Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Roman Ravnič

Jani Kovačič

V discu Karamazovih

Rojen "o kresi" leta 1953, Ljubljančan, filozof, pedagog, kantavtor, Ježkov lavreat za leto 1996.

Najprej grdo vprašanje: zakaj poješ?

Ha, ha, ha! Ja, dolgo časa nisem hotel peti, zlasti ne svojih pesmic, potem pa sem se enkrat odločil, sorazmerno pozno glede na vse skupaj. Najprej za hec, nato dolgo časa nisem dobil nobene službe in hkrati sem bil tudi neskončno zaljubljen in potem se je rodilo dete, ki se je smejalo in vekalo, jaz pa nisem imel službe, pa sem pel zato, da smo imeli za kruh in mleko. Potem sem službo dobil in igral naprej, da je bil naš družinski proračun malo višji. Zakaj še pojem? To pa je zlasti zato, ker sem zrel in bi bilo škoda, če se tega ne bi slišalo. Zdaj je to že postalo del mojega življenja in nima več zveze ne s hecom ne z zaslužkom, je že zadovoljevanje nekih notranjih lastnosti, sposobnosti, značajskih črt, ki jih z leti razviješ - in potem ne moreš kar tako nehati.

Prav gotovo izhajaš iz teksta v muziko in ne obratno?

Kakor kdaj. Je pa nedvomno res, da je udarno melodijo zmeraj pametno združiti z udarnim refrenom, ki pa mora vsebovati štos; vendar mora imeti besedilo ne le pomen, ampak tudi zvočnost. Večina mojih tako imenovanih hitov ima tekste, ki so dnevni, agresivni, morda malo užaljeni ali zafrkantski, ampak preprosto nimajo poetičnih širin in pomenskih sporočil kot najboljše iz tega obdobja, kar sem posnel.

No, kadar je besedilo najprej in potem glasba, kaj jo pogojuje - ritem, občutje, ozračje...?

Rekel bi, da tema. Recimo, če govorim o mestu, potem uporabim urbano glasbo - jazz, rock; ko se govori o mladih ljudeh, moraš uporabiti moderno popularno glasbo, recimo techno, mogoče kakšen hard core, hause, pearljam pristop, to zelo paše zraven. Če gre za kaj starejšega swing, jazz; če opisuješ koga s kmetov, ko pride v mesto, se vzame kak ljudski motiv; lahko zaviješ štorijo v balado, v legendo iz starih časov. Tema narekuje stil in žanr glasbe.

Vedno poješ v živo, ker si rad neposreden?

Pop muzika se mora multiplicirati enopomensko neštetokrat, da ti pride in potem ne gre iz glave, tukaj pa je ravno drugače: človeka moraš peljati za sabo, to lahko samo tako, da si prepričljiv, playback vsekakor ni. Pri francoskih šansonjerjih je bend igral v živo preprosto zato, ker je moral spremljati interpretacijo, spreminjati tempo, dinamiko, točno tisto, česar pop muzika ne prenaša. Sicer pa - če danes zapoješ nekaj izpred dvajsetih let, je to čisto nekaj drugega, kot če vzameš playback iz tistih časov. Vsem svojim pesmicam "hitom" sproti spreminjam tekst, tako da je še meni zanimiv, da ga nadgradim, se malo pohecam z ironično distanco.

Si se kdaj formalno glasbeno izobraževal?

Začel sem s čelom, ki sem ga hitro opustil, in v gimnaziji sem začel s kitaro, zaradi sebe. In uspel sem narediti celo štiri razrede tega čuda, toliko, da sem se naučil note. To je bolj ali manj vse, kar se tiče formalne glasbene izobrazbe, ki jo država nudi.

Nekdo je rekel, da so za današnjo mladež najpomembnejše izobrazba, informacija in komunikacija!?

To nedvomno drži, zlasti za dobo medijskih čudežev, kot je internet in drugo, kjer dejansko vse skupaj tvori celoto. Rekel pa bi, da je kljub vsemu potrebna tudi neka veščina, obrtniško znanje, ki ga potrebuješ tudi, če sedeš za Internet. Deskanje, čudenje je super, a se vsakdo hitro naveliča, tudi mularija, in potem zahteva več, začne se iskanje in obvladovanje. Mulci hitro dojamejo, da brez nekih osnovnih obrazcev in osnov ne morejo daleč, priseganje na čisti talent ne gre, zato je izobrazba nujna. Večina pristane v minimalnem obrtništvu, ki ga zamenjujejo za talent. Informacija sama je vsaj zame hud problem - kaj sploh je. Če se že izobrazbo kot nekakšno veščino, nekakšen sklop znanj, ki so jim dana, še da umestiti, je sama informacija problematična, saj mora že vsebovati premislek vedenja in znanj. Dobesednost nič ne pomaga; kot pri igrici telefončki, če vsi prav slišijo, ni štosa. In tako je pri komunikaciji: če kdo ne zamoči, ni štosa. Pa vendar napaka še ni kreativnost. Komunikacija je nadgradnja prvih dveh z dodatnimi težavami. Glasba je komunikacija in ni namenjena sama sebi, ampak poslušalcu - strokovnemu ali versko blaznemu ali povprečnemu; brez sprejemnika je oddajnik nesmiseln.

