Rai

Preden zaspim, ne odštevam ovac, ampak šebe

Mineva prvo stoletje alžirske rai glasbe šejk in debelo desetletje, kar so zvoki električnega raija (imenovanega tudi pop rai) mlade generacije šebov in šeb preplavili Alžirijo in svet. Dandanes prva generacija šebov in šeb prestopa trideseto leto starosti in se po vrsti odreka skorajda žanrski oznaki šeb (v prevodu mlad). Po umoru dveh ključnih osebnosti domačega prizorišča (Šeba Hasnija in studijsko-produkcijske staroste Rašida Babe Ahmeda) so se leta 1995 v Francijo preselili tudi najbolj na dom navezani izvajalci. Napovedi konca osemdesetih, da bo alžirski rai ‘reggae’ devetdesetih, se niso uresničile. Na prizorišču svetovnih glasb so ostali le redki, še manj je novih, ki bi se prebili nanj, četudi barbeško-magrebsko tržišče še vedno jutro za jutrom preplavlja sveža peka kaset tiste noči.

K izviru raija

V osemnajstem stoletju se v magrebskih deželah ob klasičnem mestnem arabo-andaluzijskem slogu razvije šir al-melhun, peta poezija z bogato verzifikacijo v narečni arabščini, ki jo neguje predvsem predmestno rokodelsko prebivalstvo. Konec 19. stoletja se v Alžiriji melhun ‘ruralizira’ v stiku z beduinskimi melopejami. Če je ostala visokogorska berberska glasba nedotaknjena, so arabizirana berberska plemena na polpuščavskih širjavah, sredozemskih ravnicah in gorskih planotah prevzela melodije, ki jih je v davnini z Arabskega polotoka prineslo osvajalsko pleme Hilalov, a izvajala so jih z lastnimi glasbili: s piščaljo gasba in s tolkalom gvelal.

Leta 1906 so nastali prvi posnetki Šejka Mohameda Senusija; sledili so mu nadarjeni epigoni, ki so modificirani melhun poimenovali gharbi (zahod); gharbi se je zlagoma vse bolj osvobajal starodavnega tutorstva in razvijal lastno izrazje. Temeljil je na desetih modusih, navadno poimenovanih po regijah, in se igral na pet ritmov (počasni tenkar, živahnejši hamza, zelo hiter alavi, gebli in tausi). V tridesetih letih je gharbi postal najbolj priljubljen med preprostejšimi, a najštevilčnejšimi sloji prebivalstva, in to ni ušlo založbam plošč (Voix de son maitre, Baidaphone, Pathe, Polyphone, Philips, Dounia, Ducretet). Najbolj priljubljeni šejki (Hamada, El Khaldi, Ben Yakhlef, Abdelkader, Buras, El Madani) so snemali plošče v Alžiru, Parizu in tudi Berlinu. Že njim mlada generacija šebov in šeb dolguje prenekatero žgečkljivo besedilo in pesem; skladbe Ja Del Marsam (Begunec), Gul el Bakhta gul (Reci Bakhti, reci), Ana Mahlali num (Ne maram sna) in Jamina so izvajale ‘matere’ raija šejke ter tudi izvajalci žanra petdesetih asri in električnega raija.

Del na melhunu slonečega gharbija je na statusni (in ne kakovostni) margini plodil tudi številne izvajalke, šejke; njihovih tožb tedaj še niso poimenovali rai (vendar je medklic rai v pesmih šejk in šejkov pogost, saj zapolnjuje praznine, poudarja izjave, dopolnjuje naslove itd.), ampak so jo najpogosteje oblepljali z oznako oranais (po oranski regiji). Pesmi odrinjenih in preziranih šejk so mladi električni raimani prevzemali še bolj kot pesmi spoštovanih šejkov: hit Fatma Fatma Šeba Mamija je delo Šejke Fatme Bent El Medah, Sidi Bumedin in Ghir el Barud, ki ju je tako rad igral tedaj še Šeb Khaled (pa tudi mnogi drugi), sta delo Šejke Kheire Gvendil, mnogo skladb so prispevale Šejka Zohra Bent Uda, Šejka Zohra Relizania in ne nazadnje najmlajša izmed starost, Šejka Rmitti. Repertoar šejk je spajal prozodije ženskih ansamblov, medahat, ki so izvajali hlavospeve Alahu in preroku Mohamedu, ter melodije melhuna, gharbija in drugih žanrov cenjenih šejkov, besedila pa so posvečale predvsem svojemu položaju, položaju ženske v alžirski, arabski in svetovni družbi. Šejke je takoj, ko so se izpostavile javnosti, zadel srd moralistov, ki so obsojali kolonialne oblasti, da vzpodbujajo »ta razvratni žanr, ki načenja moralo in slabi krepost ter kvari še tisto malo čistega, kar je ostalo v alžirski duši.« Resda je bila v magrebski družbi tudi beseda pevec sinonim za brezpravnega tretjerazrednega državljana, vendar v dvajsetih in tridesetih moškim glasbenikom ni bilo treba zardevati zaradi statusa: titula šejk jim je zagotavljala prestiž, ugled in spoštovanje. Nasprotno pa je bila titula šejka psovka za razvratnico brez kanca kreposti. In vendar so prav šejke ustvarile najbolj nediscipliniran, najbolj uporen in najbolj spontan del raija: izkoriščane med izkoriščanimi, zapostavljene med zapostavljenimi, so imele povedati veliko in izgubiti malo. Kljub temu ali prav zato so šejke svojo identiteto skrivale: nadele so si imena po mestu ali četrti, od koder so prihajale, po kakšni telesni značilnosti ali po dogodku; na ovitkih so objavljale eksotične krajine ali kakšno blondinko, izrezano iz zahodnega tiska; na nastopih so sedele zastrte v ozadju odra, v senci luči, zakrite z moškimi instrumentalisti.

