Eric Ericson ali …

O zborovodskem tečaju, ki bi lahko uspel

Resnica je, da vsako podstrešje, tudi glasbeno, potrebuje prepih. Morda ne prav laskavo zame, če povem, da s tem podstrešjem merim na svojo glavo, vendar verjamem, da večina ljudi pozna tisti občutek, ko je dela in obremenitev preveč, ko so baterije tik na tem, da pregorijo, in ko se človek v obupu obrača naokrog, da bi našel kakšen napajalnik in se za nekaj časa priključil nanj.

Morda niso bili ustvarjeni v ta namen, ampak glasbeni tečaji so v takšnih trenutkih idealna pogruntavščina. Za nekaj časa spremeniš okolje, se sicer podvržeš izobraževanju, vendar je to prijazno skrito za vsemi živahnimi dejavnostmi: preprosto odpreš čute in jim pustiš, da srkajo vse, kar se dogaja v okolici, možgani pa ta čas neopazno beležijo informacije. Kar počneš, postane del tebe, še preden se zaveš, in ko se čez kakšen teden dni vrneš domov, si nov človek, kar pokaš od energije, predvsem pa od novega védenja, ki navadno uspešno spremeni tvoje poglede na glasbo - vse stvari dobijo novo perspektivo. Oziroma - tako bi vsaj moralo biti, če je bil tečaj kolikor toliko dobro zamišljen in pripravljen.

V trenutku, kakršen je opisan v prvem odstavku, me je našla informacija, da bo imel v Nemčiji, v Alzenau v bližini Frankfurta, v začetku novembra dirigentski tečaj Eric Ericson. Ker sem pred letom dni zaradi odsotnosti zamudila tisti teden, ko je Ljubljana postala zborovsko središče sveta (in seveda s tem tudi Ericsona), sem zamudila priložnost, da bi v živo srečala človeka, ki me že leta izredno zanima. Sem zborovska pevka, ki je več kot dve tretjini svojega nekajindvajsetletnega življenja preživela v zaporedju šestih različnih zborov in na lastni koži izkusila vsaj devet dirigentov. Kot ima pač vsak svoje dobre strani, ima pač vsak tudi slabe. Morda je prav zaradi slednjih ta misteriozna oseba Eric Ericson tako burila mojo domišljijo. Po pripovedovanjih sodeč je gospod alfa in omega svetovnega zborovstva, od vseh strani sami superlativi, vsi tako radi govorijo o Ericsonovi osebnosti, o njegovih izvedbah, o njegovem zboru, "ki je resnično...". Namesto treh pičic na koncu sledi neizgovorjeni presežnik, ki naj bi pač ponazoril, kako je vse skupaj - neizgovorljivo. Pri tem se je pravzaprav izkazalo, da je moja domišljija precej borna. Ni si znala naslikati niti Ericsonove podobe, niti načina njegovega dela, niti predstavljati, kako zveni resnično dovršena izvedba kakšne zborovske glasbe. Ni šlo drugače, bilo je jasno - Ericsona je pač treba videti. V tem življenju.

Lepo bi bilo, če bi se dalo pustiti ob strani materialne zadeve, vendar vsi vemo, da je, preden greš na pot, navadno potrebno nekoliko tekati in si iskati sponzorjev. K sreči so bila vrata na ZKOS-u v Celju in na GMS v Ljubljani odprta, nekoliko pa so poleg lastnih sredstev žepe napolnili tudi večni sponzorji - starši. Tako sva se drugega novembra 1996 z mojo sedanjo dirigentko Bernardo z vlakom odpravili na sever. Obe sva bili prijavljeni kot pasivni udeleženki tečaja. Ona je Ericsona že videla v Ljubljani in si je obetala novih tehničnih prijemov, jaz pa sem si želela predvsem potešiti neznansko radovednost, ki je z vsakim prevoženim kilometrom le še rasla, hkrati pa sem računala, da bom odnesla še kakšno osnovo iz dirigiranja, kar mi bo lahko le koristilo.

