Letnik: 1996_97 | Številka: 2 | Avtor/ica: Igor Bašin-BIGor

GARY FLOYD BAND

KUD France Prešeren, 31. 10. 1996

Na noč čarovnic se je KUD F. Prešeren napil pozitivne energije, lepote in nežnosti, ki jih je s seboj prinesel Gary Floyd Band. Čarovnice so bile razkrinkane, njihova moč pa je bila zlomljena in počlovečena. To je bilo drugo srečanje tukajšnjega občinstva z Garyjem Floydom in njegovo zasedbo, ki je lani vzljubila ta konec sveta in na svojem zadnjem albumu celo posvetila skladbo naši prestolnici, s čimer si je med tukajšnjo publiko pridobila še večjo pozornost; to se je potrdilo z razprodanim koncertom.

Gary Floyd se je s svojim angelskim glasom (še enkrat) izkazal in ohranil vso lepoto izpovedi, ki dobi dokončni naboj v uglašenosti in dialogu s kitaristoma Jonathanom Burnsideom in Dannyjem Romanom. Prav ti trije so bili najbolj odgovorni za izvrsten nastop, saj spremljevalna zasedba le ni bila kos dialogom in izzivom usklajene trojke, ni bila tako prepričljiva, enakovredna in ulita z glavnino kot lani, ko je vsa zasedba delovala kot celota, kot organizem. Tokrat nismo bili priče tako močnemu in (raz)vnetemu koncertu kot lani. Na sledi doslej najbolj sofisticiranega albuma In A Dark Room, ki je bil rdeča nit koncerta, se jim ni uspelo razdati. V prvem delu nastopa je prišlo do zlitja country in blues zapuščine in lastne glasbene domišljije, šele v drugem delu nastopa, ki so ga napovedali s skladbo Ljubljana, so se razvneli. Morda je k temu prispevalo predvsem to, da se jim je šele med koncertom polegla večerja, ki so jo použili tik pred nastopom...

Koncert je bil več kot pošten, samosvoj in neponovljiv: težnja po lastni izraznosti brez namiga na kakršno koli koketiranje s country blues revivalom, s punk rock polpreteklostjo (Hate The Police) in z vpetostjo v tradicijo (Dallas) ter z močjo izpovednosti; vse to je prispevalo k še eni predstavi, ki je ne bo tako lahko pozabiti. Gary Floyd Band nas vedno znova prepriča, zato na srečanje prihodnjič!

Igor Bašin-BIGor