EMMYLOU HARRIS

Portraits

(Reprise, 1996)

Tudi med resnejšimi ljubitelji popularne glasbe pogosto prevladuje prepričanje, da country glasba ni vredna posebne pozornosti, ker je povsem izpraznjena in šablonska. Pri tem seveda pozabljajo na to, da je rock'n'roll nastal prav zaradi posrečenega spoja dveh kultur, do katerega je prišlo v petdesetih letih. Toda večina cenjenih ameriških rock glasbenikov med svojimi vplivi pogosto omenja glasbenike, ki so sooblikovali country: Jimmieja Rogersa, družino Carter, Hanka Williamsa, Billa Monroeja, Hanka Snowa in Boba Willsa, če naštejem samo nekatere.

Country in rock sta se za poslušalce spet zbližala, ko so nastopili glasbeniki, kot so Willie Nelson, Waylon Jenning in Kris Kristofferson na eni ter skupine Byrds, Flying Burrito Brothers in Nitty Gritty Dirt Band na drugi. Toda obojestransko nezaupanje in zavračanje je bilo vedno zelo močno in redki so glasbeniki, ki so uspeli na obeh straneh.

Ena izmed takih je Emmylou Harris, pevka izjemnega glasu in dikcije, ki je v skoraj petindvajsetletni karieri dokazala, da ima tudi neprekosljiv občutek za izbiro skladb. Najrazličnejših. Tistih iz bogate zakladnice ustvarjalcev country glasbe, pa tudi takih, ki so jih napisali rock oziroma pop avtorji, od Lennona in McCartneyja do Springsteena, Paula Simona, Robbieja Robertsona in Dylana.

Emmylou Harris, ki bo aprila stara 50 let, je v country glasbo vstopila po naključju, povezanem z enim izmed pionirjev tega, kar danes imenujemo country rock. Sam je to imenoval kozmična ameriška glasba. Gram Parsons je v kratkem in burnem življenju, ki se je končalo v kalifornijski puščavi leta 1973, posnel vsega dve solistični plošči (GP in The Return of the Grivous Angel), vendar je ustanovil tudi dve pomembni zasedbi, International Submarine Band in Flying Burrito Brothers, ter sodeloval s skupino Byrds pri snemanju njenega country rock albuma Sweetheart of the Rodeo. Harrisova je pela na obeh Parsonsovih ploščah, po njegovi smrti pa nadaljevala tam, kjer je končal. "V mojem glasu je nekaj, česar v njem ni bilo, dokler nisem začela peti z Gramom," je nekoč izjavila in za to se je Parsonsu oddolžila s tem, da je pela številne njegove skladbe in skrbela, da njegovo ime ni bilo pozabljeno. In nenazadnje: tudi skladba From Boulder to Baltimore, ena redkih, ki jih je sama napisala, je posvečena njemu.

Nič čudnega torej, da se kompilacija treh kompaktnih plošč z naslovom Portraits, ki je pred kratkim izšla pri njeni nekdanji založbi, začenja prav s to skladbo in da ji sledi nekaj najboljših duetov s Parsonsom.

Tistemu, ki ne pozna razmer v country glasbi pred dobrimi dvajsetimi leti, se zdi uspešna kariera Emmylou Harris morda povsem samoumevna. Toda pod izvrstnim producentskim vodstvom bodočega moža Briana Aherna je že od vsega začetka kršila nekatera nenapisana pravila. Uspeh v countryju so tedaj pomenile male plošče, ona pa je takoj posnela album Pieces of the Sky in zanj porabila nezaslišano vsoto 80 000 dolarjev. Namesto bebavih viž sodobnih country kleparjev je raje posegla po skladbah Dolly Parton (Coat of Many Colors) in Shela Silversteina (Queen of the Silver Dollar), posnela je nekaj temačnih balad starih country zvezdnikov, pa tudi skladbo Beatlov For No One. Uspeh sicer ni prišel čez noč, toda že z odlično skladbo bratov Louvin If I Could Only Win Your Love je leta 1975 zasedla 4. mesto country lestvice malih plošč. Sledil je še uspešnejši album Elite Hotel in s skladbo Bucka Owensa Together Again tudi prva uspešnica na vrhu country lestvice, medtem ko se je skladba Lennona in McCartneyja Here, There and Everywhere z B strani te male plošče uvrstila tudi na pop lestvico.

Popolno uveljavitev je Emmylou Harris prinesel izvrstni tretji album Luxury Liner z istoimensko Parsonsovo skladbo ter s priredbama klasik Pancho and Lefty Townesa Van Zandta in You Never Can Tell (C'est La Vie) Chucka Berryja.

Leta 1980 je svojo ljubezen do korenin countryja izpričala s povsem bluegrass albumom Roses in the Snow, ki se je kljub "staromodnemu" zvoku presenetljivo dobro prodajal.

Med izjemne plošče Emmylou Harris sodijo tudi albumi Duets (1990), na katerem je sodelovala z vrsto znanih country pevcev, težko pričakovano in izjemno uspešno sodelovanje z Lindo Ronstadt in Dolly Parton na Triu (1987) in povsem akustični At the Ryman (1992), posnet v živo v nekdanji dvorani Grand Ole Opry. To je bil njen zadnji album za založbo Reprise in s skladbami z njega se tudi konča tretja plošča kompilacije Portraits.

O 61 skladbah, ki jih vsebuje ta izbor, je mogoče reči, da je predvsem informativen in sorazmerno dobro uravnotežen, čeprav je takoj jasno, da manjka vsaj nekaj zares dobrih. Toda poslušalca brez dvoma najbolj pritegne njena izjemna interpretacija in zares neprekosljiv občutek za izbor skladb. Komaj kdaj je mogoče reči, da njeno "branje" ni v skladu s predstavo o tem, kakšna bi morala biti posamezna skladba, zelo pogosto pa original ali drugo znano izvedbo povsem zasenči. Ker gre pri tem za skladbe zelo različnih avtorjev - poleg že naštetih naj omenim vsaj še Jamesa Taylorja, Dona McLeana, Phila Spectorja in Richarda Thompsona - je ta dosežek toliko bolj osupljiv.

Toda zbirka Portraits zares navduši šele takrat, ko se prepustimo preprostim, iskrenim sporočilom posameznih skladb, če prisluhnemo enkratnemu glasu Emmylou Harris in fantastičnim glasbenikom, ki so jo vedno spremljali. "Do glasbe imam skoraj romantičen odnos," pravi Harrisova. "Vsaka skladba na albumu bi morala imeti čustveni naboj, ki bi vas prisilil, da bi ustavili avto ob cesti in prisluhnili." Če še vedno mislite, da je country glasba plitva, je Emmylou Harris prva, ki bo pritrdila, da je pogosto res tako. Toda sama se dobro zaveda, da glasba, ki je tako elementarna, kot je country, hitro postane šablonska, če resnice ne izražajo z besedami, ki sežejo v srce zaradi osupljive preprostosti. In v countryju bi zares težko našli zbirko, ki bi ji bila enakovredna, skoraj nemogoče pa tako, ki bi jo presegala.

Jure Potokar