Alojz Ajdič

Pogovor s skladateljem

Never depend on applause

Sri Chinmoy

Alojz Ajdič šteje med najbolj samonikle glasbene ustvarjalce v Sloveniji. Rojen leta 1939 v Fojnici v Bosni, po rodu Štajerec, že vrsto let živi in ustvarja v Britofu pri Kranju.

Ajdičeva glasba je izpovedna. To je danes redkost, enostavno ni v modi. Razumska, zgolj konstruirana glasba mu je tuja. Njegova glasbena govorica je topla, zamišljena, pozna čustvene vrhunce in padce, ob tem pa ostaja smotrna in natančna v detajlih. Veliki melodični loki in navidez nepomembne malenkosti so mu enako pri srcu.

Njegovega sloga se prav tako ne da ujeti v predalček. Je “neoromantičen” ali “neoimpresionističen” ali pa morda “foklorističen”?

Pri Alojzu Ajdiču glasbenika ni mogoče ločiti od človeka; intuicija mu je enostavno bližja od logike razuma. Toda za svojo intuicijo se je moral vedno bojevati, se zanjo naprezati. To je storil s poštenostjo in marljivostjo ter z enkratnim čutom za še mogoče ali že nemogoče.

Dostojen in iskren tudi ni podlegel skušnjavi sprenevedanja. Za vsako ceno popularen že od nekdaj ni želel biti. Čeprav z glasbenim slogom kajkrat ni naletel na razumevanje, pa mu bodo morda tudi njegovi kritiki priznali vsaj eno veliko odliko: da ima njegova glasbena govorica čar neposrednosti, dar govora, da gre do srca.

“Podariti človeštvu nekaj novega, svežega, lepega, ali ni to daleč nad vsem, kar ti lahko ponudi zgolj materialno naravnano življenje, kakor ga živi večina ljudi,” pravi skladatelj.

Seznam njegovih uspešnih skladb je dolg, večina orkestralnih del je posnetih na zgoščenki, kaseti ali pa še na klasični plošči, kakor na primer eno njegovih osrednjih del, kantata Ravensbrueck, za katero je leta 1989 prejel Prešernovo nagrado mesta Kranj. Poleg tega je bil leta 1994 odlikovan tudi z Župančičevo nagrado.

Gospod Ajdič, kar na začetku zelo neposredno vprašanje: od česa živite?

Pred leti sem ustanovil firmo, ker sem videl, da možnosti komercialnega razvoja pri Državni založbi Slovenije, kjer sem bil zaposlen, zame niso več dane. Od skladateljevanja ne morem živeti. Če želim živeti normalno življenje, moram delati kaj takega, kar prinaša materialne dobrine. Res pa je, da se mora človek razdajati na vseh mogočih področjih. In to tudi počnem. Vsako stvar moraš delati pošteno, iskreno in zagnano, da obrodi sadove. Menim, da ima trgovanje stične točke z ustvarjanjem, ker je tudi tu neprestano treba iskati nove ideje in oblike. Podobno kot pri komerciali je treba tudi pri ustvarjanju imeti vedno nove zamisli, kaj bi lahko kje prodali. V osnovi, v delovnem zagonu torej, obstaja stična točka. Res pa je, da tudi tu ne znam propagirati svojih koncepcij. Težko komu rečem oziroma nočem reči: “Poslušaj, tu imam skladbo...“ Nekateri dajo za propagando res vse od sebe, predvsem zabavnjaki. Sam pa preprosto nimam srca, da bi delal reklamo zase na televiziji, v časopisih in še kje. Če moje delo izvajajo, če o tem pišejo, sem avtorju, novinarju, dirigentu, izvajalcu ali koncertnemu mojstru hvaležen. Ko sem bil še majhen in sem igral klarinet, sem si rekel: “Bog ne daj, da me kdo sliši!” Tudi če je bilo poletje in notri najbolj vroče, sem vse zaprl, samo da bi kdo ne slišal, kako igram. Zdelo se mi je, da je to pač moje, intimno. Občutek imam, da mi ljudje, ki poslušajo mojo skladbo, vidijo v dušo. Da mi gledajo v srce, skozi vse pore, in mi zato ne more biti vseeno. Ko poslušaš neko skladbo, se soočaš z njenim avtorjem, z vsemi njegovimi podrobnostmi. V takem trenutku noben avtor ne more biti povsem miren, če le ima v sebi še kanček nežnosti, ljubezni do te skladbe. Vsakdo v občinstvu premišljuje po svoje, vsak glasbo posluša drugače, vsak jo po svoje razlaga, vse to je subjektivno. Kdo v skladbi kaj čuti, drugi nič, tretji pravi, da je slaba, ker preprosto ni razumel vsebine. Iz vseh teh razmišljanj potem povzameš odmeve, ki si jih s svojim delom sprožil v ljudeh. Priznati moram, da sem izredno zadovoljen, kadar ujamem, kako občinstvo moje skladbe z zanimanjem posluša, in zelo sem vesel, da so moje sedanje skladbe med izvajanjem v Cankarjevem domu poslušali z grobno tišino, to pomeni, da se je vsakdo od prisotnih poglobil v vsebino glasbenega izraza, da se je soočil z mojimi zamislimi. In v tej tišini, tem miru, tem razmišljanju občinstva najdeš zadovoljstvo. To je bistvo, srž zadeve. Kritika posameznega glasbenika ali kvazimuzika ali kogar koli, ki piše kritike, me ne zanima. Zanima me občutje ljudi, ki so na koncertu, in njihov odziv na glasbo. To je tisto, kar kaj pove o sprejemanju ali odklanjanju dela.