V Alzenau je bilo vse (prevozi, bivališče, hrana) prekrasno urejeno, kot pač Nemci znajo. Na Ericsona pa je bilo potrebno nekoliko počakati, saj je prva dva dneva vodil delavnico ameriški muzikolog Joshua Rifkin, ki je v popolni nemščini predaval o Mozartovi glasbi v salzburškem času in za nameček pripravil tudi koncert nekaterih del iz tega obdobja. Tudi tisti dan, ko naj bi pričel z delom Ericson, je bilo dopoldne treba počakati, ker je želel maestro najprej preveriti, ali so aktivni udeleženci dobro pripravljeni. Zavoljo tega je bilo dan prej nekoliko živčnosti, vendar se je vse izteklo dobro - in kako se tudi ne bi, saj so porisane in popisane partiture kazale, da so vsi kolegi zadevo vzeli smrtno resno. Aktivnih udeležencev je bilo šest, pasivnih pet. Od tega sva bili midve z Bernardo edini tujki (in najini medsebojni posveti v slovenščini so povzročali veliko radovednosti), poleg tega pa sva s študentom glasbene pedagogike iz Berlina Ralfom tudi močno znižali starostno povprečje udeležencev. Program, ki ga je izbral Ericson, se je v veliki meri pokrival s programom, ki ga je delal na tečaju za delo s komornimi zbori v Ljubljani, se pravi program iz devetnajstega in dvajsetega stoletja, kar se da narodnostno pisan:

Grieg, Hvad est du dog skjön; Bartók, Štiri slovaške narodne pesmi; Poulenc, Exultate Deo; Pizetti, Il giardino di Afrodite; Martin, zbori s pesmijo Ariel iz Shakespearovega The Tempest; Webern, Entflieht aus leichten Kähnen; Lindholm, Motto, Canto LXXXI (Ezra Pound); Rautavaara, Kaksi laulua Vigiliasta (Dva odlomka iz vigilij).

Razen prvega dne smo jutranja ogrevanja pričenjali z dirigiranjem improvizacij na znano kavarniško glasbo, ki jo je za klavirjem produciral gospod Ericson in s tem sprožil vsesplošno dobro voljo, hkrati pa nas je vodil od preprostih primerov do dirigiranja zapletenih ritmov. Nato smo študirali partiture, vmes pa se nam je pridružil zbor. Takrat so nastopili aktivni kolegi, ki so na vsaki od "seans" po Ericsonovem razporedu dirigirali eno od skladb - nikoli isto. Na vsake tri skladbe smo napravili nekoliko predaha, spili sokove in se zagnali naprej.

Seveda je Ericson napravil name izreden vtis, in to ravno na najboljši način, kar jih je. Nobene pompoznosti, nobenega pridiha fame, moji čuti so najprej nekoliko bojazljivo zatipali, nato pa so si oddahnili in globoko zadihali - jasno je postalo, da je Ericson popolnoma navaden človek. S severnjaškim nadihom, če smem dodati, nekakšna mešanica med Eskimom in Vikingom. Kmalu zatem je postalo jasno celo, da je zelo prijazen človek. Ko sva povedali, da sva študentki iz Ljubljane in da prinašava pozdrave Tomaža Faganela, se je mojstru obraz razsvetlil in hitel je povpraševati po Sloveniji. Kar pa se tiče njegove strokovne plati - spustila bom tri pičice v zameno za nenapisane presežnike. V čem je finta? Gre za eno in edino stvar - temu človeku je preprosto kristalno jasno. Obrazložitev: na tehnični ravni ni zaprek, partitura mu je jasna, ima jo v glavi, ve, kaj hoče. Vendar najboljše šele sledi. Vse našteto zna tudi tako pokazati z rokami in izrazom, da vsakomur, ki ga gleda, postanejo stvari ravno tako jasne kot njemu. Nobenih odvečnih zviranj in vijugastih kretenj, ki zavajajo - kratko, jasno, eksaktno, ob tem pa ti njegove roke dajo izredno veliko časa za vdih (ker diha s tabo oziroma ti z njim), nikamor se ne mudi, nikjer ni nobenih vozlov. Zveni precej preprosto, vendar očitno ni. Takrat šele nastane tisto, čemur rečemo Glasba.

...kaj ga je pri tem oviralo...

