Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Terens Štader

The Chrome Cranks

Diabolično!

Že na prvencu, istoimenski veliki plošči iz leta 1994, so imeli newyorški The Chrome Cranks jasno vizijo. Na drugi veliki plošči so bili še preciznejši in časovno bolj tempirani, na tretjem albumu Love In Exile pa so zasijali z vso mogočnostjo. In vendar so ostali izven zakona.

Ravno takrat, ko smo pričakovali, da bodo na drugem ljubljanskem koncertu eruditsko narejeno godbo s tega albuma posredovali mojstrsko uglajeno, so jo ravno nasprotno podivjano in neusmiljeno razrezali in so nas vrnili tja, kjer so nas ob prvi priložnosti pustili, v urbanem emocionalnem peklu.

The Chrome Cranks usmerja Peter Aaron, kitarist in pevec v družbi Williama Weberja, solo kitarista, nekdanjega člana G. G. Allinovih Murder Junkies, basista Jerryja Teela, nekdanjega kitarista pri Honeymoon Killers in Boss Hog, ter Boba Berta, bobnarja, znanega po delu v Sonic Youth. Na albumu Love In Exile so že res pustili kri, nikakor pa niso izstrelili vseh nabojev. V kreativni zastavitvi plošče so šli tako v širino, da so veliko streliva obdržali v rezervi in si tako pustili možnost, da nas v prihodnosti ponovno ponosno presnetijo.

Če se bo to zares zgodilo, se bo koristno spomniti, da gre za skupino, ki zase trdi, da jih je za ta posel izbral rock'n'roll sam.

Kakšen album ste želeli narediti?

William: Želeli smo, da bi bil različen od dosedanjih dveh. Prvi je grob in zelo neposreden. Drugi, Dead Cool, je bolj mračen.

Peter: Rekel bi bolj hipnotičen. Želimo, da bi naše plošče zvenele različno ena od druge, a bi vendarle obstajalo nekaj, kar jih veže. Na albumu Love In Exile smo želeli uporabiti paleto raznovrstnih zvokov. Presenetili smo ljudi, ki menijo, da smo zaklenjeni v en žanr ali stil. Želeli smo pokazati, da lahko vzameš določen slog in z njim narediš več stvari, kot si ljudje mislijo. Prav tako smo si želeli, da bi bil album Love In Exile nekaj, kar je dejansko "cool" poslušati. Nismo toliko skrbeli, da bi plošča predstavljala, kako zvenimo v živo.

Nekdo je omenil, da je Love In Exile konceptualen album.

William: To lahko rečeš za katero koli ploščo.

Peter: Vsaka velika plošča Ramonesov je potemtakem konceptualna. Kar se mene in sploh cele skupine tiče, so bile vse pesmi napisane v določenem obdobju in je album zaradi tega neke vrste fotografija tistega, kar smo počeli v tistem obdobju. V tem smislu je konceptualen.

Naveden si kot avtor celotnega gradiva.

Peter: Tu je potreba razlaga. Gre za to, da sicer prinesem hrbtenico pesmi, potem pa vsi skupaj nalagamo meso okoli tega. Zvok skupine The Chrome Cranks definira tisto, kar vsak od nas igra in dela.

Gre za štiri osbenosti.

Peter: Ja. Zelo distinktivne, razpoznavne.

Vsaka s svojim slogom.

Peter: Definitivno.

Naslov plošče Love In Exile hočeš-nočeš spominja na naslov Exile On The Main Street.

Peter: Mislim, da so ljudje to izpostavili, ker oba naslova vsebujeta besedo exile. Kar se mene tiče, sem imel v mislih klasičen naslov plošče, ne pa kičast naslov, kakršni so trenutno v modi.

Ali naslov plošče odraža vaše čutenje življenja v New Yorku?

William: Gre za našo izkušnjo, ki se prav toliko odraža v življenju na splošno.

Peter: To je nekaj, s čimer se lahko vsi identificiramo. Ni groznejše stvari, kot je nezaželena ljubezen ali to, da imaš vse te intenzivne občutke, s katerimi ne veš, kaj narediti. To je nekaj, kar vsi čutimo v nekem trenutku življenja, nekaj, s čimer se vsi lahko povežemo. Naslov ima obenem prizvok, ki se nanaša na blues in koreninsko glasbo nasploh, ampak zelo megleno. Tako gledamo na našo glasbo. V njej je dosti posrednega dotikanja zapuščine, dosti referenc.

Opisali so vas kot misteriozne!

Peter: To je element, ki ga je mogoče zaslediti pri nekaterih aspektih ovitkov naših albumov. Osebno, ko pridem v stik s čim takšnim, me to le dodatno privlači. Sicer pa nismo skupina, ki ne daje imen na ploščo ali ne objavlja fotografij. Mislim, da v tem smislu obstajajo veliko bolj misteriozne skupine od nas.

Ali so kakšni od vaših posnetkov nastali pod vplivom drog?

Ne, ne, ne.

Kaj vas potemtakem poganja?

William: Kava. Kofein.

Peter: To, pa adrenalin, hormoni...

William: Pritisk založbe...

Kakšen naj bi bil vaš nastop v živo, da bi bili vsi zadovoljni z njim?

William: Hranijo nas odzivi občinstva.

Peter: Želim dobiti kakršno koli reakcijo od občinstva, najsi bo tudi negativna. Sicer pa se le obrobno zavedam tega, kar se dogaja z občinstvom. Ko nastopam, se izklopim in se ne spomnim stvari. Sem v neke vrste zamegljenosti. Koncerti mi ponavadi zelo hitro minejo. Pogosto je tako, da manj se spomnim nastopa, boljši je bil. Veliko je povezano z dejstvom, da brž, ko začnemo igrati, postanem nekaj drugega. Nekaj me rine v to drugo. Sicer ne vem, kako je za druge. Če dobimo nekakšen odgovor od občinstva, nas to zagotovo potiska še bolj naprej. Sicer pa me stvar vedno bolj zanima, če se dobro zabavam in če je vse tako, kot je treba.

William: Igrali smo tudi v majhnih prostorih s slabim ozvočenjem. Ampak vedno veš, ko pride do vklopa. Ko smo mi trije složni z Bobom na bobnih in Jerryjem na basu, če Pete dela svoje spredaj in mi trije podpiramo tisto, kar on počne, njegovo norost ali kar koli že, enostavno veš, kdaj funkcionira in kdaj ne.

Kaj je za vas najpomembneje v zvezi z The Chrome Cranks?

William: To je moje prevozno sredstvo, s katerim se lahko izrazim skozi glasbo, skozi igranje, skozi produkcijo.

Peter: Lahko se izrazim in vplivam na ljudi. Dam si oddiha. Ponudim si izhod. Dobivam reakcijo od ljudi, hkrati pa vržem iz sebe stvari, ki se jih moram znebiti. Odlično je, ko se ljudje dobro zabavajo, ampak bolj skrbim, da se sam dobro zabavam, da sebe zadovoljim. Mislim, da se bo ljudem tako ali tako dopadlo, le če meni samemu uspe to doseči.

Terens Štader