Kaj misliš, kot pedagog, o ukinitvi glasbene in likovne vzgoje kot obveznih predmetov v zadnjih treh razredih prihodnjega osnovnošolskega sistema?

Preprosto: zmaga tehnične inteligence ali pa kratkovidne politike - Slovenija rezervat tehnoloških in tehničnih veščin, to je trend izvoljene oblasti. In zdaj ne bo nič bolje, kajti izvoljeni ne vidijo ne potreb, ne radosti. Še Prešerna bi spregledali, kot se mu je za življenja dogodilo. Občutljivost za te fine reči lahko izstreli Slovenijo v orbito, brez tega smo periferija, stotinka promila na borzi.

Ježkova nagrada, ki si jo dobil pred kratkim, sicer ni Prešernova, je pa vsaj bolj prešerna!?

To je najbolj prešerna od vseh nagrad. Nagrajuje neko vmesno področje, malo zanemarjeno, skoraj umetnost. To je nagrada za vse tiste, ki ravno zaradi področja, kot je zabavna glasba, šanson, humor, ne morejo dobiti kakšne višje nagrade. Radio je tudi edini, ki v to vlaga. Male (komercialne) radijske postaje, ki ničesar ne vlagajo v slovenski prostor, le uvažajo bleščice utrujenega kapitala. Vseeno je slovenska produkcija zelo napredovala, žal pa s cenzuro ne bomo prišli daleč. Publika je v povprečju podpovprečna: še vedno pada na prepovedano, pade na kvanto in na pretiran sentiment. Toda to je obdobje in večina preprosto ne zmore več. Ta nagrada opozarja na tisto več, boljše in najboljše v teh vodah.

Si zadovoljen s svojim dvojnim CD-jem Tretje uho, to je nekakšna retrospektiva?

Če povem po resnici, sem očaran z njim, ker se mi še po vseh teh letih kakšna stvar sliši tako moderno in kakšna ideja res dobra. Še zdaj ne vem, kako smo se je spomnili? To je presenečenost nad seboj, nad tistim, kar sem bil. Zdaj se poslušam kot kdo tretji. Vendar pa je prodajati nekaj, kar je že klasika (če lahko tako rečem), kot da je novo, grenko. Toda vse take in podobne retrospektive so izvrstna, nujna informacija in morajo biti stalno dostopne: vedno in povsod bi morali dobiti v knjigarnah Prešernove Poezije, zmeraj bi moral biti na razpolago Šalamunov Poker, slovenski klasiki, Kozinova Bela krajina... Morali bi imeti nekak fond naših kulturnih del kot železen repertoar vedno na razpolago v trgovinah, ne le za tujce.

Ob Tretjem ušesu je izšla tudi tvoja pesmarica Tretje oko - kratka zgodovina Slovencev 1977 - 1993 v songih!

Moj namen je bil, da se oddolžim vsem tistim, s katerimi smo se lepo imeli na mojih koncertih. Pošteno je in fer, da se to dokumentira, in to prav v tej skupni točki, torej ravno v teh pesmih. Zato sem jih tudi postavil v prvi plan, nato situacije, iz katerih so te pesmice nastale, in le za povrh še mojo zgodovino. V knjigi je to očitno, na plošči pa je pač tisto, kar je bilo posneto; oboje se dopolnjuje in je kar krepak zalogaj.

Jani, na sceni si že skoraj 20 let in jo dobro poznaš; zdaj si že legenda, kar se tiče avtorske pesmi pri nas, ali kako bi to imenovali. Kaj pa drugi?

Naj začnem celo štorijo: ljudski pevci in godci so bili prvi, ki so si zmišljevali pesmice, prigodnice... in jih prikrojili dogodkom, znali so nastopati, poznali so publiko, nagovor in odgovor publike. O Ježku moram tudi kaj reči. Njegove pesmice so danes za nas strašno sentimentalne - na eni strani je bil takrat strašno trd čas, pa je ta sentiment "ven tolkel spred pa zad", toda njegov nastop, pravi kabarejski, je bil vse kaj drugega kot sentiment. Omenil bi še Marka Breclja, ki je prvi zapel v slovenščini časom primerno. Bil je prvi, ki me je prepričal, medtem ko se mi je Tomaž Pengov zdel preprosto preveč liričen, preveč vpet v slovensko melanholijo. Potem je šlo vzporedno - punk in jaz - bil sem sopotnik, v tistem obdobju bi se uvrstil med shouterje - kričače. Tako so imenovali prve blues pevce. Pri kasnejših pa kakšne radikalnosti nisem zasledil, saj sem še vedno dosti bolj radikalen kot večina. Vendar so vsi nedvomno razširili izraz in možnosti. Tomaž Domicelj je izboril prostor za lik protestnega pevca, ne toliko z glasbo kot z vlogo takega pevca, bolj z upornostjo, celo neko zoprnostjo na trenutke. Čeprav je hecno, da so zdaj njegove pesmi klasike popevke pri nas; to, kar je bil včasih rock, je zdaj na nek način pop. Med mlajšimi pa je daleč največji uspeh in preboj nedvomno naredil Iztok Mlakar, tudi z najbolj zrelo izvedbo in z najbolj zrelim nastopom, njegov nastop je najboljši od vseh, je naštudiran - mogoče celo preveč. Vloga barda, aojda, trubadurja, kantavtorja, godca - je v temelju ista, celo težave, o katerih pojejo, so večne - spreminja se le oblika.

