Sarah Thornton

Club Cultures (Music, Media and Subcultural Capital)

(Polity Press, Cambridge, 1995. Prodaja: Knjigarna Kazina.)

Morda je študija ameriške sociologinje Sarah Thornton, ki je plod štiriletne etnografske raziskave angleških klubskih, predvsem house in rave kultur med leti 1988 in 1992, sploh prvi resen poskus kritičnega soočanja dosedanjih socioloških teorij mladinskih (sub)kultur s sodobnim fenomenom tehno glasbe, njenih rab, avtentifikacijskih diskurzov, katerih preskoke in ovire v opoziciji z "živo", "pravo" glasbo avtorica pretanjeno tematizira. Disc (ploščna) kultura, katere zavetišče je disko klub, diskoteka, rave na prostem, je predvsem plesna kultura in predpostavlja osrednje mesto ("avtentične plesne") glasbe v preživljanju prostega časa angleškega najstnika oziroma mladostnika. Knjiga koncizno obravnava mladinske subkulturne ideologije, načine, s katerimi najstniki predstavljajo svoje vrstniške underground skupine, vedno v poniževalnem odnosu do drugih, do mainstream skupin. Vedno z glasbo kot ključnim identifikacijskim dejavnikom. Tako avtorica v nasprotju z nekaterimi vodilnimi subkulturnimi teorijami v obravnavo tehno klubskih kultur uvaja bourdieujevsko intoniran pojem "subkulturni kapital", ki ga je mogoče objektivizirati v distinktivnem načinu oblačenja, privzemanja slenga, izbranih zbirkah plošč z "omejenimi nakladami", skratka vsem, kar je hip, v obzorju "tega, kar je treba vedeti". Ključna za razumevanje razlike med subkulturnim in kulturnim kapitalom je vloga medijev, ki usmerjajo cirkulacijo prvega. "Razlika med biti 'noter' ali 'zunaj' mode, visoko ali nizko, je v korelaciji s stopnjo medijske pozornosti, ustvarjanja in izpostavljenosti." Razlika med mikro, nišnimi in množičnimi mediji je pravzaprav nujna za analizo dinamike klubskih subkultur. Ključen primer je avtoričina analiza "moralne panike" v zvezi z acid house godbo, rabo drog v klubih, ki so jo načeli in ustvarjali britanski tabloidi. Če je sprva subkultura v stigmi množičnih medijev razbirala legitimacijo svojega (revoltnega) statusa, je po nekaterih odobravajočih in naklonjenih reakcijah iz imen klubov, založb, plošč hitro izvrgla ključno insignijo svoje kulture, namreč pridevek acid. "Acid house je postal domač pojem vsakdanjim bralcem nacionalnih časopisov." Analiza hierarhij v subkulturi v navezavi na proizvodnjo tehno godb, fragmentacij stilov, "brezrazrednega" bežanja pred mainstreamom, v Club Cultures zraven postreže še s historičnimi primerjavami. Tako je prav instruktivno branje o prisvajanju prvotno črnsko markiranega detroitskega housa na angleških tleh, sploh preizpraševanja razmerja med ameriško in angleško tehno sceno, pa preskokov v kreiranju glasbe, ki ni igrana v živo, preizpraševanju vloge DJ-jev, ki postanejo kreativni, avtentični ustvarjalci, in ne nazadnje vloge medijev, od mikro, subkulturne ravni s fanzini in letaki do specializiranih piratskih radijskih postaj do legitimacije v množičnih medijih. Instruktivna in prepotrebna knjiga, ki kljub pomanjkanju analize samih glasbenih form tehna z vsem nakazanim napeljuje k razmisleku o tehno kulturi na naših tleh.

Ičo Vidmar