Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: NIkolai Jeffs

GRUPO LOS PINOS

Tumi Cuba Classics Volume Six: Musica campesina

Tumi Records, 1996

Musica campesina je šesta plošča v zbirki kubanske klasike, ki jo je lansirala britanska založba Tumi v sodelovanju z državno kubansko založbo Egrem, toda plošča je v seriji rahla izjema. Predstavlja namreč terenske posnetke, ki sta jih naredila Mo Fini in Edgar Villarroel, kajti Los Pinos niso profesionalci, temveč imamo opraviti s skupino campesinov, drobnih kmetov oziroma kmečkega proletariata, ki se dobiva ob raznih prilikah in igra sebi in skupnosti v zabavo. In res plošča ponuja pravi vpogled v ruralno Kubo - vsi kubanski in malo manj kubanski žanri so prisotni. Ploščo odpre Gauntanamera - guajira z besedilom velikega borca za kubansko neodvisnost Joseja Martija, ki jo je skomponiral legendarni trovist in cancioner Joseito Fernandez (1908-1979). Guantanamera je najslavnejša kubanska skladba vseh časov, toda le redki se zavedajo njene revolucionarne vsebine! Sledijo rumba-soni, guarachaji, boleri son-montuni in podobno.

Radikalna antropologija ima prav, ko kritizira način, kako v soočenju dveh kultur kolonialni pogled historizira drugačnost. Johannes Fabian si je zato izmislil zelo preprost obrazec: geografska oddaljenost postane zgodovinska oddaljenost in kolonialni pogled različnosti kultur ne priznava sočasnosti... toda pri poslušanju Los Pinos si ne moremo kaj, da si ne bi mislili - prav takšna je bila slišati ruralna kubanska godba nekoč pred davnimi leti, prav malo se je spremenila... namesto sočasnosti imamo tako občutek potovanja v preteklost.

Da bi dobili pravo podobo celotne zbirke Tumi Cuba Classics, se malo sprehodimo po njej. Druga pološča iz serije prinaša afrokubanski vokalni sinkretizem Merceditas Valdes, rojene leta 1928, tretja z naslovom Rumba je spet afrokubanska in nudi pregled najbolj znanih rumba in tolkalskih skupin od Los Munequitos de Matanzas do Los Papines. Rumba je na zahodu predmet potvarjanja. Nekoč je kot popularno-glasbena oznaka doživljala usodo, ki jo salsa doživlja sedaj, češ da je generično ime za celotno latinsko glasbo. V resnici gre za najbolj afriški od vseh kubanskih plesno-glasbenih žanrov, ki je, kot pravi Daniel Yvonne v nedavni antropološki študiji (z naslovom - kaj pa drugega - Rumba), v svoji sekularizirani obliki povezana s kubansko revolucijo, kajti prav vzpon rumbe od marginalnosti oziroma od nizkega žanra kubanskega črnskega proletariata do kulturne manifestacije, ki naj bi definirala kubansko nacionalno kulturo, naj bi bil dovolj dobra metafora onega, kar je revolucija želela narediti tudi v politiki. Ľetrta plošča iz Tumijeve zbirke kubanske klasike nudi pregled ustvarjanja 48-letnega Adalberta Alvareza s Son 14 - ta plošča, kakor tudi naslednja, malo spodleti. Alvarez je zelo dober poznavalec in aranžer klasičnega kubanskega sona, toda ne boji se eksperimentirati in v son vnašati sveže sinkretične glasbene elemente od popa, flamenca in novih sodobnih afriških ritmov. Poleg tega pa se kot povsem resen sonero ne boji sodelovanja z velikimi imeni, denimo s Celino Gonzalez, ali z vzhajajočimi estradnimi salserji, kot je Issac Delgado. A žal tovrstna plat Alvarezovega ustvarjanja ni prikazana na Tumijevi kompilaciji - res tudi zato, ker je omejena prav z njegovim obdobjem ustvarjanja v Son 14. Şal, žal, žal. Peta in predzadnja plošča iz serije Tumi Cuba Classics je še eno razočaranje. Prinaša namreč posnetke, ki jih je Banda naredila skupaj z Maleno Burke in ki imajo skupen naslov Son-the Future. NG la Band so urbani salserji, zelo popularni pri mladi generaciji (njihovo ime označuje prav generacijski razkol, kajti NG je okrajšava za Nueva Generacion - nova generacija), ki so žurersko in socialno kritično usmerjeni in se tudi ne bojijo spogledovanja z drugimi nekubanskimi urbanimi žanri, kot je npr. rap. A tega ne boste našli na Tumijevi plošči. To ne pomeni, da bi želeli zato v nič dajati Maleno Burke - Malena je sama po sebi pomembna pevka, da pa je hčerka Elene Burke, kraljice kubanskega "feelinga" (poslovenjeno bi temu rekli s tujko sentiš) in kubanske Marjane Deržaj, je samo pika na i. Toda v ustvarjalni poti NG la Banda je za prihodnost sona mnogo bolj pomembno prav tisto kar so naredili oziroma posneli sami brez sodelovanja Malene Burke.

Glede na napisano je najbrž pozornemu bralcu in bralki povsem jasno, kakšno je osnovno vodilo pri Tumijevi seriji Cuban Classics - ponuditi pregled kubanske glasbe, ki bo vključeval mainstream ter tisto, čemur bi zelo neposrečeno lahko rekli folklora, in posnetke, ki bi zadovoljili še najbolj zagretega etnomuzikologa. V tem smislu zbirka samo dopoljnuje serijo kubanske klasike, ki jo je pred leti zbral že David Bryne. Pa nič zato, celotna zbirka je zelo dober uvod v kubansko popularno glasbo. In če se vrnemo na začetno izhodišče - ploščo Los Pinos bi priporočili že zato, ker je terenski posnetek narejen brez lagodja sodobnega studia in ker je tovrstnih posnetkov na tržišču sorazmerno malo.

Nikolai Jeffs