LOLITA in LIVING DAYLIGHTS

KUD France Prešeren, 17. 10. 1996

Skupno igranje dveh skupin, triov podobnega inštrumentarija, je bila dobrodošla lekcija za publiko, še bolj pa za dve skupini različnih pedigrejev. Neposredna primerjava med "našo" Lolito in seatlovsko Living Daylights je najbolj učinkovito doslej postavila vprašanje meja, ki jih trio bobnov, električnega basa in saksofona doseže, če muziko gradi na permutaciji popularnih glasbenih žanrov s trdo, plesno funkoidno podlago, mešanjem žanrov. Pripomba Primoža Simončiča ob poslušanju Living Daylights, da točno ve, kaj bo kdo v naslednjem trenutku naredil, kdaj pride break, kdaj solo in končno zaključna tema, je krasen indic refleksije svojega početja in tiste možnosti, ki jo je dvojni koncert ponudil sicer dobrohotni publiki. Šele v drugem triu spoznaš meje in izčrpanost možnosti, ki ti jih ponuja format skupine. Ostanejo samo minucioznosti, piljenje izvedbe, permutacije določljivega, virtuoznost, če ne celo ravnodušni tehnicizem? Je muzika Lolite in Living Daylights naletela na lastne meje predvidljivosti, hermetičnosti in neskončnih variacij? Lolipop, zadnji Lolitin album, ponuja mnogo več kot koncert, predvsem nakazuje možnosti bolj radikalnih rešitev, igranja z več prostora za melodijo, aranžmaje in improviziranje, ki bi v neskladju s trdo plesno podlago ponudilo nekaj več. Living Daylights so, nasprotno, celo bolj kompakten trio od Lolite, vešče preigravajo ritme, salso cepijo na funk, virtuozno solirajo na basu, se spuščajo v dvogovore, a se njihova godba kljub simpatičnemu nastopu slej ko prej izteče v praznem teku. Žur traja do konca koncerta, takoj po dodatku ga načne amnezija.

Ičo Vidmar