Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Sonja Porle

GUILLERMO PORTABALES

El Carretero

World Circuit, 1996

O glasbi pokojnega kubanskega pevca Guillerma Portabalesa pišem le zato, ker me je ganila in jo imam rada, kajti o latinoameriški glasbi premalo vem, da bi smela o njej razmišljati, kaj šele soditi. Ne desetkrat, stokrat sem poslušala milo domoljubno pesmico Cuando Sali de Cuba in krhke romance Flor de Amor, El Amor de mi Bohio in Junto a un Canaveral. Četudi bi Guillermo pel v katerem meni še manj razumljivem jeziku od španščine, bi vedela, da poje o ljubezni, zaljubljenosti in neminljivosti drgetajočega trenutka. Glasba je preprosta v najokusnejšem pomenu te besede. Pesmi, ki bi jih neobčutljivi ali pretirano profesionalni pevec zapel solzavo ali izrabljeno, Portabales zapoje s tako bistrim glasom in tako elegantno, da prizadenejo ostro in zares. Med poslušanjem sem začutila domotožje po deželah, ki jih nisem še nikoli obiskala, in podoživela vse tiste nesrečne in srečne ljubezni, za katere sem bila prepričana, da sem jih že davno pozabila. Vmes sem preslišala nekaj precej manj nebeških vprašanj svojega moža. Zbodel me je: "Ja, kaj pa tako zaljubljeno gledaš med poslušanjem tele upokojenske glasbe?" Bila sem užaljena in pomislila sem, da so vsi moški isti in neumni. Guillermo Portabales se je rodil skromnim podeželskim staršem v provinci Las Villas leta 1911. Izučil se je za tiskarja in pri sedemnajstih prvič zapel v javnosti. Od takrat je pel povsod, kamor so ga povabili, in vse - cancion, tango, bolero in son. Poslušalcem je najbolj godilo njegovo petje ritmov guajira. (Ena izmed koristnih lastnosti albuma El Carretero je, da se lahko med poslušanjem posameznih skladb naučiš razlikovati med posameznimi kubanskimi glasbenimi stili, ki so bili pred tem 'ena in ista reč'.) Guillermo je pel in igral guajiro bolj melodično in ubrano, kot je bilo dotlej v navadi, in si zato pridobil naziv očeta salonske guajire. Ľeprav je nova guajira opevala veselja in žalosti, lepote in ljubezni kmečkega prebivalstva, so jo poslušali in nanjo plesali predvsem v mestih. Leta 1936 so Gullierma prvič povabili peti v Puerto Rico. Tam je se je zaljubil - v dekle in deželo, ter na otoku ostal do smrti leta 1970. Z briljantnim petjem in igranjem na kitaro si je pridobil občudovalce po vsej Centralni Ameriki, od Mehike do Kolumbije, ter tudi v Združenih Državah. Sodeloval je s številnimi vrhunskimi kubanskimi in karibskimi glasbeniki - Triom Matamores, Celino y Reutilio, Benyjem Morejem ter orkestrom Los Guaracheros de Oriente, ki ga je ustanovil veliki Nico Saquito. Prav zaradi čutnih in samosvojih interpretacij glasbe Nica Saquita je njegov glas segel daleč čez obale rodne Kube in Puerta Rica. Senegalci, seveda, niso prezrli njegovih najspevnejših pesmi. Preigravali so jih Orchestra Baobab, Africando in Etoile 2000. Evropejcem pa viteški glas Guillerma Portabalesa, podobno kot pred dvema letoma Nica Saquita, predstavlja šele londonska založba World Circuit. Moj mož pa še zdaj, ko se tudi njemu ob petju Guillerma Portabalesa mehča pogled, kar noče priznati, da je bil on tisti, ki je rekel, da poslušam upokojensko glasbo. Romantika je nalezljiva in zdrava bolezen.

Sonja Porle