Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Rajko Muršič

Pop, oko, uho

ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI (let. 24/1996, št. 178)

Eden od tematskih sklopov Časopisa za kritiko znanosti (ob zelo zanimivih prispevkih o medkulturni komunikaciji) je posvečen glasbi, zvoku, manipulaciji z njim oziroma obvladovanju zvočnega prostora ter načinih percepcije glasbe v sodobnem svetu, ki ga zaznamuje neskončna reproduktibilnost umetniških dobrin.

V pričujoči številki ČKZ-ja smo dobili prvi prevod odlomka iz obširnega (in temeljnega, še kako temeljnega!) dela francoskega raziskovalca in skladatelja, utemeljitelja t. i. musique concrete, torej glasbe na magnetofonskih trakovih, Pierra Schaefferja. Gre za njegovo Razpravo o glasbenih objektih, v kateri opredeljuje temeljne pojme in koncepte, s katerimi operiramo pri razumevanju sodobnega zvočnega sveta. (Ali morda lahko na tihem upamo, da je to samo uvod v prevajanje Schaefferjevega življenjskega dela v slovenščino?) Razprava o tem, kako s konceptom glasbenega objekta zajeti glasbeno resničnost na ravni poslušanja, je nedvomno tema, ki je po - malodane - petdesetih letih še zmeraj aktualna.

To, nenazadnje, potrjujejo tudi drugi članki v tematskem sklopu Pop, oko, uho. Steve Jones, ki je obenem teoretik popularne glasbe in snemalec ter producent, je v poglavju Tehnologija in glasbenik, ki je vzeto iz njegovega dela Rockovska formacija, pisal o tem, da je tehnični način produkcije sodobne popularne glasbe tisti, ki sodoloča družbeni način njene (po)rabe in individualni način njene percepcije.

Oba prevoda dopolnjujeta še dva domača avtorska prispevka. Ičo Vidmar v članku z naslovom Izštekani - vedno slišani, komaj kdaj videni razpravlja o različnih načinih poslušanja (ali gledanja?) "akustične" glasbe prek medijev. Jože Vogrinc pa piše v članku z naslovom Ray in Jonas VJ show ali usoda popularne godbe na TV o voditeljih/voditeljicah video programov na slovenski televiziji in na MTV-ju na podlagi analitične primerjave med Jonasom Žnidaršičem in Rayjem Cokesom.

Rajko Muršič