Kakšna pa je bila vaša pot do skladanja? Niste na začetku pisali zabavne glasbe?

Že od samega začetka, ko sem se še učil klarinet na glasbeni šoli, sem igral malo po svoje, nekoliko drugače piskal, po svoje zavil. Seveda sem se moral učiti osnovnih elementov inštrumenta, a že tedaj sem rad kaj po svoje odigral. Kasneje sem se učil še klavir in že v tistem času sem poskušal marsikaj zapisati in igrati drugače. Mnoge od teh stvari so mi bile všeč, pa ne, ker so bile moje, ampak zato, ker so bile nekoliko drugačne. Že na samem začetku se nisem želel soočiti z neko tematiko, češ: to je vendar skladba nekje med Mozartom in Beethovnom. Ne, drugače sem čutil, želel sem si lastnega sloga, in to me je gnalo naprej. Seveda sem najprej, kakor vsak mlad fant, želel biti uspešen, in sem na primer pisal popevke. Doživel sem tudi nekaj uspehov, ena od teh pesmi je bila celo sprejeta na festival Slovenska popevka. Besedilo zanjo mi je napisala Katja Špur, bila je melodična, skratka čisto spodobna popevka. Potem sem hotel pisati več in več, in ko sem končal študij klarineta, sem se vprašal, kaj sedaj. Mar naj bi poučeval na šoli? V orkestru nisem dobil mesta in odločil sem se, da se bom vpisal na kompozicijo k profesorju Kreku. On mi je potem dajal napotke, nikoli mi ni vsiljeval svojega velikega znanja, temveč je hotel iz mene dobiti to, kar je mojega. S takim usmerjanjem mi je ogromno pomagal. Osnovno znanje dobiš v šoli, kako pa se razvijaš naprej, je odvisno od posameznika. Vem, da so nekateri skladatelji, ki so tu končali študij, odšli na izpopolnjevanje v tujino in od tam prinašali nove ideje, a sami kakšnih posebnih zamisli niso imeli. Meni pa se zdi, da je za skladatelja najpomembneje, da ima lastne ideje, ki jih po svoje oblikuje, saj mu le to pomaga naprej in samo to tudi ostane. Pisati v slogu starih mojstrov je zame nesmisel, bolje se mi zdi napisati kaj lastnega. V skladbe poskušam vdihniti čas sodobnosti, čeprav sem v osnovi tradicionalist. Če bi me vprašali, katero moje delo mi je najbolj všeč, bi odgovoril, da tisto, ki je najnovejše. A vsako odraža čas, je del velikega mozaika, ki ga počasi sestavljaš. Kot klarinetist sem začel pisati skladbe za klarinet, nadaljeval pa sem z orkestralnimi deli. Čutil sem se dovolj sposobnega, da napišem tudi kantato. Tako menim, da je Ravensbrueck ena mojih najboljših skladb. Poskušal sem se tudi s simfonijo; glede na to, da zdaj končujem tretjo po vrsti, se mi zdi to lepa nadgradnja. Morda bi lahko napisal tudi klavirski in violinski koncert, zdaj pa se mi zdi, da sem sposoben napisati še kaj večjega, recimo opero.

Andrej Feining