Električni rai šebov in šeb

Poln ledenega humorja in razjedajoče ironije, vročih strasti in žgoče bolečine je rai spolzel v drugo polovico 20-ega stoletja in se v petdesetih in šestdesetih razlil po mestnih ulicah, kjer so ga pograbili med betonom odraščajoči mladci in ga začinili s ščepci egipčanskih glasbenih melodram, ki so poplavljale arabski svet, z vse popularnejšimi španskimi zvoki in drugimi alžirskimi popularnimi zvrstmi; piščali gasba in tolkalom so dodali lutnjo, violino, harmoniko, akustično kitaro... Na poti iz šestdesetih v sedemdeseta se pojavi nov val pogumnejših inovatorjev; med njimi je tudi Belemu Mesavd, ki gasbo pogumno nadomesti s trobento, zrevolucionira rai in kasneje postane soavtor izraza pop rai. V ansamblu Belemuja so se v sedemdesetih in osemdesetih uveljavljali številni mladi pop raimani, zlagoma že imenovani šebi (ta mladi), še najraje pa je delal in snemal s pevcem svoje generacije, enim od inovatorskih betonskih volkov iz 60-ih, z Gano el Magnavijem, ki je še ušel pridevku šeb, torej tisti poimenovalni ločnici, ki je neposredno povezala in ločevala stari rai šejkov in šejk ter novi rai šebov in šeb, hkrati pa izpustila tisti kanec vmesne evolucije. Sredi 70-ih se začno pojavljati Raina Rai, Mladi Khaled, Mlada Fadela (učenka šejke Rmitti in starega raija, ki iz srenje šejk prestopi v starostno ustreznejšo novo generacijo), Mladi Benšenet in v rai začno vdirati sintiči, električne kitare in ritem mašine ter kup zvokov z vseh vetrov: od maroške gnava tradicije do reggaeja, od šabi glasbe do salse, od kabilskih ritmov do funka... Vendar pa so omenjeni v sedemdesetih šele ptice znanilke, premalo znani in uveljavljeni, zato je treba počakati na začetek osemdesetih, da rai doživi pravo izvajalsko in medijsko eksplozijo na domačih tleh, in na drugo polovico osemdesetih, da pljusne v Evropo in nato konec osemdesetih preplavi in navduši trg svetovnih glasb. Če se je rai v začetku osemdesetih v Alžiriji na veliko snemal (bolj ali manj vsi raimani navajajo številke kot 100 kaset v dveh letih), zbujal zgražanje in polemike, a bil vendarle sprejet med mladežjo, ki ima v Alžiriji absolutno večino, pa je prelomnica, ki jo omenjajo vsi, prvi evropski festival rai glasbe v Bobignyju pri Parizu leta 1986. Na tem festivalu so Šeb Khaled, Šeb Mami, duo Šeba Fadela in Šeb Sahravi, Šeb Kader in Šeba Zahvanija, če omenim le najbolj izpostavljene, našli prve nearabske založnike in producente, s katerimi so posneli prve velike plošče za Zahod, prišli na svetovne lestvice, kompilacije world music glasb in tako naprej. Toda val, ki je pljusnil v svet konec osemdesetih, je enaindevetdesetega zaustavila Zalivska kriza, ki je rai znova bolj ali manj getoizirala, največ škode je menda utrpel Šeb Mami, ki je tik pred puščavsko vihro izdal ploščo Let me Rai, posneto deloma v Parizu, deloma v Los Angelesu, gre za projekt, podoben kasnejšemu Khaledovemu s ploščo Khaled, katere odmevnost pa je Zaliv povsem udušil. In seveda - znova je Mamija prehitel Khaled. Ko se je v Perzijskem zalivu razburkani pesek polegel, je v svetovno orbito poslal uspešnico Didi, prevedeno v mnogo jezikov in na prvih mestih lestvic vsepovsod po svetu, vključno z Izraelom. Kljub fenomenu Khaled, ki se je odrekel pridevku Šeb, češ, da je prestar, da bi se klical Mladi, nekateri pa zatrjujejo, da se je ravno tako odrekel raiju ter se predal glasbi, preprosto