Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Igor Bašin - BIGor

Rock katakombe

Izbruh njujorške rock and roll energije

Skoraj vse rockovske skupine, ki zaznamujejo rock'n'roll produkcijo 90-ih s svežino, provokativnostjo in elanom, so se kalile v 80-tih, kakor smo nakazali že v prejšnjih dveh Rock katakombah; iz tokratne bo odmeval trio, ki je v zadnjih letih povzročil pravo eksplozijo duš in radikalno posegel po samem jedru polpretekle zgodovine glasbenih izzivov. Jon Spencer Blues Explosion (v nadaljevanju JSBX) je trio, ki ga Jon Spencer vodi zgolj po imenu. Brez drugih dveh, bobnarja Russella Siminsa in kitarista Judaha Bauerja, mu v zadnjih dveh letih ne bi uspelo pritegniti toliko ušes, kot jih je. Ti trije močni glasbeni karakterji se z glasbeno izraznostjo prelivajo in pokrivajo, in še enkrat dokazujejo, da za pravi rock zadostujejo samo trije, da so uglašeni trii prava bomba, ki lahko spremeni potek razvoja rocka (brez pomisleka jih lahko postavimo ob bok ZZ Top, Cream, Meat Puppets, Melvins, Minutemen, NoMeansNo... z brskanjem lahko sami nadaljujete).

Bluz eksplozija iz New Yorka je udarila leta '90. Do danes so ob štirih več kot samo albumih zagrešili še nekaj singel masakrov. Iz skupnega igranja Jona Spencerja in Russella Siminsa v Honeymoon Killers se je razraslo prijateljstvo, ki je streho dogradilo ob pridružitvi Siminsovega prijatelja Judaha Bauerja iz Wisconsina; Bauer je pred prihodom v New York sodeloval v seattlskem off-projektu Thrown Ups (več o tem v prejšnjih Katakombah). JSBX so danes eno močnejših imen New Yorka, sledijo podobnim potem, kot jih imajo Velvet Underground, Ramones in Sonic Youth. Čeprav je tovrstna sodba morda še preuranjena, so v glasbi že izvrstno spojili najizrazitejše elemente popularne glasbe, ki ima korenine v polpreteklosti, ki so jo člani vsak zase prehodili v preteklem desetletju. To so združili v eno samo celoto, ki ji nekateri v zadnjem času že sledijo in jo kopirajo; nekateri ji pravijo kar punk blues, drugi v njej odkrivajo tudi funk. Razpoznavni so navdušenje nad prvinskim rock and rollom, sledovi brskanja po countryju, bluesu in rockabillyju, okuženost s soulom in rhythm'n'bluesom, koketiranje in igranje z belsko-črnskimi urbanimi hrupi Einsturzende Neubauten in Public Enemy.

Ob JSBX ne gre preslišati v Washingtonu leta '85 nastalih in pet let kasneje v New Yorku razpadlih Pussy Galore, katerim je idejno diktiral asocialni in vase zaprti Jon Spencer, ki je bil pred tem s Toddom Ashleyjem (bodočim liderjem Cop Shoot Cop) v skupini Shithaus. Pussy Galore so bili pred časom, bili so preveč naivni in tudi nezreli za resno realizacijo idej. Pod hrupnim ogrinjalom industrijskega in kitarskega trušča so se skrivali rhythm'n'bluesovski vložki in tudi takšne nepričakovane poteze na koncu 80-ih, kot je ponavljanje Don't believe the hype Public Enemy. Če so si Sonic Youth od nekdaj želeli obdelati album White Album Beatlsov, so Pussy Galore že v prvem letu posegli po skladbah Rolling Stones z njihovega Exile On Main Street. Glasbeniki, ki so šli skozi to zasedbo, so še danes aktivni: Spencerjev nasprotni pol Neil Hagerty je v Royal Trux; kitaristka in pevka Julia Cafritz je danes dejavna v Free Kitten (s Kim Gordon iz Sonic Youth); bobnar Bob Bert v Chrome Cranks in prej v Bewitched, kitarist Kurt Wolf v Loudspeaker, Spencerjeva soproga Cristina Martinez, ki je v mladoletniški evforiji v Pussy Galore spoznala, da želi postati rockovska zvezdnica (to ji je uspelo), vodi zasedbo Boss Hog, v kateri igra tudi mož Jon.

