THE JON SPENCER BLUES EXPLOSION

Now I Got Worry

Mute/Dallas, 1996

Skupina The Jon Spencer Blues Explosion se že nekaj let brezmejno in samosvoje spopada z interpretacijo bluesa, noisa, soula, funka in punka, zato ne preseneča, da je publiko našla med na videz tako različnima si klanoma, kot so predstavniki, zagledani v veličastna šestdeseta, in največji možni alternativci devetdesetih. Po neskončnih hvalospevih, ki jih je bila deležna predhodnica Orange, je pred nami četrta velika plošča, ki je z vrnitvijo v iskren in verodostojen diskografski zapis početja eksplozivne "blues" trojke Spencer, Simins in Bauer rahlo tveganje za pomarančno naravnanega poslušalca. Ľe je bila produkcija Orange populistična in je s hiti, kot sta Brenda in Flavor, z lahkoto zlezla pod kožo vsakomur, je Now I Got Worry vse tisto, kar Blues Explosion v resnici so - energični, umazani, divji, glasni, tavajoči beli bluzerji iz New Yorka. Ľeprav je plošča po zvoku bližje prvima albumoma Extra Width in Crypt Style, je zaradi vsega tistega, česar se je trojka v obdobju svojega ustvarjanja naučila, nedvomno njihov najboljši album doslej. Med pridobljene izkušnje, ki so dodobra izpilile njihov zvočni izliv, spada tudi sodelovanje s starimi mački; dva od njih najdemo tudi na novi plošči - legendo studiev Sun in Stax, Rufusa Thomasa, in bluesmana R. L. Burnsida, za povrh pa je tu še Thermos Malling iz neobluesovske skupine Doo Rag. Na plošči, ki je bila zagrešena v studiih v Memphisu, Los Angelesu in Tusconu, je še nekaj drugih sodelavcev, ki po svoje poživijo godbo Blues Explosion, tokrat pa prvič po prvencu (Willie Dixon, Hound Dog Taylor) spet naletimo na odlično priredbo, Fuck Shit Up Dub Narcotic. Vendar pa je I Got Worry tudi plošča skupine, ki na žalost ne bo mogla biti nikoli več tako radikalna in vznemirljiva, kot je bila ob našem prvem srečanju. A to nikakor ne pomeni, da nas ni več sposobna držati v pričakovanju bodočih izlivov.

Viva