Med bodočimi projekti omenjaš tudi Slovenske ljudske, kakšen je pravzaprav tvoj odnos do tega?

Moji projekti so tematsko zelo različni, od srednjeveške tematike do jazza, swinga, do majčkeno pozabljenega Leonarda Cohena... Na primer Disco Karamazovi je sestavljen iz zelo modernih tem, vmes pa so za razblažitev glasbeni drobci od Triglava do Urala. Nasploh me zelo zanimajo razni folklorni motivi, zlasti slovenski; redno so prisotni že od moje prve plošče. Zbiralci etnološkega blaga pri nas so bili predolgo pod vplivom katoliškega presojanja dobro: slabo in so očistili ljudsko blago duhovitosti, kletvic... kvantaških pesmi, prečrtali so življenjskost, tako da se zdi slovenska pesem eno samo jamranje, res prava medvedja usluga Slovencem. Štajeriš je udaren. Gradili bomo na starih ljudskih ritmičnih obrazcih, vse drugo bo, upam, zelo moderno. Spomladi, enkrat maja, bomo predstavili projekt Carmina Profana - stare srednjeveške pesmi iz kodeksa Carmina Burana. Velik zalogaj in izziv. Goliardi in vaganti so hodili po svetu in prepevali, recitirali in godli. Res pravi moji predniki in sorodniki!

Da bi zdrav, vesel, lepe pesmi pel!

Roman Ravnič

Pomembnejša ...grafija:

1980. Jani Kovačič, "-->" (Ulica talcev); ZKP, LP LD 0639.

1981. Jani Kovačič, Žare lepotec v Andih; ZKP, kaseta KD 0774.

1982. Jani Kovačič, Pliskavke"; Dialogi št. 8, 9.

1984. NUS, Ljudje; ZKP, dvojni LP LD 0970.

1985. Računalniška igrica in glasba: Kontrabant 2; ZKP, kaseta, KDR 0001.

1988. Jani Kovačič and Je,Ben'T, Jani Kovačič's Je,Ben'T; ŠKUC-FORUM, kaseta FV 28.

1988. Jani Kovačič and strip Je,Ben'T, Je,Ben'T; TRIBUNA, strip.

1989. Jani Kovačič, JAZZ; Aleph 21.

1990. Jani Kovačič, NEONSKI ANGELI; (še neizdano).

1992. Jani Kovačič, ASFALTNI OTROCI; Corona, CRX 020, kaseta.

1993. Jani Kovačič, TRETJE OKO (Kratka zgodovina Slovencev 1977-1993 v songih), Magnolija 1993, knjiga.

1995. Jani Kovačič, TRETJE UHO (Kratka zgodovina Slovencev 1977-1993 v songih), ZKP, 2 CD DD 0257.

Projekti:

KUDARIJE * PIJAN O BAR:

Kratka zgodovina (premiere) in še hitrejša sedanjost:

1994

1 - TOLOVAJSKE BALADE FRANCOISA VILLONA (februar)

2 - KARA(o)KE(i) BRECHT (oktober)

3 - ČAKAJOČ TOMA WAITSA (november)

4 - PESMI LJUBEZNI IN OBUPA JANIJA KOVAČIČA (december)

1995

5 - KILT ROBERTA BURNSA (marec)

škotske pesmi nacionalnega junaka in pesnika Roberta Burnsa

6 - TRETJE OKO/ob izidu knjige pesmi Janija Kovačiča (marec)

7 - VZPON IN PADEC PENTAGRAMA/komadi Bertolt Brecht (maj)

8 - TRETJE UHO/ob izidu dvojnega CD-ja Janija Kovačiča (november)

9 - ŠEPAVI SONETI Milana Dekleve (december)

1996

10 - Replikanti: BLUZ VEČER (januar)

11 - DAN ZMAGE (maj)

12 - DISCO KARAMAZOVI (avgust, november)

13 - PESMI LEONARDA COHENA (september)

1997 načrti:

14 - ČAROBNA KITARA W. A. MOZARTA (februar 97)

15 - CARMINA PROFANA (maj 97)

16 - Bulat OKUDŽAVA in Vladimir VISOCKIJ - ruska barda (jesen 97)

17 - SLOVENSKE LJUDSKE (jesen 97)