ME'SHELL NDEGEOCELLO

Peace Beyond Passion

Maverick, 1996

Me'shell Ndegeocello se človek spomne, ko je po studiih trgala bas za pop-plazilce tipa Madonna Ciccione, ali pa kot sodelavko Gangstarrjevca Guruja na njegovem hip-jazz eksperimentu - Jazzmatazz. Tole je, pravijo, njen drugi album. In na njem tičijo omembe vredne zvočne zgodbe. Med trde sinkopirajoče ritme, prepojene z lebdečimi harmonijami, npr. zarežejo versko kritična besedila v komadu The Way: 'Jezus je ozdravil slepca/da bi lahko videl zlo sveta.../Mogoče je bil Juda boljši človek/In Marija je postala devica, da bi rešila obraz.../Brat Janez Pavel je prepričal samega sebe v njegovo modrost, da sodi...' Mojzesovske prednaslove dopolnjuje s pronicljivo feministično provokacijo, npr. v Leviticus: Faggot: 'Ne da peder ne bi našel ženske ljubke in lepe/Občudovat želel je njihove želje/Hotel je ljubezen iz močnih rok.../Njegova mati bi molila/Reši ga, reši ga pred tem življenjem...' Lirične soul kose (npr. Stay ali Ecclesiastes: Free My Heart) nariše nekje na polovici poti med gracioznostjo Sade Adu in hladnim raskom Grace Jones. Pri nekaj trših funk zagozdah (npr. Deutoronomy: Niggerman) pa so precizna pomoč sodelavci: kultivirani džez norec Joshua Redman na saksofonih, soulster Billy Preston na orglah, Wah Wah Watson na kitari, Oliver Gene Lake na bobnih.

Obdelava dveh soul-himen (Who Is He And What Is He To You Billa Withersa in Make Me Wanna Holler Marvina Gaya) namigne, čemu Peace Beyond Passion tako diši po jedilni čokoladi iz soul zapuščine. In dobrega soula, ki ne bi zaudarjal po plastiki, zadnja leta hudo manjka. Adu dela vedno manj, o Jonesovi ni sluha, sveže dive (ex-frontženske), npr. Mayso, pri solo projektih nategnejo producenti. Ndegeocello je, kot kaže, ena redkih, ki se v tem usranem moškem svetu še znajde in uspe nekaj povedati.

Dobra čokolada se počasi kuha in hitro topi v ustih.

Vrečko