THA DOGG POUND

Dogg Food

(Death Row, 1996)

Na Dogg Pound smo čakali kar dolgo dobo. Založba Death Row, ki je znana po širokoustenju in obljubljanju, je izdelek Dogg Food napovedovala že na koncu predprejšnjega leta, pa potem celo prvo polovico lanskega in potem lanskega septembra le skotila prezentirani plošček. Sodne obveznosti glavnega psa, Snoopa Doggyja Dogga, so izdelovanje Pasje Hrane pač zadrževale bolj, kot so predvidevali.

Vibracije Dogg Pounda so bolj kot čemenju ob razčefukanem tranzistorju namenjene pumpanju na zmogljivih sound sistemih v brezstrešnih avtomobilih in ‘entertainanju’ publike na toplovečernih zabavah v vilah z bazenom. Formalno gledano sta Tha Dogg Pound le dva poba, Dat Nigga Daz in Kurupt, vendar pa ga ni, ki ne bi že po nekaj zvokih spoznal, da je druščina večja vsaj za dva pesjana: Snoopa Doggyja Dogga in Natea Dogga. Pobje, ki v prostem času padajo na dobermane in rotvajlerje, so posneli pumpajočo zadevo, ki rada sede v uho in jo lahko ravno zaradi tega atributa označimo kot radiu prijazno zadevo (pri čemer mislimo na ameriške radie). Trdih in težkih tonov, histeričnega govornega besa in sekajočih ritmov tu ne boste našli. Tale pasji futer nosi ime G-Funk par excellence. Produkcijsko delo Data Nigge Daza v nekaterih trenutkih že uspe preseči zvoke kreatorja tega stila, Dr. Dreja. Basovska pumpa neutrudno dela od samega začetka do bridkega konca, zvokci, ki jo spremljajo, pa so simpatični in nenevarni pudeljčki, izvabljeni iz sintetizatorskih naprav in primerno obdelani na kalkulatorjih. Besedni tok je simpatičen, fantje se na mikrofonu lepo izmenjujejo v skuliranem pripovedovanju štorij, občasno se jim pridružijo še čivkajoče back vokalistke. Izdelek je sicer za kanček nad povprečjem, vendar pa Death Rowu ni prinesel vseh novcev, ki so jih imeli v načrtu. (glej Urbano črnino)

Napo-Lee-Tano