Petnajstletna pianistka Polona Maver

Pomembna je motivacija

Smejoča se deklica, ki izžareva radost in optimizem, potrka na vrata moje pisarne. Čeprav je osebno ne poznam, seveda vem, da je to Polona Maver, saj sva dogovorjeni za kratek pogovor o njenem uspešnem sodelovanju na Evropskem glasbenem tekmovanju v Italiji, ki ji je pred dnevi prineslo drugo nagrado. Kaj prineslo! Priigrala si jo je, in to z vso pridnostjo in nadarjenostjo, ki ju premore.

Kako pa se mlad človek zave, da ju ima v sebi? Če mu nihče ne daje spodbude in ga ne navdušuje, lahko obe le tlita ter tudi zmedlita in se nikdar ne razvijeta.

Saj je vendar tako prijetno lenariti in tudi Polona prizna, da je bila prva tri leta učenja klavirja precej lena, in zato tudi čisto povprečna učenka. Potem pa je dobila novo učiteljico, Nevenko Lebanovo, in vse se je spremenilo...

Polona obiskuje prvi letnik Šubičeve gimnazije v Ljubljani, pridno igra klavir in ima Zoisovo štipendijo, kajti ne tekmuje le v glasbi, ampak tudi v matematiki, angleščini...

In zakaj se uči igranja klavirja, zakaj tekmuje? Ker to rada počne, ker ji gre zlahka, čeprav je seveda treba trdo delati. Ampak delati ni težko, če ti dajejo voljo - tudi doma ima močno oporo in podporo pri starših, bratu in sestri - in če imaš uspehe. Profesorice Lebanove kar ne more prehvaliti, brez nje, pravi, bi najbrž povprečno končala nižjo glasbeno šolo, potem pa tako kot večina pozabila na klavir. Če pa se s teboj učitelj o vsem pogovori, ti da več skladb na izbiro, da se lahko po svojem okusu odločiš, kaj boš igral, če te spodbuja, te pohvali in s teboj uživa v vsakem najmanjšem uspehu, potem gre delo lažje od rok. Tudi vaditi je treba znati, ne le preigravati, ampak se čimbolj približati glasbi - muziciranju. Seveda je končni cilj pri osvajanju vsake skladbe igranje na pamet, ker je to nujno za nastope in tekmovanja, predvsem pa zato, da se laže muzikalno izraziš. Znati skladbo na pamet, pa ne pomeni tako, da če se slučajno zmotiš, sploh ne znaš naprej, ampak tako, da vedno veš, kje si in kaj počneš. Vadiš levo roko posebej in desno posebej, skladbo moraš dobro poznati, se zavedati, v katerem tonovskem načinu, v katerem ritmu igraš...

Polona se je po odhodu profesorice Lebanove z viške Glasbene šole odločila, da se bo pri njej učila privatno, saj si igranja klavirja brez nje še ne more predstavljati. Z njeno pomočjo je spoznala, da ima v sebi dovolj moči in nadarjenosti za večje uspehe, da zmore hitro napredovati in si utirati pot tudi na oder. Profesorica ji je že doslej organizirala nekaj koncertov v dvoranah glasbenih šol - v Škofji Loki, v Novem mestu in v Kranju, igrala pa je tudi v mali dvorani Slovenske filharmonije in snemala za slovenski radio. Lepo je slišati, da jo vselej pridejo poslušat tudi sošolke in sošolci, ki ji stojijo ob strani pri njenih glasbenih podvigih. Tudi pri profesorjih na osnovni šoli in zdaj na gimnaziji ne manjka razumevanja za njeno igranje.

Kako lahko pri nas kdo obiskuje privatno šolo, šele preskušamo. Polona se mora kar potruditi, da poleg gimnazije obiskuje tudi glasbene t.i. stranske predmete. Doslej jih je na viški glasbeni šoli, letos pa se skuša dogovoriti na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Izpite polaga na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, kjer je spomladi končala 2. letnik klavirja in prvi letnik stranskih predmetov.

Srečali sva se pravzaprav zaradi njenega uspeha na tekmovanju v Moncalieriju pri Torinu, kamor jo je seveda prijavila profesorica, ki je zanj izvedela od profesorja Krpana iz Zagreba. Evropsko glasbeno tekmovanje, kot se uradno imenuje, je letos obsegalo štiri discipline: klavir, klavir štiriročno, godala s klavirjem in pihala s klavirjem. Tekmovalci so bili razporejeni, kot je običaj, v starostne kategorije in Polona je tekmovala v kategoriji E. V njeni skupini je bila konkurenca kar huda, tako da je bila najprej malo zaskrbljena, a dala je vse od sebe in pohvalili so predvsem njeno muzikalnost. Tako je s programom, ki je obsegal prvi stavek Mozartove Sonate v G duru, Schubertov Impromtu v As duru in Schumannovo Arabesko v C duru, dosegla 92 točk, to pomeni drugo nagrado. Prve nagrade v tej kategoriji ni bilo nobene, drugo pa sta si priigrala še mladi pianist iz Črne Gore in kandidatka s Hrvaške.

Tak uspeh, ko si potrdiš, da zmoreš, ti da novih moči, še raje sedeš za klavir. Motivacija te žene naprej in vse kaže, da bo Polona kar ostala pri klavirju, čeprav ji hitri možgančki in cela paleta talentov omogočajo zares široko izbiro. Gotovo bomo še veliko slišali o njej.

Kaja Šivic