OUMOU SANGARE

Worotan

World Circuit, 1996

Ko je diva Oumou Sangare prinesla na malijsko glasbeno tržnico Deset kolinih oreščkov (v resnici še preden je izdala album Worotan), se je po Sahelu raznesla vest, da ji domačega občinstva tokrat ne bo uspelo prevzeti, saj je glasba preveč drzna in zahodnjaška. čez tri tedne pa so si prav ti kritiki momljali njene pesmice, kakor da jih poznajo že od nekdaj, radijski valovi so neprestano pljuskali s pogumnimi, funki, skoraj jamesbrownovskimi pihalnimi zvoki, redkokateri avtomobil ni zapeljal na cesto v trdem, a razgibanem wassouloujskem ritmu, in prodanih je bilo že sedemdeset tisoč izvodov Worotana (če bi všteli še piratske kasete, bi se številka zagotovo nekajkrat pomnožila). Oumou je še trdneje sedla na prestol kraljice afriške glasbe, ki ga je podedovala po južnoafriški pevki in vzornici Miriam Makebi. (Oumou in Miriam imata razen izjemnega glasu in dejstva, da nista le interpretatorki, temveč tudi skladateljici, v resnici zelo malo skupnega. Njuna glasba je povsem različna. Oumou je tudi vrhunska improvizatorka, medtem ko Miriam sama priznava, da nima improvizacijskih sposobnosti.) Tudi v Evropi je plošča takoj po izidu pristala na vrhu večine lestvic, ki merijo kvaliteto in uspešnost svetovne glasbe. Staroveški glas mlade lepotice očitno dela čudeže. Le kako jih ne bi, ko pa je naravnost čudovit.

Worotan je Oumoujin tretji v Evropi izdani album, in čeprav je ostala zvesta bazičnemu tradicionalno-evolucijskemu slogu, se od prvih dveh močno razlikuje, saj je spektakularno poslušljiv: ali bolje, poslušljiv tudi nam, Evropejcem. Za poslušalca, navajenega zahodnoafriške glasbe, je bila gostota, električnost in ritmična bohotnost Oumujine glasbe na ploščah Moussoulou in Ko Sira le nekoliko odtujena in pretežavna. Worotan je mehkejši, bolj liričen in lahkotnejši, vendar ni izgubil notranje teže. In Oumoujin glas se bolj kot kdajkoli poprej leskeče v vsej svoji kristalni ostrini in bistrosti. Pevka barvo glasu spreminja ganljivo naravno. Celo v rodnem Maliju, kjer imajo ljudje bore malo razumevanja za neplesno glasbo, je deset tisoč poslušalcev na koncertu onemelo in z orošenimi očmi pogledovalo v tla, ko je Oumou zapela tiho balado Djorolen - prekrasno pesem o wasouloujski ptici, ki lahko zažvrgoli svoj pernati zračni pogled na svet tako, da ga razumemo tudi ljudje.

Ko je bila Oumou deklica, ji je mati naročila, naj se na odru obnaša in poje tako, kakor da bi bila v kuhinji. Prisegam, da nisem še nikoli v življenju jedla slastnejše hrane od tiste, ki jo je v Bamaku skuhala Oumou Sangare. Vse je bilo izvrstno; zelenjavne solate, ocvrte ribe in celo goveji zrezki.

Sonja Porle