Prav te številne skupine nam rišejo raznolikost njujorškega rock podzemlja, za katero je bilo že od nekdaj značilno sodelovanje glasbenikov iz različnih skupin in tudi prehajanje iz skupine v skupino (nekateri od naštetih so bili tudi člani Foetusovih zasedb). Medtem ko je Jon Spencer razreševal junkie-težave v Pussy Galore, je delovala leto starejša skupina Honeymoon Killers, v kateri sta igrala kitaro Jerry Teel, današnji kolega Boba Berta v Chrome Cranks, in bobne Russell Simins. Zasedbi se je po odhodu iz Pussy Galore začasno pridružila tudi Cristina, po dokončnem razpadu Pussy Galore pa se ji je pridružil tudi Jon Spencer, ki ga najdemo na plošči Hung For Low, izdani leta '91. V istem času se je s soprogo potikal po jugu ZDA in v Memphisu spoznal Jeffa Evansa in Dona Howlanda, ki sta vlila Jonu pozitivne krvi, tudi z lekcijo iz countryja, rhythm'n'bluesa in rockabillyja ter s ponujenim sodelovanjem v njuni skupini Gibson Bros., v kateri nastopi enakovredno z 'učiteljema' na Memphis Sol Today! iz leta '93. To je že čas, ko je s skupino JSBX začel tresti goro.

Trio JSBX ni reinkarnacija Pussy Galore, to dokazujejo s stalno prakso še na drugih glasbenih koncih. Jon je zelo aktiven v soproginem bendu Boss Hog in se vse bolj izpostavlja kot producent. Medtem ko Judah prosti čas izkoristi predvsem za branje knjig, se Russell z minimalističnim kompletom bobnov pojavlja po najrazličnejših glasbenih projektih: od sodelovanja s Kat Bjeland iz Babes in Toyland in Stuartom Grayom iz avstralskih Lubricated Goat v Crunt ter skupin z mladimi Njujorčani-brezdelneži do projektov IMA z Yoko Ono (v njem sta sodelovala tudi David Yow in Duane Denison iz Jesus Lizard) in Deadly Cupcake z Rickom Simsom iz Didjits ter Tomom Zaluckyjim iz Tar, ki spremljajo Freda Schneiderja na solo plošči Just Fred.

Jon Spencer, Russell Simins in Judah Bauer - bluz eksplozija na koncu 20. stoletja je izostrena z neravnodušnim pristopom, to se je še enkrat potrdilo ob zadnji Now I Got Worry, na kateri najdemo tudi nepozabnega Rufusa Thomasa, sodelavca Beastie Boys Marka Ramosa-Nishito in ‘odpiljenega’ tolkalca Theromsa Mallinga iz arizonskega blues dua Doo Rag. Ob njej ne gre spregledati tudi sodelovanja z bluesmanom L. R. Burnsideom iz Mississippija, ki ga spremljajo na njegovi A Ass Pocket Of Whiskey. Ob teh sodelovanjih si ne smemo zatiskati oči pred Experimental Remixes iz leta 95, na katerem so se s sampli JSBX poigravali The Genius iz Wu Tang Clana, Beck, Moby, Mike D. iz Beastie Boys in Dub Narcotic Sound System. S to neobremenjenostjo sodelovanj in druženja ter z oceanskim vetrom svobode so le še enkrat klofnili rock and roll dogmatizem, kateremu ponujajo nekaj neeklektičnega, en sam izbruh energije.

Igor Bašin - BIGor

Izbrana diskografija

Jon Spencer Blues Explosion:

Extra Width (Crypt, 1992)

Orange (Crypt, 1994)

Now I Got Worry (Mute/Dallas, 1996)

Pussy Galore:

Groovy Hate Fuck (Vinyl drip, 1987) - zbrani prvi trije albumi

Sugarshit Sharp (Caroline, 1988)

Boss Hog:

Cold Hands (Amphetamine reptile, 1990)

Girl Positive (Amphetamine reptile, 1994)

Boss Hog (Geffen, 1995)

Gibson Bros.:

Memphis Sol Today! (Sympathy for the record industry, 1993)

Crunt:

Crunt (Trance synidcate, 1993)

Igor Bašin - BIGor