Veriga je tako močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Na našem tečaju je bil ta nesrečni delec študijski zbor. Komorni zbor iz Prage, ki po pripovedovanju enega od tenoristov deluje brez dirigenta, je zbor solidnih profesionalcev. Njihovo delo poteka tako, da skladbe "prebere" vsak sam doma, nato pa se domenijo in nekoliko povadijo še skupaj. Menda je bil problem prav v slednjem. Očitno so pevci pozabili, da je tečaj namenjen mladim dirigentom, ki naj bi pilili svojo dirigentsko tehniko, ne pa njim samim, da bi usvojili skladbe, ki so bile na programu. Nekoliko je bilo videti, da so nekateri vadili doma, vendar so prvič peli skupaj na vaji z Erisconom večer pred začetkom tečaja. Naslednji dan so nekatere skladbe peli kar a vista. Koliko je treba krivdo za to pripisati tudi organizatorjem, ne vem, vendar so pevci partiture nekaterih skladb dobili šele na kraju samem.

Na kratko torej, zbor ni bil pripravljen. Kaj iz tega sledi, je jasno. Tečaj, na katerem naj bi mladi dirigenti preizkušali moč in povednost svojih rok in teles, se je sprevrgel v korepeticije za zbor. Da je delo tečaja sploh lahko potekalo, gre zahvala železni volji nekoliko ozlovoljenega Erica Ericsona, ki je vztrajal na tem, da obdelamo vse skladbe s sporeda, če že ne s petjem, vsaj z ritmiziranjem ali z igranjem na klavir. Vendar to na žalost ni to. Eno je, če dirigiraš pevcem, ki sledijo tvojim gibom, drugo pa, če dirigiraš pevcem, ki buljijo na list z notami. Eno je, če dirigiraš pevcem, drugo pa, če dirigiraš partituri. Eno je, če si ti tisti, ki vodi, drugo pa, če dirigiraš Ericu Ericsonu, ki igra klavir - v tem primeru seveda dirigiraš tako, kot igra Ericson, namesto da bi bilo obratno.

Nekateri udeleženci tečaja so bili zaradi tega nekoliko razburjeni. Drugi so se, kadar je bilo treba ustaviti dirigentsko delo za to, da je zbor nekoliko povadil in da se je prvi alt navadil slišati drugi tenor kot pomoč za vstop, tolažili, češ, to je bistveno, zdaj vidimo velikega mojstra pri delu. To je bilo pravzaprav res, saj je Ericson izkoristil vsak trenutek za to, da je pokazal, kakšna bi bila napačna kretnja ter nato še različne možnosti kretenj za različne interpretacije. V odgovore na vprašanja tipa "Kakšna bi bila najboljša interpretacija?" oziroma "Kako bi vi dirigirali ta del?" se ni hotel spuščati. "To je stvar okusa," je bilo vse, kar se je dalo izvleči iz njega besed, nato je sledilo še več kretenj za še več različnih možnosti interpretacije.

...in kaj ga je rešilo.

V nekaterih trenutkih sta v predavalnici vladali vrhunska koncentracija in popolna sproščenost, če veste, kaj mislim. Vsi smo bili zatopljeni v partiture, vsakdo si je našel najbolj udoben položaj, eni so stali, drugi sedeli, stene pa so se tresle, ker je vse v sobi pelo in hkrati dirigiralo ali vsaj mahalo s svinčniki. Potrebno si je bilo zavihati rokave in razrahljati ovratnike. Občutek je bil toliko bolj krasen, ker je bilo jasno, da vsi v sobi sledimo istemu cilju. Četudi mogoče zaradi zbora to ni vedno zvenelo lepo, je med nami pela tista višja glasba, oživele so Ideje iz partitur. Skratka, naš tečaj je rešila Glasba, v sodelovanju z našim entuziazmom, k čemur je s svojo trmo prispeval predvsem Ericson.

Zato vsem, ki ga še niste videli, nasvet - ne pustite, da vas prijatelji, ki so ga doživeli, pitajo s tremi pičicami. Pojdite in si ga oglejte v živo. Menda bo vodil naslednji tečaj letos v Parizu. Zagotavljam, da boste potem bogatejši za... marsikaj.

Suzana Ograjenšek