CHICO FREEMAN

Still Sensitive

(India Navigation, 1995)

Saksofonist in klarinetist Chico Freeman pripada generaciji jazzovskih glasbenikov, ki so sredi sedemdesetih let začeli nase opozarjati s svežim, včasih tudi precej radikalnim pristopom h glasbi. Predvsem za založbo India Navigation je namreč posnel vrsto zelo dobrih albumov (npr. Chico in Kings of Mali, 1977, Chico Freeman Quartet, 1978), ki so zaradi slabe distribucije danes na splošno komaj poznani in temu primerno podcenjeni.

Toda Freeman je ves čas dokazoval tudi to, da ima zelo pozitiven odnos do tradicije. O tem najbolj zgovorno priča leta 1979 izdana plošča Spirit Sensitive, ki je z leti pridobila skoraj kultni status velike jazzovske umetnine. Plošča Still Sensitive je seveda njeno nadaljevanje, to pomeni, da jo - z eno avtorsko izjemo - sestavljajo sami jazzovski standardi, npr. Angel Eyes, When I Fall In Love, Time After Time, Someone to Watch Over Me in After Rain. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je dolgočasna in predvidljiva. Freeman je namreč izjemen interpret s toplim, izrazito liričnim zvokom saksofona, izjemnim občutkom za niansiranje in brezhibno tehniko. Poleg tega se zdi, da je vse te odlike čas samo požlahtnil, kajti skladbe na plošči Still Sensitive zvenijo še prepričljiveje od tistih s plošče Spirit Sensitive. Prav gotovo so Freemanu pri tem pomagali tudi odlični sodelavci: bobnar Winard Harper ter njegova stara kolega, pianist John Hicks in basist Cecil McBee. Za slednjega bi rekel, da je najbolj lirični basist današnjega jazza, prav gotovo pa bi si zaslužil tudi večjo pozornost.

Nič čudnega torej, da je Chicu Freemanu uspelo ustvariti pravo mojstrovino, ki se zlahka primerja z najboljšimi baladnimi albumi vseh časov, na primer z Ballads Johna Coltranea.

Jure Potokar