Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Rok Jurič

MYRA MELFORD EXTENDED ENSEMBLE

Even The Sounds Shine

HatHut, 1995

Myra Melford je bila s kvintetom poznana le redkim, saj je imela z njim le nekaj koncertnih turnej ter nobenega diskografskega izdelka. Zato je mnogo bolj znana s triom, ki se ga spominjamo z nekaterih njenih posnetkov (Jump, Now and Now, In the House of Saints, vsi so iz prve polovice devetdesetih). Njen Extended Ensemble je v bistvu njen stari trio (Myra Melford - p, Reggie Nicholson - d, Lindsey Horner - b), ki ga razširi s hornistoma Martyjem Ehrlichom (as, cl) in Davom Douglasom (tp). Po evropskih in ameriških koncertnih odrih se je občasno potikal od '93-ega naprej, svoj prvi diskografski izdelek s kvintetom pa Melfordova naredi lani - Even the Sounds Shine.

V Extended Ensemblu se Melfordova s klavirjem približa prvotnemu mestu klavirja v jazzu, ko je skupaj z bobni in tubo (kasneje basom) tvoril nekakšno rimično os jazzovske zasedbe. Sedaj, ko ima ob sebi Ehrlicha in Douglasa, si to tudi lahko privošči, saj za melodijo, ki jo je v triu vlekla sama, v kvintetu običajno skrbita onadva. In to povsem dobro, saj je v skladbah, ki se kot zvezda stalnica pojavljajo na njenem glasbenem obzorju od plošče do plošče (That The Peace, Evening Might Still, Frank Lloyd Wright Goes West To Take Rest, ki so poleg odlične Le Mezquita Suite glavnina cedejke), čutiti isti 'esprit', kot so ga te skladbe prav po zaslugi njenega bogato zvočnega in melodičnega klavirja tako razkošno razkazovale tudi na prejšnjih posnetkih. Zaradi poudarka na ritmični plati klavirja, ki se ji lahko Melfordova tako docela posveti, pa postane njena glasba, ki te tudi do sedaj ni mogla pustiti hladnega, še bolj vroča, saj je v njenih arpeggih, hitrih kadencah in nervoznih klustrih še več energije, ki se z lirično in mehko melodijo, ki jo običajno (in ne izključno) vodita Ehrlich in Douglas, ne tepe, pač pa dopolnjuje. To je tista kvaliteta, ki cedejko Even the Sounds Shine uvršča med najbolj uspele izdelke Myre Melford. Zraven neznanske spevnosti, ki nosi jasno razpoznavni Melfordin pečat. S slednjim naredi korak, ki ga Taylor še ni zmogel - korak, ko klavirju, ki je zastal s freejem, povrne melodijo in ga iz tipkala ponovno preobrazi v brenkalo, kar je klavir oz čembalo v baroku tudi bil. Vendar je to opazno v vseh njenih glasbah in ne le na kvintetni Even the Sounds Shine. Le-to si bomo zapomnili po neverjetni energiji, ki je v akustičnih skupinah ni pogosto najti.

Rok Jurič