Alvin Youngblood Hart

Vera v blues

Koncerti akustičnega bluesa v naših krajih niso ravno pogosti, zato si bomo nastop Alvina Youngblooda Harta 24. novembra v Cankarjevem domu dobro zapomnili. Hart obožuje glasbo Charleyja Pattona in Leadbellyja, izvaja pa tudi pesmi drugih avtorjev. Njegov ljubljanski koncert seveda sploh ni bil popoln - če sem iskren, me je prepričal samo v kakih štirih skladbah - vendar moramo vedeti, da verjetno niti nastopi starih pevcev bluesa v zanikrnih beznicah niso bili vedno odlični. Potovanja od enega do drugega prizorišča so bila tedaj še bolj naporna, nadobudni mojstri pa so se za snemanja v hotelskih sobah običajno le bolje spočili. S Hartom sva se pred koncertom pogovarjala v studiu Radia Slovenija.

Je blues v tvoji družini tradicija?

Moja družina je bila vedno povezana z njim, saj prihajamo iz Mississippija, iz dežele, kjer brez bluesa ne gre. Predvsem očetova družina je bila glasbena; njegova mama je igrala klavir in vsi strici so igrali klavir ali kitaro; tudi moja prababica je bila navdušena glasbenica, samouk na klavirju. Glasba me je torej v življenju spremljala ves čas. Moji predniki iz Mississippija, od koder prihaja blues, so gotovo pripomogli, da sem se začel ukvarjati s takšno glasbo. Prvi blues, ki sem ga slišal, je bil verjetno blues B. B. Kinga, podobno kot večina ljudi po svetu, ki se je prav ob glasbi B. B. Kinga seznanila s to zvrstjo. Na začetku je imel name velik vpliv Jimmy Reed, vendar sem raziskoval naprej, da bi ugotovil, kdo je bil še dober. Starši so mi pripovedovali o Howlinu Wolfu in Muddyju Watersu. Kot najstnik sem šel celo na koncert Muddyja Watersa in moram reči, da je name tedaj naredil močan vtis. Kot mladenič sem veliko poslušal tudi soulovski gospel, izvajalce, kot je Sister Rosetta Tharpe, pevka in kitaristka, ki je na nek način vplivala name. Če poslušaš njeno glasbo iz šestdesetih let, tedaj je sama igrala na električno kitaro, spoznaš, da je bila pred časom. Lahko bi rekel, da ne bi bilo nič nenavadnega, če bi vplivala celo na Jimija Hendrixa. Bila je ostra.

Gotovo še danes obiskuješ Mississippi. Povej mi kaj o tej pokrajini.

Mississippi je lepa poljedelska dežela, poraščena z gozdovi in posejana z rekami in jezeri; tja sem v šestdesetih letih odhajal na obiske k babici. To je bilo obdobje, ko so bili avtomobili redkost in je le redkokatera hiša imela vodovod. Kljub temu mi je bilo tam zelo všeč, zato sem se veselil obiskov. Ko sem odrasel, sem se tja preselil za tri leta in pol, in če je mogoče, se v Mississippi rad vračam. Tam zdaj živijo moji starši.

Kaj ti pomeni blues?

Blues je način življenja. Ko poslušam stare bluesovske pevce, kot sta Leadbelly in Charley Patton, je to zame nekakšna religija. Občutkov ob poslušanju pravzaprav ne znam niti razložiti. Blues je zame skoraj kot vera. Vpliv bluesa je gotovo navzoč v vsej ameriški glasbi, čeprav ga nekateri želijo zanikati, ga prikriti in mu ne dajejo spoštovanja, ki si ga zasluži.

Kdaj si začel igrati blues?

