TREVOR WATTS

Moire Music Trio

Intakt, 1995

Ob Trevorju Wattsu, ki smo ga vsi mnogo bolj vajeni v večjih zasedbah njegove Moire Orchestre, se seveda takoj pojavi vprašanje, kako se ta nam tako priljubljen angleški saksofonist znajde v manjši zasedbi tria. Tisti, ki so bili v K4 pred dvema letoma, ko je bil s to zasedbo v Ljubljani, bodo pritrdili, da odlično. Oni, ki so koncert zamudili, pa preverijo to trditev z nakupom cedejke, posnete le nekaj mesecev po ljubljanskem koncertu in izdane lani pri Intaktu.

Wattsa smo resda bolj vajeni z večjimi zasedbami, saj je z Moire Orchestro in Moire Drums Orchestro pri nas že večkrat nastopal. Tako dobro poznamo njegovo spletanje evropske jazzovske tradicije, ki je zacvetela v šestdesetih z evropsko različico freeja, z afriškimi ritmi in otoškimi folklornimi napevi. Vse to je v njegovih velikih orkestrih zaradi poslušljivosti in hkrati stilne zanimivosti pritegovalo şe od onega 82-ega, ko je prvič ustanovil Moire Orchestro. Vendar kljub majhnosti zasedbe, s katero je gostoval v Ljubljani in na tej plošči, njegova glasba ohrani vse kvalitete, po katerih je bil znan tudi doslej - brihtno improviziranje, v katerem ne prevladujejo kričavi visoki toni, tako značilni za 'prisiljeno hoteni' alternativni jazz, temveč mehki zvoki njegovega alta in soprana, ki tudi tukaj kažejo zapisanost afriškim koreninam in morda še bolj okolju, v katerem je Watts rasel - otoški folkloriki oz. irskim napevom, ki so ob njegovem saksofonu prav tako pisani in slikoviti kot v irski violini. Pa ni improviziranje edino - je tudi všečna melodika, ki v marsičem spominja na juşnoafriške jazziste v eksilu (Dyani, Pukwana, Brand), in značilna lokomotiva afriških ritmov, ki je v triu resda zasedbeno manjša (le Colin McKenzie na basu in Paapa J. Mensah na tolkalih in bobnih), a nič manj şivahna in agresivna kot v njegovih večjih Orchestrah, kjer smo animalni drive pripisovali predvsem dubliranju ritmičnih instrumentov.

Zaradi tega tria smo si na jasnem, da je Wattsova glasba tudi v 'haiku' izvedbi nadvse močna in ritmično sočna, da o značilni spevnosti njegovih melodij niti ne govorimo, saj so nadvse razpoznavne, pa naj igra v London Composers Jazz Orchestri ali kateri od svojih zasedb. Plošča Moire Music Tria je torej vsaj tako odlična in zanimiva kot njegove prejšnje (More Music, With One Voice), zaradi zreduciranosti na le tri glasbenike in razkošnega glasbenega kolorita, ki ga je zmožen Watts prikazati tudi v takšni postavi, pa je verjetno le še boljši dokaz Wattsove resnične kvalitete.

Rok Jurič