imenovani world music, je do srede devetdesetih o raiju vse potihnilo. Vendar rai v tem času ni molčal: doma, v Alžiriji, in na pariškem kasetnem arabskem trgu na Barbesu se je dan za dnem pojavljala nepregledna množica novih izvajalcev, novih kaset neznanih imen in piratov starih mačkov, ki so imeli podpisane pogodbe z večjimi založbami in so Barbes že davno z veseljem zapustili (slovi namreč po silnem izkoriščanju: jaz tebi studio za eno noč in večerjo, ti meni posnemi kaseto in se odreci vsem avtorskim pravicam in denarjem). Rai je obstal na arabskih porokah in drugih slavjih doma in po pariških predmestjih, kamor kdaj pa kdaj uide celo slavni Khaled ter po domače zamuzicira s prijatelji. Poleg tega se je v tem času pojavil tudi nekakšen piratsko-poizdajalski trg vsepovsod; nemalokrat sem slišala: Ti, veš, da ima Kader ali Šeb Tainta neko novo ploščo? In potem se je izkazalo, da gre le za stoti The Best Of z novim naslovom in ovitkom in izborom stare glasbe. Med zvezdami velikega kalibra, ki so se 95-ega začele vračati (Fadela/Sahravi, Mami) in trumo neznanih šebov in šeb iz predmestij in z Barbesa, pa obstaja tudi družinica vmesnih šebov, ki izdaja kasete in cedejke predvsem doma in pri manjših francoskih založbah; nekateri so novi, drugi so bili del prve evropske invazije, a so na svetovnem tržišču pristali le s skladbo na kakšni kompilaciji. Omeniti velja vsaj Anvarja (čigar zadnji posnetki izdajajo, da je z odraščanjem izgubil precej zrna glasu, s katerim nas je komaj dvanajstleten navdušil konec osemdesetih), Aisso, Nasra, Hindija, Kado in predvsem Hasnija. Šeb Hasni, ki je po izstrelitvi Khaleda v svetovno nebo nekako zasedel njegovo mesto kralja raija med alžirsko populacijo doma in v Franciji, hkrati pa ustvaril nekakšen nov, mlajši rai, imenovan lovers rai, je jeseni 1994 padel kot prva rai žrtev krogel integristov v Alžiriji. Hasniju je leta 1995 na morišče sledil še en manj opazen, a zato izredno pomemben mož raijevskega prizorišča - Rašid Baba Ahmed; Rašid je bil v šestdesetih z rockovsko skupino The Vultures eden prvih inovatorjev alžirskega beata, a v zgodovino se ni zapisal kot glasbenik, temveč kot producent in solastnik studia Rašid in Fethi (Fethi je njegov brat): vsi pomembni šebi in šebe so v osemdesetih snemali pri njem, iz tega studia je v Evropo prišel prvi val kvalitetnega raija, on je z angleškimi producenti izdal referenčni kompilaciji Rai Rebels, in nenazadnje, kvalitetni alžirski rai je še vedno nastajal v njegovih studiih.

Za konec naj zastavim le še vprašanje: sta morda ti dve tragični smrti, ki sta skupaj z grozilnimi pismi pripravili raimane, da so se preselili v Francijo, prispevali k temu, da je o raiju spet več slišati?

Tatjana Capuder

Izbrana diskografija:

Bellemou Messaoud, Le roi de la trompette rai (Blue Silver/Melodie)

Cheikha Remitti, Aux sources du rai (Blue Silver/Institut du monde Arabe)

Cheb Khaled, Hada Raykoum (Celluloid/Melodie)

Cheb Mami, Le Prince du rai (Michel Levy/Sonodisc)

Various, Rai rebels I, II

Cheb Khaled/Safi Boutella, Kutche (Stern’s Africa)

Various, Pop-rai and Rachid style (Virgin)

Cheb Kader, Cheb Kader (Musidisc)

Cheba Fadela and Cheb Sahraui, Hana hana (Mango)

Khaled, Khaled (Barclay)

Khaled, N’ssi Nssi (Barclay)

Cheb Mami, Saida (Blue Silver/Totem)

Hasni, Rani Mourak (Gafaiti productions)

FadelaandSahraoui, Walli (Gafaiti productions/Sonodisc)