Kozmična Amerika

Jimmie Rodgers - Otožni jodlar

Že kar vidim nejeverne Tomaže, kako se zmrdujejo nad Rodgersovo glasbo. Od ljudi, ki ne morejo dojeti preproste poezije Hanka Williamsa in razumeti tega, da ima rock’n’roll korenine tudi v countryju, bi bilo res nespametno pričakovati, da bodo navdušeni nad nosljajočim petjem Jimmieja Rodgersa in jodlanjem, ki ga Slovenci že tako ne prenesemo. Plošča v spomin Jimmieju Rodgersu, ki jo pripravlja Bob Dylan, do danes, ko pišem tale članek, še ni izšla, a sem prepričan, da bodo po njenem izidu mladi navdušenci začeli iskati izvirnike pesmi, ki so jih za to ploščo posneli Steve Earle, Jerry Garcia in drugi karizmatični trubadurji novejše ameriške glasbe.

Že na samem začetku tega pisanja gre poudariti, da je največji pomen ustvarjanja Jimmieja Rodgersa združevanje belske in črnske glasbene tradicije. Rodgersova glasba toliko kot starim kavbojskim baladam dolguje bluesu z bombažnih plantaž. Nadobudni Jimmie ga je spoznaval na potovanjih, se ga učil od temnopoltih sodelavcev, ki so garali pri železnici, in ga pozneje priredil svojemu razpoznavnemu glasbenemu slogu. Ker je bil slabega zdravja in ni mogel opravljati težaških del, se mu je glasba kar sama ponujala kot način preživetja. S kitaro in bendžom je zabaval sodelavce, poklicno kariero pa je začel v potujočih zabaviščih. Potoval je z ženo in hčerko ter nastopal kot v črnca preoblečen minstrel. Tako rekoč vse zvrsti countryja, ki so se razvile po Rodgersovi smrti, torej po letu 1933, imajo korenine v njegovih pesmih. Ob ploščah Jimmieja Rodgersa so se učili Hank Snow, Gene Autry, Merle Haggard, Jimmie Dale Gilmore, Lefty Frizzell, Ernest Tubb in drugi pevci honky tonka. Rodgers, ki ga imamo danes za nespornega očeta countryja, je črpal iz zelo različnih virov in izvajal hribovske pesmi, priljubljene uspešnice, uspavanke, skladbe, ki so jih na zabavah izvajali pojoči klovni, in otožne bluese. Vsem zvrstem je dodal jodlanje, to pa je kmalu ob klobuku, lepi kitari znamke Weymann in večnem nasmehu postalo njegov zaščitni znak. Ustoličil je country, glasbeno zvrst, ki so ji tedaj rekli hillbilly, naziv country pa so ji nadeli šele kaki dve desetletji pozneje. Začel je pisati svoje pesmi, jih imenoval blue yodels (otožni jodli), in kmalu postal eden najbogatejših glasbenikov iz obdobja pred veliko gospodarsko krizo. Carrie Rodgers je v moževi biografiji zapisala, da si je, ko je bil na vrhuncu slave in je prodajal tisoče plošč, na vsake pol leta kupil nov avtomobil. Daniel Cooper je v biografiji Leftyja Frizzella lepo opisal tudi pomen Rodgersove zapuščine in v valu navdušenja zapisal, da bi Jimmie Rodgers lahko enako uspešno nastopal s kako hribovsko zasedbo iz Appalachianov ali pa z Louisom Armstrongom in njegovim big bandom. Glasbeni kritiki in poslovneži pa kar nekako niso vedeli, kam bi uvrstili Rodgersove plošče. Nolan Porterfield, avtor še ene odlične biografije Jimmieja Rodgersa, je v starih zaprašenih časopisih odkril, da so imeli celo najboljši glasbeni kritiki oziroma najboljši poznavalci ameriške glasbe dvajsetih in tridesetih let nemalo težav pri opisovanju Rodgersovega poslanstva in vrednotenju njegovih stvaritev. Podobno kot kakih trideset let pozneje o Elvisu Presleyju so tudi o Jimmieju Rodgersu pisali kot o temnopoltem pevcu, ki se je kdove kje naučil jodlati. Številni prodajalci pa so Jimmiejeve plošče postavili kar na polico s komično glasbo črnih minstrelov.

