Evropa poje

And until we meet again

No, "svetovni" se je že predstavil, mi - Evropski zbor mladih - pa se bomo zdaj. Resda smo že v januarju, pa vendar je spomin še tako zelo živ. Še bolj je oživel zdaj, ko smo končno dočakali zgoščenko naših koncertov.

Vse naše prepevanje se je dogajalo pod budnim očesom organizatorjev Europe Cantat, ki v poletnem času prirejajo različna zborovska srečanja. Eno izmed teh dogajanj je bil tudi "naš" dvotedenski European Youth Choir 1996, istočasno pa Evropska akademija za mlade zborovske dirigente. Marktoberdorf je pritegnil kar lepo število Slovencev, od tega jih je bilo šest v dirigentskem tečaju, poleg mene pa sta v zboru peli še Polona Fister in Barbara Jelinčič.

Zasedba se je prebijala skozi učenje vse mogočih tujih besedil ter izgovarjavo in skozi a vista branje. Po prvih akordih in prijetnem spoznavanju drug drugega je petinpetdesetčlanska zasedba prav lepo zazvenela. Seveda je dekliški del številčno in včasih tudi zvočno prekašal fantovskega, zato smo morali večkrat bolj enakomerno porazdeliti našo "jakost".

Izbor skladb je bil nacionalno zelo mešan, vezan na 20. stoletje, prvi del s sakralno tematiko (Britten, Bardos, Kverno, Nees), drugi s posvetno (Distler, Dujick, Tippett, Martin, Lukas, Kodaly) in še nekaj simpatičnih skladb za "bis". Pri vsem tem nas je intonančno in muzikalno usmerjal belgijski dirigent Johan Dujick. Skladbe so bile po zahtevnosti in izrazu zelo različne in čudovit je bil dirigentov način iskanja in realizacija bistva posamezne skladbe; ves čas je delal z intenzivnim in učinkovitim muzikalnim pristopom. Osrednje mesto v programu je imel Magnificat za zbor in sopran solo belgijskega skladatelja Vica Neesa; tematsko zaokrožena skladba, razgibana z dramatičnimi, liričnimi, v sredini pa s statičnim, nekoliko mističnim pasusom. Vse druge, krajše skladbe so bile po izrazu kot nekakšni izseki iz Magnificata: dramatične, mestoma celo grobe, kontemplativne, lirične, ljudske...

Tečaj je imel vseskozi predznak: "intenzivni", vendar pa so različni dejavniki ves čas skrbeli za naše razvedrilo; čas obveznosti smo preživljali v gradu in v novi koncertni dvorani, proste urice pa smo uživali v prijetnosti majhnega bavarskega mesteca Marktoberdorf ter športnih in drugih "razvedrilnih dejavnostih" tečaja. Vaje so bile dvo-, včasih celo trikrat na dan, vendar pa delo ni bilo omejeno le na pevske oz. zborovske izkušnje: dvakrat smo sodelovali z mladimi dirigenti iz sočasnega tečaja in "pod njihovo roko" peli pri maši, pri individualnih urah in pri skupinskem upevanju pa so bili naši glasovi ves čas pod nadzorom dveh solopevcev.

Seveda bi bilo naše "urjenje" samo sebi namen, če znanja in občutenja programa ne bi pokazali drugim. Koncert v Marktoberdorfu je bil zaključek našega tečaja in hkrati začetek koncertne tridnevne turneje; že naslednji dan smo peli v Luzernu v Švici, zatem v Feldkirchu v Avstriji in zadnji večer v Schlandersu v Italiji.

Tako je v vsakem od nas počasi dozorevala glasba, ki smo jo morali v kratkem času občutiti kot skupina, ta pa je po svojem obstoju enkratna in neponovljiva. Po eni strani je ta enkratnost zanimiva, prisili te v hitro odzivanje na ljudi in hitro dojemanje glasbe, po drugi strani pa v sebi ves čas nosiš nekakšen grenak priokus minljivosti in neponovljivosti. Vsa lepa doživetja, vsi koncerti minejo kot trenutek, vedno krajši je čas petja, vedno daljša je pot spomina in nasploh dolga, ko je za nami zadnji koncert, pot nazaj, zadnje pesmi na avtobusu, zadnje besede: "A prideš drugo leto spet?!"

Ampak stvar ni tako grenka, ko se zaveš, da ti tehnika omogoči fotografije in audio posnetek našega petja - potem je le še "bitter-sweet". Glede na to, da smo vse naše dogodke in tudi poslavljanja zaključili s pesmijo An Irish blessing, katere refren se začenja z: "And until we meet again....", verjamem, da bodo še taka srečanja - morda s še številčnejšo slovensko zasedbo.

Urša Šivic