Kitaro sem začel resneje vaditi okoli leta 1978, ko mi je bilo 15 let. Do tedaj sem jo vzel v roke le enkrat na teden. Od petnajstega leta naprej pa redno igram vsak dan. Začel sem v svoji sobi ob ploščah. Ko sem hodil v šolo, so moji starši pogosto menjali službe, zato smo se veliko selili. Tako sem bil vedno novinec. Nisem imel priložnosti spoznati druge otroke, prosti čas sem tako preživljal ob kitari. Moja kitarska sloga sta bila predvsem blues in rock’n’roll. Želel sem igrati kot Son House in Robert Johnson, učil pa sem se tudi Jimija Hendrixa in pesmi skupine The Rolling Stones. Peti sem začel v šoli, ko mi je bilo 11 let. Čeprav nimam dobrega glasu, sem rad prepeval. V vseh teh letih, ko sem se poslušal in se snemal, sem počasi spoznal, kaj mi je v mojem glasu všeč in kaj ne. Dobre stvari sem skušal obdržati, tistega, kar mi ni bilo všeč, pa sem se skušal znebiti. Zame je bilo to zabavno in razburljivo obdobje; velikokrat premišljujem o tistih časih.

Povej mi kaj o svojih kitarah?

Nekoč sva se z ženo lotila štetja najinih kitar. Bilo jih je 53. Žena je prišla v Ameriko pred petimi leti; ima izjemen občutek za popravljanje in obnavljanje starih kitar. Večina mojih kitar je bila podobnih tistim, ki so jih imeli veliki bluesovski glasbeniki, kot sta Charley Patton in Blind Lemon Jefferson. To so bile kitare znamke Stella, inštrumenti, ki niso bili dragi, naročili so jih lahko po pošti, zanje pa so plačali 2 dolarja, to tedaj ni bilo tako malo. Vendar so si z igranjem izdatek hitro povrnili. Uporabljam tudi kitaro z resonatorjem in različne 12-strunske kitare, tako imenovane kitare Mexican 12-string, na katere je igralo veliko bluesovskih glasbenikov v dvajsetih in tridesetih letih z Blind Williejem McTellom in Leadbellyjem na čelu. Igranje na 12-strunsko kitaro je neke vrste pozabljena umetnost.

Zakaj imaš raje akustični blues? Ali pišeš samo v tem slogu?

Večinoma mi je bolj všeč akustični blues; ne znam natančno razložiti zakaj, vendar mislim, da je bolj osebna glasba, saj poslušaš enega glasbenika, takšna glasba pa ti veliko da in lažje jo je razumeti. Zadnje čase je za akustični blues veliko zanimanja; prihaja vedno več mladih ljudi. S solističnim akustičnim bluesom se intenzivno ukvarjam od leta 1984, ko mi je bilo 21 let. Tedaj sem tudi začel pisati pesmi. Govorijo o vsem tistem, za kar lahko najdem rimo. Moje pesmi so različne, nekatere imajo šaljivo vsebino, v drugih pripovedujem o osebnem življenju, o izkušnjah s starši in starimi starši, o življenju na podeželju in podobnih stvareh.

Se ti zdi radio pomemben za predstavitev tvoje glasbe?

Ne vem zagotovo, kajti glasbe, kot je moja, ne slišiš pogosto na radiu. Vendar so izjeme, so ljudje s posebnimi oddajami, v katerih predstavljajo tudi glasbo, podobno moji. S svojo glasbo sodim bolj v glasbeno podzemlje. V Ameriki je bluesu vdano občinstvo; dogajanje na tem prizorišču redno spremljajo. O izvajalcih, kakršen sem jaz, po navadi preberejo v revijah ali pa me slišijo na koncertu in o tem potem govorijo svojim prijateljem. Mislim, da se informa­cije prenašajo predvsem z ustnim izročilom.

V repertoarju imaš veliko pesmi drugih avtorjev. Kako si jih izbral? Zdi se mi, da imaš rad glasbo Walterja Vinsona.

