Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Janez Golič

CUL DE SAC

China Gate

(Flying Nun, 1996)

Skupino Cul De Sac je ustanovil kitarist Glenn Jones leta 1991, ko je dokončno okoli sebe zbral glasbenike, ki so lahko uresničili njegovo glasbeno vizijo. Pred tem je Glenn delal v manj znanih bostonskih zasedbah in kasneje so Cul De Sac celo posneli nekaj starejših skladb. Ob Glennu Jonesu je treba omeniti klaviaturista Robina Amosa, ki je bil nekdaj član punk zasedbe The Girls, tu je še basist Chris Fujiwara in po dveh albumih je bobnarja Chrisa Guttmaierja zamenjal Jon Proudman, ki je znan po delu v skupini Men And Volt, v kateri je nekaj časa igral tudi Glenn Jones. V njegovem igranju zaznamo očiten vpliv Jimija Hendrixa in Johna Faheyja, a to Cul De Sac nadgrajujejo s psihedeličnimi vpadi sintesajzerja in z odličnim, jazzovsko navdahnjenim bobnanjem. Mnogi jih zaradi spajanja različnih glasbenih zvrsti tlačijo v predalček t. i. post-rocka, še posebej zato, ker so z enim zvočnim zapisom prisotni na kompilaciji Monsters, Robots And The Bug Men, ki se pač ocenjuje kot ultimativna post-rockovska zbirka. Skladba, ki so jo prispevali za to kompilacijo, je Doldrums, in je ori­ginalno zabeležena na njihovem predhodnem albumu I Don't Wanna Go To Bed. Ne poznam razlogov, ki so vodili Cul De Sac k ponovnemu snemanju te skladbe, je pa sedaj zagotovo bolje posneta in predvsem organsko živa.

Mnogokrat je muziciranje Cul De Sac zelo blizu tehničnemu perfekcionizmu, še posebej zaradi vrhunskega obvladovanja inštrumentov kitarista Glenna Jonesa in bobnarja Jona Proudmana. Za potreben rob in širino z vpadi brenčeče elektronike skrbi klaviaturist Robin Amos, tako da vse skupaj ne zveni kot še en nostalgični jazz-rockovski fusion sredine 70-ih let. Najbolj si dajo duška v daljših skladbah, nekatere trajajo blizu 10 minut, v katerih preha­jajo iz rockovskega udara v eksperimente zelo blizu tistim, ki so jih ponujale pred davnimi leti nemške eksperimentalne skupine.

Janez Golič