Jimmie Rodgers se je rodil 8. septembra leta 1897 v Meridianu v Mississippiju. Prvič je snemal leta 1927 za Ralpha Peera, med zanesenjaki je zaslovel že predtem z nastopi po različnih radijskih postajah. Številčnejše občinstvo pa ga je spoznalo v koncertni oddaji z naslovom Barn Dance, ki so jo prenašali iz Nashvilla in jo leta 1927 preimenovali v Grand Ole Opry. Nolan Porterfield meni, da je bistvo Rodgersove izvirnosti v tem, da tako rekoč ni imel koga oponašati, saj ni bilo nobenih slavnih glasbenikov, ki bi uveljavljali kakšen poseben glasbeni slog. Rodgers je po mnenju nekaterih glasbenih zgodovinarjev veliko raje kot hribovske poskočnice poslušal blues slepega Lemona Jeffersona, glasbenika, ki ga tako lahko imamo za edinega pravega Rodgersovega vzornika. Ralph Peer, iskalec nadarjenih izvajalcev, ki je posnel tudi Furryja Lewisa, Blind Willieja McTella in Ernesta Stonemana, je bil navdušen nad Jimmiejevo zamislijo, da bi v studio povabila tudi spremljevalne glasbenike. Jimmie je na snemanje v Atlanto, to je bilo oktobra leta 1928, prišel skoraj teden dni pred snemanjem. Obiskoval je nočne klube, igral z različnimi glasbeniki in kmalu ga je neka majhna jazzovska zasedba tako prevzela, da jo je povabil na snemanje. Štiri skladbe, posnete ob spremljavi dveh kitar, steel kitare, basa, klarineta in roga so med njegovimi najboljšimi posnetki, čeprav jih countryjevski puristi zaradi jazzovske spremljave po navadi raje zamolčijo. Peer je leta 1931 organiziral tudi znamenito srečanje Jimmieja Rodgersa in najbolj znane in vplivne družinske countryjevske zasedbe The Carter Family. Otožni jodlar ni snemal pesmi hribovskega gospela; na tem snemanju pa je posnel edino nabožno skladbo v svojem repertoarju - The Wonderful City.

Jimmie Rodgers je zadnjih dvanajst skladb posnel dva dni pred smrtjo v nekem studiu v New Yorku. Umrl je 26. maja leta 1933 za jetiko. Njegove najbolj znane skladbe so zbirka dvanajstih jodlov, Muleskinner Blues, T For Texas, Daddy and Home, In The Jailhouse Now, Brakeman’s Blues in Yodelling Cowboy. Je prvi glasbenik, ki so ga sprejeli v ugledno druščino Country Music Hall Of Fame. Med najlepšimi posvetili Rodgersovi glasbi je ob številnih spominskih albumih priredba skladbe Hobo’s Meditation, ki jo je leta 1987 posnela zvezdniška zasedba Dolly, Emmylou and Linda.

Izbrana diskografija in bibliografija

Jimmie Rodgers, The Singing Brakeman (Bear Family Records, BCD 15540 FI)

Nemška založba Bear Family Records (P.O. Box 1154, D-27727 Hambergen, Germany) si brez dvoma zasluži krono najboljše založbe za countryjevsko glasbo. Podobno kot nekatere bluesovske založbe izdaja cele opuse posameznih avtorjev in treba je priznati, da ji je v dvajsetih letih obstoja marsikaj uspelo. Med njene uspehe sodi tudi dokončna zbirka šestih CD-jev Jimmieja Rodgersa s skoraj vsemi znanimi posnetki nepozabnega jodlarja. Na trgu je dosegljivih tudi nekaj bolj ali manj zanesljivih kompilacij, tem bi lahko očitali predvsem izjemno površna in pomanjkljiva spremna besedila, skoraj vso Rodgersovo zapuščino pa je na več ploščah izdala tudi založba Rounder.

Merle Haggard, Same Train - A Different Time (Bear Family Records, BCD 15740 AH)

Številni glasbeniki so posneli albume s pesmimi Jimmieja Rodgersa, med najbolj uspelimi pa je tale Merla Haggarda. Haggard je imel do leta 1969, ko je v kalifornijskih studiih založbe Capitol posnel dvojni album Rodgersovih skladb, že osem malih plošč na prvem mestu lestvice countryja, posnetih je imel pol ducata odličnih albumov, za koncert pa je zaračunaval še danes za marsikaterega glasbenika nedosegljivih 10.000 dolarjev. Haggardov največji vzornik je bil Lefty Frizzell, tudi sam goreč oboževalec Rodgersove glasbe, zato so ta album v poznavalskih krogih kar nekako pričakovali.

Carrie Rodgers, My Husband Jimmie Rodgers (Country Music Foundation Press, 1975)

To je prva knjiga o kakem pevcu countryja. Jimmiejeva žena Carrie jo je napisala in izdala leta 1935. Številni zvezdniki countryja so jo vedno znova prebirali, raziskovalci, etnologi in muzikologi pa so ob njeni pomoči odkrivali zgodovino glasbene industrije. To delo je bilo vse do leta 1979 edino vodilo pri raziskovanju obsežne Rodgersove zapuščine. Priporočam ga predvsem najbolj navdušenim ljubiteljem stare ameriške glasbe.

Nolan Porterfield, Jimmie Rodgers: The Life And Times Of America’s Blue Yodeler (University of Illinois, 1979)

Nolan Porterfield je profesor angleščine, večino prostega časa pa je posvetil življenju in delu Jimmieja Rodgersa. Zbiral je stare plošče na 78 vrtljajev, izrezoval članke in fotografije in tako postal največji poznavalec Rodgersovega opusa. To je izjemno delo; iz različnih zornih kotov opisuje glasbo največjega ameriškega jodlarja in jo primerja s črnskim bluesom. Priložena je tudi natančna diskografija, povzetek knjige pa lahko najdete v spremni besedi k zbirki založbe Bear Family. Hank Snow je v nekem intervjuju priznal, da je to knjigo prebral kar šestkrat.

Jane Weber