Uspeh nove islandske opere

Gudrun in njena četrta pesem

Kopenhagen, suhi dok v vojaškem delu pristanišča, znanem po skritih arhivih KGB, polnih zaprašenih fotografij, posnetih z miniaturnimi kamerami in pretihotapljenih prek meja v diplomatskih kovčkih. 24. julija sedimo na premieri opere Četrta Gudrunina pesem islandskega skladatelja Haukurja Tomassona. Krvavo rdeča barva, ki obliva celotno predstavo, poudarja strast, slo in odrešitev skozi trpljenje in kolektivno željo po smrti. Gudrun se vrne na zemljo in se maščuje vsem, ki so ji za življenja storili kaj žalega, nato pa jo spet pogoltnejo morski valovi.

Predstavo, ki jo je postavila mednarodno sestavljena skandinavska skupina umetnikov, je tisk pohvalil kot briljantno uprizoritev in vrhunec operne ponudbe v lanski evropski kulturni prestolinici - delo, ki v prostoru in času združuje staro in novo, kjer se srečujejo različni žanri, kjer konceptualni svetovi zadevajo ob intenzivna čustva.

Kot pri Wagnerju je osnovna tematika mitologija. V zbirki staroislandskega izročila Edda so trije kvadi oziroma pesmi, ki so jih v različnih obdobjih napisali trije različni, danes neznani pesniki. Skladatelj pravi, da je pesnik tretje pesmi poznal prejšnji dve in ju deloma povzel v svoji. Tako je Haukur Tómasson Četrto pesem ustvaril kot nadaljevanje prejšnjih treh. Gudrun v operi zapoje le trikrat, njena “četrta pesem” pa je pravzaprav opera kot celota.

Tomasson je kljub mladosti zelo uspešen skladatelj, eigar skladbe izvajajo po Evropi in tudi v Združenih državah Amerike. A uspeh Četrte Gudrunine pesmi je vendarle presenetljiv, ker je to njegovo prvo zares veliko delo, njegova prva glasbena drama, ki poleg vsega podoživlja islandsko mitologijo, in to celo v originalnem jeziku.

Po premieri je Haukur Tómasson pripovedoval: “Pri postavitvi smo bili vsi v tej mednarodni ekipi zelo ambiciozni, vsak od nas je imel svoj pogled na uprizoritev. Najprej smo naredili dva poskusna posnetka, tako da sem lahko nekatere dele še revidiral in nekoliko spremenil. Končna verzija obsega uro petja in orkestralne glasbe. Vztrajal pa sem, da mora biti izvedba v islandščini in kljub napetim diskusijam sem uspel. Za nas Islandce sta naša zgodovina in mitologija nadvse pomembni, saj na drugih poljih nimamo kaj dosti pokazati. Nimamo veličastnih zgodovinskih spomenikov, nimamo baročne glasbe in ne starih slik. Naša kulturna dediščina so sage in poezija Edde, naš način življenja in odzivanja je tesno povezan s temi staroveškimi povestmi in pesmimi, najbrž še veliko bolj, kot se zavedamo. Zaradi izolacije Islandci že tisočletja govorimo isti jezik, na katerega je imela nekaj vpliva edino danščina, zato smo toliko bolj navezani nanj...”

Danes 36-letni Haukur Tómasson se je, kot večina islandskih skladateljev, izpopolnjeval v tujini. Po končanem koledžu v Rejkjaviku, kjer je študiral klavir in kompozicijo, se je najprej napotil na konservatorij v Koln, nato pa v Amsterdam na sloviti Sweelinck Conservatory. Leta 1988 je dobil štipendijo za izpopolnjevanje na kalifornijski univerzi v San Diegu, kjer je študiral pri Brianu Ferneyhoughu in Rogerju Reynoldsu. Sam pravi, da je bil do leta 1990, ko se je vrnil iz ZDA, močno pod vplivom študija, to se je čutilo tudi v njegovih skladbah iz tistega časa: “V univerzitetnem okolju razmišljaš in snuješ bolj teoretično, braniš stroge vidike - razmerja, zgradbo. Zadnje čase pa je v moji glasbi veliko več prostora za izraz, svobodneje obravnavam glasbeno gradivo, ne bojim se več tonalnih odnosov, melodičnih fraz. Od začetka devetdesetih čutim potrebo po komponiranju preprostejše glasbe.”

Kritiki trdijo, da so Tómassonova zadnja dela transparentnejša od prejšnjih, da pogosto ponavlja motive, da je razumljivejši. V operi kompozicijo gradi na dveh chaconnah, od katerih vsaka predstavlja eno od dveh nastopajočih družin. Čeprav v tem delu seveda ne gre za prave “leitmotive”, skladatelj posamezne like slika z določenimi melodičnimi linijami. Vtis celotnega dela je vsekakor presunljiv.

Četrta Gudrunina pesem bo kljub velikemu uspehu, ki ga je doživela v Kopenhagnu, verjetno ostala poslastica za redke srečneže, ki so jo imeli priložnost doživeti v suhem doku, kajti, kot pravi skladatelj, je komaj verjetno, da bi jo kdaj izvedli na Islandiji, ker tam ni dovolj velikih stavb. Uprizoritev namreč zahteva nekaj sto nastopajočih! Upajmo le, da bodo na Danskem izdali posnetek predstave, prek katerega bo delo vsaj zvočno dosegljivo širšemu občinstvu.

Islandija, severna deželica z visokimi gorami in toplimi izviri, ima izredno bogato glasbeno življenje. Največ Slovencev jo najbrž pozna predvsem po mali pevki z mogočnim glasom - Björk, ki jo imenujejo tudi “tehno-škrat”, medtem ko se v evropskih, zadnje čase pa tudi v ameriških glasbenih krogih uveljavljajo mnogi islandski glasbeni umetniki, na primer odlični ansambel Caput, ki kandidira za tokratno nagrado nordijskega glasbenega sveta. Vse več ugleda si pridobivajo tudi islandski skladatelji. Četudi vam zaenkrat imena, kot so Atli Heimer Sveinsson, Haflidi Halgrimsson, Karólina Eiriksdottir in Askell Masson ne pomenijo dosti, si jih velja zapomniti. Mnogi islandski skladatelji se zelo uspešno ukvarjajo tudi z elektronsko glasbo, od starejšega Magnusa Blondala Johanssona do mlajših Kjartana Olafssona in Porsteina Haukssona, ki je direktor novega centra za raziskave in umetnost s studiem za elektronsko glasbo.

Po članku Andersa Beyerja (Nordic Sounds) povzela Kaja Šivic