanje lekcij iz zgodovine evropske glasbe in se z nevsakdanjo strukturo ter zasedbo (vokal, violina, čelo, klavir, tolkala, pihala) navezuje na najsodobnejše glasbene tokove ter združuje renesančne pristope, komorno tradicijo, sodobno repetitivnost, improvizacijo in občasno ritualno ekstatičnost. Čeprav je delo nastalo v najbolj tragičnem obdobju novejše zgodovine tega območja, prinaša neizmerni optimizem in upanje, da bi razlike med kulturami lahko bile prednost v medsebojnem dopolnjevanju in oplajanju, ne pa tragična usoda v vzajemnem uničevanju.

Z Anamnesis daje Boris Kovač pošteno lekcijo velikim zvezdam sodobne kvazikomorne glasbe in samozadovoljnim skladateljem ter nakazuje možne premike v sodobni komorni glasbi, ki je na enak način izgubila stik s samostojno glasbeno bitjo v plehkem minimalizmu in v vase ukrivljenih in izpraznjenih zvočnih eksperimentih.

Druga plošča, The Mask, prinaša glasbeno podlago za koreografije koroškega Slovenca Zdravka Haderlepa v celovškem plesnem gledališču. Plošča prinaša skladbe, kakršnih od Borisa Kovača v zadnjem obdobju nismo bili vajeni, čeprav nas tu in tam spominja na zlate čase Rituala Nove v osemdesetih letih. Glasbo za dve predstavi, ki razkrivata travmatično pozicijo "Mitteleurope" in slovenskega deleža v njej (posebej z obdelovanjem travm Ivana Cankarja), je večinoma ne le napisal, ampak tudi izvedel in posnel avtor sam. Gradivo je izjemno raznoliko in prinaša zelo subtilne in nenavadno dinamične skladbe ter kaže na izjemno glasbeno obzorje avtorja. Zaradi pestrosti in nekaterih prav neverjetnih zvočnih izpadov avtorja/izvajalca ni le pragmatičen output Borisa Kovača, temveč zrelo delo, ki navdušuje s skladateljsko lucidnostjo in z izvedbeno energijo Rituala nove in gostujočih glasbenikov.

Rajko Muršič