TOUMANI DIABATE

Djelika

(Hannibal Records/ Rykodisc, 1995)

Z malo zamudo, a od srca. Ta album si to zagotovo zasluži in samo čudim se, kako da je bil - vsaj v teh krajih - tako prezrt. Morda ravno zato, ker smo ga tudi mi dodobra spregledali? Vsaj mea culpa. In da bo vse skupaj še bolj misteriozno zastarelo: tudi pri Hannibal Records so rabili dve okrogli leti, preden so te odlične posnetke poslali na svetlo. Toumani Diabate je namreč s svojima mojstrskima sodelavcema posnetke za ta plošček napravil že daljnega decembra 1993; malo v studiu B v Bruslju, malo pa v Londonu. Tudi zato se tale zamuda ne pozna; tri leta od nastanka, okroglo leto od izida, glasba pa je še vedno izborna.

Djelika ponuja eno od najbolj žlahtnih do sedaj slišanih spreg poglobljeno doumete tradicije in briljantnega sodobnega avtorskega pristopa. Skladbam, ki jih vsebuje, je v vsakem trenutku pretežko pripisati samo en ali drug pečat; zlile so se v novo kvaliteto. Poleg tega pa so aranžersko in produkcijsko tako prefinjeno »vkup dane«, da so trije malijski virtuozi ves čas prepoznavno v ospredju, čeprav v večini skladb sodelujejo še drugi, celo evropski gostje. Vseh osem Diabatejevih instrumentalnih skladb je ravno prav daljših od običajnih pop komadov, da se instrumentalne sposobnosti sodelujočih primerno razvijejo - in okrog domišljenih tem tudi konsekventno iztečejo. To pomeni, da so ponujene skladbe avtorsko dorečene; brez ostanka, brez prostega teka, pa tudi brez pozabljenih, neizrečenih vsebin. Drugače rečeno: tako kompaktnih, z idejami in domislicami nabitih, za povrhu pa še za poslušanje tekočih plošč z aktualno afriško glasbo v zadnjem času ni bilo na pretek.

Seveda gre poglavitna zasluga za to trem malijskim glasbenikom. Toumani Diabate, po rodu sicer Gambijec, je eden mlajših mojstrov igranja na koro, ki je konec 80-ih opozoril nase s solističnim albumom Kaira, potem pa ob različnih »world music« projektih (npr. Songhai) s svojim temeljnim znanjem nekako ni dobil nove priložnosti. Ob boku mu stojita eden starejših balafonskih mojstrov Zahodne Afrike, Keletigui Diabate (med drugim sodelavec Salifa Keite in mnogih drugih), ter mladi mojster tradicionalne gvinejske kitare n’goni Basekou Kouyate. Vsi drugi instrumentalni prispevki so bogatenje zvoka, ki ga ponuja omenjena trojica. Že njen renome v Zahodni Afriki in njeni planetarni okolici bi bil dovolj dobro zagotovilo izjemnosti te plošče. Izdelek ima v resnici še vrsto dodatnih ravni percepcije, med katerimi so tudi takšne, da bi se ob njihovem zvenenju morali zamisliti npr. pristaši new age občutij in še kakšnih sorodnih praktik. A ti naj se vseeno potrudijo do tega dokopati sami.

Zoran Pistotnik