Večino teh pesmi igram že 10 ali 12 let. Tako z lahkoto izberem tiste, ki jih igram bolje. Imam nekaj svojih najljubših izvajalcev in po navadi njihove pesmi igram najbolje. Najbolj se vživim v pesmi Leadbellyja in Charleyja Pattona. Tudi Walter Vinson je bil velik kitarist, vesel sem, da si ga omenil. Walter Vinson in Lonnie Chatman sta bila Mississippi Sheiks. Walter je igral na kitaro, Lonnie na gosli, včasih pa se jima je pridružil Lonniejev brat Bo Carter, ki je igral na mandolino in gosli. Občasno so se jim pridružili tudi bratje iz številne družine Chatman. Walter Vinson je napisal nekaj čudovitih bluesov, imel je dobra besedila, in čeprav sta z Lonniejem pogosto nastopala sama, je bila njuna glasba zelo bogata. To je bil zame najbolj impresiven blues, kar sem ga slišal. Tisto goslanje! Danes nihče več ne zna tako goslati.

Kako je bilo snemati s Tajom Mahalom in Juniorjem Wellsom?

Bilo je zelo zabavno. To je bil prvi od petih snemalnih dni, kolikor smo jih potrebovali, da smo posneli to ploščo. Taj Mahal je bil tedaj v San Franciscu. Dobila sva se večer pred snemanjem in zaigrala pesmi, ki sem jih želel posneti z njim. Prihodnji dan smo že snemali. Tudi snemanje z Juniorjem Wellsom je bilo zelo prijetno. Producent je v studio povabil celo vrsto slidovskih kitaristov. Snemali smo v prijaznem studiu - nekoč je bil to skedenj - v Louisiani tik ob reki. Zelo smo se zabavali in Junior je užival, ko je gledal vse tiste mlade bluesovske glasbenike, kako so igrali vsak v svojem slogu. Mislim, da mu je bilo zelo všeč. Užival sem in menim, da plošča zveni dobro.

Na Radiu Slovenija pripravljamo cikel oddaj o Lightninu Hopkinsu. Kako čutiš glasbo tega pomembnega umetnika?

Mislim, da je velik bluesman. Lightnin’ Hopkins je bil neke vrste most med starim slogom country-bluesa, kakršnega je igral Blind Lemon Jefferson, in novim električnim slogom, ki je šele prihajal. Hopkins je bil nekje vmes. Naredil je nekaj čudovitih stvari, nekaj najbolj rockerskih solističnih bluesov.

Kakšno vlogo so odigrali pevci bluesa iz Mississippijeve Delte? Imaš svojega najljubšega pevca iz Delte?

Mislim, da so prav pevci bluesa iz Delte pos­tavili kitaro v ospredje. Če ne bi bilo izvajalcev, kot so bili Charley Patton, Willie Brown in Son House, ne bi bilo niti Buddyja Guya, Jimija Hendrixa, Stevieja Raya Vaughana in podobnih. Kitari so dali pomembno mesto, ki ga ima danes v rock’n’rollu. Vendar težko rečem, kdo je moj najljubši glasbenik iz Delte; to se spreminja skoraj vsak dan. Na seznamu, dolgem miljo, so Charley Patton, Mississippi Sheiks, Leadbelly in veliko drugih izvajalcev iz tega obdobja, ki niso igrali bluesa in prihajajo iz drugih krajev. Obožujem mehiško kavbojsko glasbo. Leadbelly je bil kralj 12-strunske kitare, Lydia Mendoza, zelo vplivna glasbenica, pa je bila kraljica 12-strunske mehiške kitare.

Kakšne načrte imaš za prihodnost? Imaš mogoče kaj neizdanih posnetkov?

Posnel nisem nič drugega iz preprostega razloga, ker nisem imel denarja, pogodba z založbo pa tedaj še ni bila podpi­sana. S prispevki nekaterih ljudi mi je komaj uspelo posneti pesmi za ploščo. Kljub temu si ves čas prizadevam pisati nove pesmi in se učiti dobrih starih bluesov. Upam, da bom kmalu posnel novo ploščo; tudi ta bo bolj ali manj akustična, verjetno pa malce drugačna, saj bo na njej mogoče tudi nekaj mehiških pesmi.

Jane Weber